Alternativa namesto vojske. Čas, ko je padel berlinski zid v Ljubljani

»Uprli smo se nasilju države nad prebivalstvom in topoumju.«

Objavljeno
06. september 2018 16.13
Posodobljeno
06. september 2018 16.26
Pogled na Metelkovo leta 1993.
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Ljubljana - Slabi dve leti po tem, ko so se od tam umaknili vojaki Jugoslovanske ljudske armade, je bila za obisk vojašnice na Metelkovi potrebna »vsaj taka poprejšnja procedura kot za avdienco pri ministru«: natančen datum in ura obiska ter ime in priimek. Tudi pred februarskim obiskom leta 1993 so pripravili natančen seznam desetih članov Mreže za Metelkovo, novinarjev in strokovnjakov, ki so nameravali zgolj pogledati, kakšni so bili tedaj že poldrugo leto prazni objekti na Metelkovi.

V normativih spomeniškega varstva je zapisano, da prazni objekti prvo leto propadajo hitreje, kot če bi bili naseljeni – ta proces pa se z vsakim letom pospešuje. »Toda zaradi tega se očitno nihče ne vznemirja,« so februarja 1993 opomnili v Delu, ko so obiskali opuščene prostore na Metelkovi. »In prav je tako. Prazne vojašnice se bodo sesule in mestna oblast bo zemljišča, z izjemo tistih, ki sta jih vojska in policija obdržali zase, neovirano razprodajala, dajala v najem, skratka, z njimi špekulirala in tako polnila svojo blagajno. In z geslom od naroda hlapcev oziroma delavcev do naroda obrtnikov bomo do konca življenja srečno živeli v podjetniško-špekulantskem raju ...«
 

Uradni predstavnik


Približno dve leti in pol pred tem, sicer pa na dan JLA in dan pred plebiscitom o samostojnosti Slovenije, se je na filozofski fakulteti zgodila ustanovna skupščina Mreže za Metelkovo, ki je bila dotlej »neformalno združenje vseh, ki so zainteresirani za prostore nekdanje vojašnice v Metelkovi ulici«. Mreža je tako, kot so zapisali njeni člani v vabilu, objavljenem v Mladini, postala »uradni predstavnik, ki se bo pogajal z vojsko in mestnimi strukturami«.

image
Foto: Miško Kranjec. 1993 je leto, ko je padel berlinski zid v Ljubljani; tako so pospremili zasedbo prostorov na Metelkovi. 


Da je sicer projekt Metelkova še vedno v pripravljalni fazi in da pravega odgovora očitno še nekaj časa ne bo, je v tedniku takrat opozoril Esad Babačić. »Ali bo na cesti vojska ali pa še naprej alternativa, še nihče zagotovo ne ve.« Da je sicer Mreža za Metelkovo družbeni, demilitarizacijski, kulturni, politični in urbanistični projekt, je na začetku devetdesetih v časopisju komentiral Pavel Gantar.
 

Sporočilo o rušenju


»Berlinski zid v Ljubljani je padel.« Tako je pisalo na plakatu, ki so ga člani Mreže natiskali v septembrski noči leta 1993, preden so zasedli opuščeno poslopje, medtem ko sta se mesto in država prerekala o njegovem lastništvu. »V petek opolnoči so se posamezniki in skupine spontano pridružili akciji Mreže za Metelkovo ter zasedli prostore tamkajšnje zapuščene vojašnice. Povod za vselitev je bilo sporočilo, da je mesto Ljubljana začelo rušiti določene objekte zapuščene vojašnice. Mreža za Metelkovo se že tri leta dogovarja z različnimi institucijami za pridobitev omenjenih prostorov, vendar so bila vsa dosedanja pogajanja ničeva,« so v Delu zapisali 13. septembra 1993.

image
Foto Blaž Samec. Foto Blaž Samec.


Da so med člani Mreže tako že uveljavljeni nosilci umetniške kulture kot tudi začenjajoči predstavniki kulturne scene, so še pribeležili in v duhu tedanjega novega reda v številkah popisali, kaj vse so dotlej pripravili: »V sezoni 1991/92 so skupaj ali posamezno sodelovali pri realizaciji petih filmov, sedmih plošč, 11 video filmov, 12 knjig, 79 predstav in projektov, od tega 24 v tujini, 113 koncertov doma in v tujini ter 168 razstav.«
 

Kaj ko bi?


Po tednu bivanja v prostorih nekdanje vojašnice je Miha Zadnikar v Razgledih orisal dogajanje: »Dihamo, pogovarjamo se, stresamo zamisli, jih sproti udejanjamo, si pomagamo, se smejimo. Za posladek premoremo nekaj nergačev, ki sejejo zavist ali oblastiželjnost. Metelkove ne damo; ne dam je tudi osebno, pa če me na štiri konce ven vlečejo.« Zasedba prostorov, »ki nam pripadajo na Metelkovi«, je, kot je nadaljeval Zadnikar, v tistem času bila najradikalnejši dokaz, kaj se lahko pripeti, kadar je komu zares zadosti. »Kaj ko bi pri tem vztrajali? Kaj ko bi se ne pustili zmesti tej enodimenzionalni odločitvi o brutalnem kopičenju denarja? Kaj ko bi se vprašali, ali je res nujno, da nas ta hip poleg vsega mori še komercializacija? Ali nas je, ha, sploh kdo vprašal, ali hočemo živeti v kapitalizmu? Na Metelkovi smo se uprli nasilju države nad prebivalstvom, uprli smo se reprezentaciji topoumja.«

Ni minilo dolgo, da je mestna oblast Mreži za Metelkovo najprej odklopila elektriko, nato še vodo. In medtem ko je tedanji župan Jože Strgar trdil, da skupščina mesta Ljubljana ni nikoli sprejela sklepa, da Metelkova pripade Mreži, je o tamkajšnjem dogajanju razpravljala vlada in po poročanju Dela sprejela stališče: »Ugotovila je, da je bilo že pred časom z mestom dogovorjeno, da se del prostorov (2300 kvadratnih metrov) dodeli Mreži za Metelkovo. Zato vlada pričakuje, da bosta mestna vlada in skupščina ta dogovor spoštovali in uresničili.«


 

Kompleksna samopodoba


Da je Metelkova v četrt stoletja doživela marsikaj, danes pravijo tamkajšnji ustvarjalci, povezani v AKC Metelkova mesto, in pri tem naštejejo: uvodni entuziazem, branjenje pred poskusi rušenja in deložacije, razne medijske vojne, delno evikcijo, brutalno odstranitev dveh stavb, odhod dela ekipe in nekdanjega zapora na pot čistega dobička, idejo o gradnji umetniških akademij, upiranje legalizaciji, na njeno življenje pa so, kot dodajajo, vplivali tudi širši procesi v mestu, kot sta komercializacija centra in socialno čiščenje. »Z Metelkovo prijateljujejo številne skupine – stalnih obiskovalk, norcev, odvisnikov, sosedov, migrantov, tovarišev, študentov, umetnikov in, navsezadnje, turistov. Vse to v kompleksno metelkovsko samopodobo in trenutek velikokrat vnaša precej shizofrenosti in kontroverz. Med drugim je Metelkova postala evropsko in svetovno priznana institucija, čeprav se je ne da institucionalizirati.«