Brez embalaže za čim manj odpadkov
Šišenska trgovina z mešanim blagom Rifuzl je po odličnem odzivu na družbenih omrežjih tudi solidno obiskana.
Odpri galerijo
Manca Behrič v trgovini Rifuzl polni steklenko. FOTO: Aleš Stergar
Kar smo sredi septembra v Delu napovedali, se je v začetku zime, tik pred prazniki, uresničilo. Manca Behrič in Primož Cigler sta v paviljonu ob južnem izhodu iz podhoda pod Celovško cesto na Trgu mladinskih delovnih brigad, nasproti Kina Šiška, nekdanje šišenske občine in hotela M, odprla prvo trgovino brez embalaže v Sloveniji, Rifuzl.
Ime v resnici pritegne. Mlajše, ki se jim zdi zabavno, in starejše, ki se še spomnimo časov, ko so v trgovinah moko prodajali na vago, raztreseno, rinfuzno, mleko pa je v steklenicah pred vrata stanovanja prinesel mlekar ali kmet iz bližnje okolice. Potem pa so dostavo mleka ukinili, pakirati so ga začeli v plastične vrečke, kasneje v tetrapak; moka je pakirana v papirnatih vrečkah, vse ostalo, od jogurtov do testenin, je v plastični embalaži. Ta onesnažuje okolje, tudi če je, tako kot večinoma v Sloveniji, odvržena med ločene odpadke. In prav odvržena plastika na grških plažah je Manco in Primoža ter njune prijatelje že pred leti napeljala na idejo, da bi se dalo trgovsko blago prodajati tudi z manj embalaže. Manca Behrič pravi, da je bilo potovanje v Indonezijo, kjer je embalaža obležala, kjerkoli je bila vsebina uporabljena, z ladje tudi sredi morja, morda tisto, kar je pripeljalo do končne odločitve.
Nista pa v vodo skočila, ne da bi preverila, kako globoka je. Dandanašnji se to počne na družbenih omrežjih, kjer je bil odziv odličen. Tako spodbuden, da sta priprave na odprtje pospešila. Ideja o trgovini brez embalaže seveda ni izvirna; celo v Sloveniji so bili prvi poskusi že najavljeni, potem pa se ni zgodilo nič, tako da sta sama zavihala rokave, napraskala denar, navezala stike z večinoma domačimi pridelovalci in proizvajalci, najela primeren prostor in odprla trgovino. Pri opremljanju je veliko pomagalo podjetje Preoblikovalnica, ki iz odsluženih palet in pohištva izdelujejo novo.
Primož Cigler priznava, da se pri vsem skupaj še učita, niti ni trgovinica še dokončno opremljena niti ni v njej še vsega, kar bo naprodaj. Pa je že zdaj izbira pestra, tako da bi bila ustrezna označba trgovina z mešanim blagom. S poudarkom na ekoloških pridelkih – in izdelkih malih, predvsem domačih, proizvajalcev.
Manca Behrič pojasnjuje, da je kakovost prodajanega dobra, veliko je ekoloških pridelkov; cena pa je temu primerna: nižja kot je za pakirane ekološke izdelke v trgovinah in višja, kot je za običajne. Tako da so v načelu zadovoljni vsi: proizvajalci, pridelovalci, trgovci in kupci. Ne gre pa za ekstremno nizke cene. Take so bile pri Rifuzlovi sosedi, trgovini Robin Food, ki pa je sredi decembra, po dobrem letu obratovanja, zaprla svoja vrata.
Pri odpiranju trgovine je par vodila želja, da bi (zahtevnejši in ozaveščeni) kupci na enem mestu dobili čim več stvari za svoje gospodinjstvo. Kajti letanje od enega ponudnika do drugega, kjer resda lahko dobiš mleko in detergent iz avtomata, je preveč zamudno. In tudi neekološko, če se ne prevažaš s kolesom.
Rifuzl je samopostrežna trgovina. Sadje, zelenjavo in oreščke smo se kupci v običajnih trgovinah že naučili stehtati sami, na avtomatih si znamo natočiti mleko, vino, olje. Tu je sistem podoben, le da kupec praviloma embalažo prinese sam. (Nekaj steklenih kozarcev je na voljo, sicer pa so med kupci za zdaj v večini tisti, ki sistem in trgovino poznajo z družbenih omrežij. V prvem koraku se embalaža stehta (tara), v drugem se napolni (neto) in v končnem tretjem odnese na blagajno, kjer se od bruto teže odšteje tara in plača vsebina embalaže.
Začetno lovljenje je pričakovano. Manca Behrič pravi, da je kljub vsemu težko predvideti, kaj bo šlo in kaj ne. Tudi ponudba še ni dokončna. Dopolnili jo bodo z mlekom, jogurti in skuto pa z veganski izdelki od napitkov do tofuja bodo na voljo v manjšem delikatesnem oddelku.
In kaj kupec dobi že danes? Domača vegeta, sataraš, pekoči ajvar, feferoni v kisu in paradižnikova omaka, med in marmelada so že v steklenkah. V steklenicah so pehtranov, žajbljev, melisin in metin sirup pa kis, na primer. Jajca so v paletah, česen v pletenem peharju. Testenine domačega manjšega proizvajalca različnih sestavin, barv, videza (in okusa) so na kilo, prav tako pirini piškoti in domači medenjaki. Pa liofilizirano sadje in zelenjava (banane, rdeča pesa, marelice, aronija, jagode, češnje). Večinoma ekološka semena se »natočijo« iz velikih steklenk: čičerika, kvinoja, bulgur, lan, konoplja, riž, fižol; tu so še koruzni kosmiči, granola z dodatki, kaše in sojini koščki.
Poskrbljeno je tudi za ekološko higieno in lepotičenje s tekočimi in trdimi mili, šamponi. Na trgovskih policah je tudi nekaj uvoženih artiklov – od ustne vode, karitejevega masla, kopalnih kroglic in pilingov do zobnih ščetk iz bambusa in lesenega pribora. In da, v svetovni vojni proti plastičnim slamicam so tu naprodaj jeklene slamice in take iz bambusa.
Ime v resnici pritegne. Mlajše, ki se jim zdi zabavno, in starejše, ki se še spomnimo časov, ko so v trgovinah moko prodajali na vago, raztreseno, rinfuzno, mleko pa je v steklenicah pred vrata stanovanja prinesel mlekar ali kmet iz bližnje okolice. Potem pa so dostavo mleka ukinili, pakirati so ga začeli v plastične vrečke, kasneje v tetrapak; moka je pakirana v papirnatih vrečkah, vse ostalo, od jogurtov do testenin, je v plastični embalaži. Ta onesnažuje okolje, tudi če je, tako kot večinoma v Sloveniji, odvržena med ločene odpadke. In prav odvržena plastika na grških plažah je Manco in Primoža ter njune prijatelje že pred leti napeljala na idejo, da bi se dalo trgovsko blago prodajati tudi z manj embalaže. Manca Behrič pravi, da je bilo potovanje v Indonezijo, kjer je embalaža obležala, kjerkoli je bila vsebina uporabljena, z ladje tudi sredi morja, morda tisto, kar je pripeljalo do končne odločitve.
Preberite tudi:
Ko v enem letu napolniš le en smetnjak
Bea Johnson, gurujka življenjskega sloga brez odpadkov
Ko v enem letu napolniš le en smetnjak
Bea Johnson, gurujka življenjskega sloga brez odpadkov
Družbena omrežja
Nista pa v vodo skočila, ne da bi preverila, kako globoka je. Dandanašnji se to počne na družbenih omrežjih, kjer je bil odziv odličen. Tako spodbuden, da sta priprave na odprtje pospešila. Ideja o trgovini brez embalaže seveda ni izvirna; celo v Sloveniji so bili prvi poskusi že najavljeni, potem pa se ni zgodilo nič, tako da sta sama zavihala rokave, napraskala denar, navezala stike z večinoma domačimi pridelovalci in proizvajalci, najela primeren prostor in odprla trgovino. Pri opremljanju je veliko pomagalo podjetje Preoblikovalnica, ki iz odsluženih palet in pohištva izdelujejo novo.
Primož Cigler priznava, da se pri vsem skupaj še učita, niti ni trgovinica še dokončno opremljena niti ni v njej še vsega, kar bo naprodaj. Pa je že zdaj izbira pestra, tako da bi bila ustrezna označba trgovina z mešanim blagom. S poudarkom na ekoloških pridelkih – in izdelkih malih, predvsem domačih, proizvajalcev.
Navodila za uporabo v sliki in besedi. FOTO: Aleš Stergar
Ekološki pridelki
Navodila za uporabo v sliki in besedi. FOTO: Aleš Stergar
Manca Behrič pojasnjuje, da je kakovost prodajanega dobra, veliko je ekoloških pridelkov; cena pa je temu primerna: nižja kot je za pakirane ekološke izdelke v trgovinah in višja, kot je za običajne. Tako da so v načelu zadovoljni vsi: proizvajalci, pridelovalci, trgovci in kupci. Ne gre pa za ekstremno nizke cene. Take so bile pri Rifuzlovi sosedi, trgovini Robin Food, ki pa je sredi decembra, po dobrem letu obratovanja, zaprla svoja vrata.
Pri odpiranju trgovine je par vodila želja, da bi (zahtevnejši in ozaveščeni) kupci na enem mestu dobili čim več stvari za svoje gospodinjstvo. Kajti letanje od enega ponudnika do drugega, kjer resda lahko dobiš mleko in detergent iz avtomata, je preveč zamudno. In tudi neekološko, če se ne prevažaš s kolesom.
Rifuzl je samopostrežna trgovina. Sadje, zelenjavo in oreščke smo se kupci v običajnih trgovinah že naučili stehtati sami, na avtomatih si znamo natočiti mleko, vino, olje. Tu je sistem podoben, le da kupec praviloma embalažo prinese sam. (Nekaj steklenih kozarcev je na voljo, sicer pa so med kupci za zdaj v večini tisti, ki sistem in trgovino poznajo z družbenih omrežij. V prvem koraku se embalaža stehta (tara), v drugem se napolni (neto) in v končnem tretjem odnese na blagajno, kjer se od bruto teže odšteje tara in plača vsebina embalaže.
Manca Behrič pravi, da je težko predvideti, kaj bo šlo in kaj ne. Tudi ponudba v trgovini še ni dokončna. FOTO: Rifuzl
Prilagodljiva ponudba
Začetno lovljenje je pričakovano. Manca Behrič pravi, da je kljub vsemu težko predvideti, kaj bo šlo in kaj ne. Tudi ponudba še ni dokončna. Dopolnili jo bodo z mlekom, jogurti in skuto pa z veganski izdelki od napitkov do tofuja bodo na voljo v manjšem delikatesnem oddelku.
In kaj kupec dobi že danes? Domača vegeta, sataraš, pekoči ajvar, feferoni v kisu in paradižnikova omaka, med in marmelada so že v steklenkah. V steklenicah so pehtranov, žajbljev, melisin in metin sirup pa kis, na primer. Jajca so v paletah, česen v pletenem peharju. Testenine domačega manjšega proizvajalca različnih sestavin, barv, videza (in okusa) so na kilo, prav tako pirini piškoti in domači medenjaki. Pa liofilizirano sadje in zelenjava (banane, rdeča pesa, marelice, aronija, jagode, češnje). Večinoma ekološka semena se »natočijo« iz velikih steklenk: čičerika, kvinoja, bulgur, lan, konoplja, riž, fižol; tu so še koruzni kosmiči, granola z dodatki, kaše in sojini koščki.
Poskrbljeno je tudi za ekološko higieno in lepotičenje s tekočimi in trdimi mili, šamponi. Na trgovskih policah je tudi nekaj uvoženih artiklov – od ustne vode, karitejevega masla, kopalnih kroglic in pilingov do zobnih ščetk iz bambusa in lesenega pribora. In da, v svetovni vojni proti plastičnim slamicam so tu naprodaj jeklene slamice in take iz bambusa.
