Nihče ni tako prizadet, da ne bi mogel storiti kaj zase

Predsodke o spolnosti med osebami z motnjo v duševnem razvoju, o pravici do samostojnega bivanja in telesne aktivnosti so razbili v Črni na Koroškem, drugi so jim sledili.
Objavljeno
29. marec 2018 08.54
Posodobljeno
13. april 2018 20.26
50 letnica Centra za usposabljanje, delo in varstvo, 20.3.2018, Črna na Koroškem [cudv, črna na koroškem]
Mateja Kotnik
Mateja Kotnik

Črna na Koroškem – Pol stoletja je minilo, odkar je v neprimerne in uničene prostore ukinjene črnjanske bolnišnice prišlo prvih osem otrok z motnjo v duševnem razvoju. Med njimi so bili Tonko Muhar, Pavla Zdešar, Niko Kuralt in Janez Hočevar, ki so še danes varovanci črnjanskega centra za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV). 

Z njimi so začeli delati delavci, ki o motnji v duševnem razvoju niso imeli pojma. »Metodike dela s to populacijo sploh ni bilo,« pove dolgoletni direktor CUDV Marijan Lačen, ki je bil od odprtju zavoda še študent defektologije v Ljubljani. Začetek je bil izjemno težak. Črnjani so bili jezni, ker jim je oblast vzela bolnišnico, nato jim je v kraj vsilila še otroke, ki so bili drugačni od njihovih. »Morda je največji uspeh centra, da so med nami štirje varovanci, ki so v njem od začetka. Tega jim takrat ne bi nihče prerokoval, niti stroka ne. Osebe z motnjo v duševnem razvoju so umirale prej, dokaj mlade. A s kakovostjo življenja, z aktivnostjo smo podaljšali njihovo življenjsko dobo in preobrnili marsikatero staro spoznanje,« pravi Lačen.  V resnici so razbijali predsodke in rušili tabuje. Padali so drug za drugim. Najprej v Črni, nato drugod. »Spoznali smo, da morajo biti varovanci subjekt našega dela, ne pa objekti, o katerih in za katere delamo mi, ker oni ne zmorejo zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti. Nihče na tem svetu ni tako prizadet, da ne bi mogel vsaj nekaj narediti zase. Postavljati smo jih začeli v aktiven odnos, z njihovo pravico in dolžnostjo do izbire. Danes osebe z motnjo v duševnem razvoju znajo in zmorejo bistveno več, kot sta jim pred leti pripisovala okolje in tudi stroka,« razloži Marijan Lačen in spomni, da je bilo kar bogokletno reči, da imajo kot odrasle osebe pravico do samostojnega bivanja, ločeno od staršev. Veljalo je, da morajo vse življenje živeti s starši, ki so dolžni zanje skrbeti do smrti. Ali pa, da so nespolna bitja in je spolnost nekaj, kar sploh ni zanje. Še manj telesna aktivnost, češ, zakaj bi mučili njihova telesa, saj so že tako prizadeti na svojem duhu. A so v Črni storili prav to. »Danes živijo sami, se ljubijo, so telesno aktivni in srečni,« trdi Lačen.

V paru že trideset let

»Drugi sem bil v krpljanju, pa sem šele pred dvema letoma začel trenirati,« oznani Niko Kuralt, ko potrka na vrata direktorice Pečovnikove. »Niko z našo varovanko Irmo Štancar že trideset let živi vzorno zakonsko življenje. V paru živijo tudi številni drugi naši stanovalci. Povsem samostojni niso in nikoli ne bodo, a ker potrebujejo različne oblike pomoči, jo oblikujemo individualno,« pove direktorica. Pari živijo v bivalnih skupnostih ob veliki centralni rumeni hiši sredi kraja, kjer biva danes 165 uporabnikov, cilj pa je, da jih bo hiša v prihodnje imela le še sto, saj želijo uporabnikom zagotoviti višji bivalni standard. »Trend je deinstitucionalizacija, zato želimo našim bivalnim enotam od Črne do Mute dodati še tri nove v Mežici, Slovenj Gradcu in Radljah ob Dravi. Načrti so, manjka še denar,« razloži direktorica, ki se je z 235 zaposlenimi znašla pred novimi strokovnimi izzivi. »Naši uporabniki so se postarali, priliv otrok pa je zaradi inkluzije v druge izobraževalne ustanove vedno manjši. Imamo jih le še 35.« In tako kot pred petdesetimi leti ni bilo metodike dela z otroki in mladostniki z motnjo v razvoju, so zdaj pred izzivom, kako z njimi kar najbolje ravnati na jesen življenja, ko se osnovni motnji pridružijo še različne degenerativne spremembe, ki jih s seboj prinaša starost. »Prilagajamo bivalne standarde, prostočasne, športne in kulturne aktivnosti. Čim dlje poskušamo ohranjati njihove pridobljene veščine in spretnosti, od osnovnih, kot so umivanje, oblačenje in prehranjevanje,« pravi direktorica.

Vaški župnik – zaveznik varovancev

Kraj jih je že zdavnaj vzel za svoje. Eden od staršev pove: »Po cesti se sprehajamo, ne da bi pritegnili pozornost. Nihče se ne ozira za nami, nihče ne bulji v našega otroka. Nikoli nismo slišali nobene pripombe na njegov račun.« Stanovalce doma dobro poznajo na pošti, v trgovinah, v lekarni, na banki, v slaščičarni, trafiki ... Če kdo zaide ali se zmede, ga usmerijo, včasih celo pospremijo.

Velik zaveznik varovancev je tudi domači župnik Tone Vrisk. Ko ga je škof poslal v Črno za kaplana, za Črno se slišal ni. »Na zemljevid sem moral pogledati, kje je župnija,« se spominja Vrisk. V Črni se je prvič srečal z drugačnimi ljudmi. »V druženju z njimi več dobim, kot dam. CUDV je moja župnija v župniji,« pravi župnik, ki ni nikomur prigovarjal, ga še manj silil, a je kljub temu med osebami z motnjo v razvoju opravil številne zakramente in se prijateljsko zbližal z nekdanjim direktorjem centra Lačnom. Skupaj s pokojnim Milanom Savellijem so oblikovali trojico, različnih verskih, političnih in še kakšnih prepričanj, in vsaki dve leti za nekaj tednov odšli v svet. Črnjanski zavod, kot ustanovi, ki je skozi zgodovino spreminjala ime, še vedno rečejo domačini, je Črni in Črnjanom prinesel veliko dobrega, kraj pa spremenil v šolski primer sprejemanja drugačnosti.