Brezplačna pomoč tudi v izrednih razmerah
»Trudimo se nuditi najboljšo možno oskrbo vsem, tudi tako, da omejimo fizične stike.«
Odpri galerijo
»Trenutno moramo poskrbeti za to, kar je najnujnejše, vse, kar lahko počaka, pa prestaviti.« Foto: Igor Mali
Zdravniških pregledov v ambulanti Pro bono za zdaj ne izvajajo, saj je tveganje okužbe veliko. Če pa je potrebna nujna obravnava, bolnika napotijo na ustrezno kliniko. Kar ni nujno, preložijo.
To so nove razmere v ambulanti Pro bono v Mislejevi ulici, ki jih narekuje od 13. marca uradno razglašena epidemija. Toda tudi zdaj je tam mogoče dobiti pomoč. Ambulanta, ki je namenjena ljudem brez zdravstvenega zavarovanja, je odprta dve uri na dan, pred obiskom pa je po novem treba poklicati ali poslati elektronsko sporočilo. »Dejstvo je, da se nam trenutno dogajajo izredne razmere, ki jih ne smemo podcenjevati. Treba je razmišljati, kaj lahko vsak prispeva, da se bo naše življenje čim prej vrnilo v običajne tirnice,« meni Alenka Ugrin Vatovec, tamkajšnja socialna delavka, sicer zaposlena pri Slovenski filantropiji. Ta je poleg mestne občine, ki je glavni financer, eden od štirih ustanoviteljev ambulante v okviru bežigrajskega zdravstvenega doma. »Trudimo se nuditi najboljšo možno oskrbo vsem ljudem, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja, in to tudi tako, da omejimo fizične stike na minimum. Za zdaj nam to uspeva.«
Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje za leto 2018 je imelo v glavnem mestu skoraj pet tisoč ljudi zadržane pravice iz zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da zdravstveno oskrbo lahko dobijo le v ambulantah za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, čeprav jih – uradno vodijo kot zavarovane. Leta 2002, ko so v Ljubljani odprli ambulanto Pro bono, je bilo tam registriranih 89 pacientov brez urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, danes jih je približno tisoč. Ko so ambulanto odprli, so povedali, da gre za kratkotrajni projekt, danes deluje že osemnajsto leto.
Da neenakost v zdravju najbolj prizadene ravno dele populacije, ki imajo oviran dostop tudi do drugih družbenih virov, so pred leti ugotavljali na znanstveno-strokovnem posvetu Revni in brezdomni ter njihovo zdravje na filozofski fakulteti. »V družbeni ureditvi, ki stremi k odpravi univerzalnega dostopa do zdravstvenega varstva, pa so marginalizirane skupine tudi pogosto tiste, ki so prve izključene iz sistema zdravstvenega zavarovanja. Poleg vrste zdravstvenih težav imajo tako ravno socialno in ekonomsko 'ranljive' skupine oviran ali onemogočen dostop do zdravstvenih storitev, do katerih mnogokrat ne morejo priti zaradi nezmožnosti plačevanja zdravstvenega zavarovanja.« Kot so še opozorili, nezavarovani zaradi strahu pred plačevanjem zdravstvenih storitev redkeje poiščejo zdravstveno pomoč ali pa jo poiščejo šele, ko potrebujejo nujno medicinsko zdravljenje. Zato je njihovo zdravljenje pogosto zelo okrnjeno in se začne (pre)pozno, kar lahko »vodi v mnoštvo kombiniranih zdravstvenih težav, ki ostajajo nezdravljene«.
Medtem ko je Alenka Ugrin Vatovec pred dvema letoma ugotavljala, da se je število slovenskih državljanov brez zavarovanja, ki so v ambulanti Pro bono poiskali pomoč, zmanjšalo, je zdravniško pomoč pri njih poiskalo več tujih državljanov brez zavarovanja. »Sistem ne zazna tistih, ki nimajo stalnega prebivališča. Če nisi zaposlen, če nimaš pravice do denarne socialne pomoči in si brez stalnega naslova, te sistem ne zazna. Ti ljudje potem pridejo k nam.« Tudi danes, v času epidemije, se po pomoč v ambulanto Pro bono obračajo tudi tuji državljani, ki se zaradi zaprtih meja ne morejo vrniti domov, a bi potrebovali zdravnika ali zdravila, ki jih že sicer jemljejo in nujno potrebujejo, pravi socialna delavka. »Potrudimo se, da dobijo zdravila.«
Po besedah Alenke Ugrin Vatovec v teh dneh sicer prihajajo predvsem tisti, ki potrebujejo nujno napotnico ali zdravila ali pa zgolj posvetovanje. »Smiselno je, da smo potrpežljivi drug z drugim in opremljeni z dovolj informacijami, da lahko poskrbimo za varnost in zase,« nadaljuje Ugrin Vatovčeva. »Trenutno moramo poskrbeti za to, kar je najnujnejše, vse, kar lahko počaka, pa prestaviti. O tem, kaj se sme prestaviti in kaj ne, odloča zdravnik. Upamo pa, da bo to imelo čim manj negativnih posledic za naše paciente.«
To so nove razmere v ambulanti Pro bono v Mislejevi ulici, ki jih narekuje od 13. marca uradno razglašena epidemija. Toda tudi zdaj je tam mogoče dobiti pomoč. Ambulanta, ki je namenjena ljudem brez zdravstvenega zavarovanja, je odprta dve uri na dan, pred obiskom pa je po novem treba poklicati ali poslati elektronsko sporočilo. »Dejstvo je, da se nam trenutno dogajajo izredne razmere, ki jih ne smemo podcenjevati. Treba je razmišljati, kaj lahko vsak prispeva, da se bo naše življenje čim prej vrnilo v običajne tirnice,« meni Alenka Ugrin Vatovec, tamkajšnja socialna delavka, sicer zaposlena pri Slovenski filantropiji. Ta je poleg mestne občine, ki je glavni financer, eden od štirih ustanoviteljev ambulante v okviru bežigrajskega zdravstvenega doma. »Trudimo se nuditi najboljšo možno oskrbo vsem ljudem, ki nimajo zdravstvenega zavarovanja, in to tudi tako, da omejimo fizične stike na minimum. Za zdaj nam to uspeva.«
Neenakost v zdravju
Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje za leto 2018 je imelo v glavnem mestu skoraj pet tisoč ljudi zadržane pravice iz zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da zdravstveno oskrbo lahko dobijo le v ambulantah za osebe brez zdravstvenega zavarovanja, čeprav jih – uradno vodijo kot zavarovane. Leta 2002, ko so v Ljubljani odprli ambulanto Pro bono, je bilo tam registriranih 89 pacientov brez urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, danes jih je približno tisoč. Ko so ambulanto odprli, so povedali, da gre za kratkotrajni projekt, danes deluje že osemnajsto leto.
Foto: Igor Mali
Da neenakost v zdravju najbolj prizadene ravno dele populacije, ki imajo oviran dostop tudi do drugih družbenih virov, so pred leti ugotavljali na znanstveno-strokovnem posvetu Revni in brezdomni ter njihovo zdravje na filozofski fakulteti. »V družbeni ureditvi, ki stremi k odpravi univerzalnega dostopa do zdravstvenega varstva, pa so marginalizirane skupine tudi pogosto tiste, ki so prve izključene iz sistema zdravstvenega zavarovanja. Poleg vrste zdravstvenih težav imajo tako ravno socialno in ekonomsko 'ranljive' skupine oviran ali onemogočen dostop do zdravstvenih storitev, do katerih mnogokrat ne morejo priti zaradi nezmožnosti plačevanja zdravstvenega zavarovanja.« Kot so še opozorili, nezavarovani zaradi strahu pred plačevanjem zdravstvenih storitev redkeje poiščejo zdravstveno pomoč ali pa jo poiščejo šele, ko potrebujejo nujno medicinsko zdravljenje. Zato je njihovo zdravljenje pogosto zelo okrnjeno in se začne (pre)pozno, kar lahko »vodi v mnoštvo kombiniranih zdravstvenih težav, ki ostajajo nezdravljene«.
Čim manj negativnih posledic
Medtem ko je Alenka Ugrin Vatovec pred dvema letoma ugotavljala, da se je število slovenskih državljanov brez zavarovanja, ki so v ambulanti Pro bono poiskali pomoč, zmanjšalo, je zdravniško pomoč pri njih poiskalo več tujih državljanov brez zavarovanja. »Sistem ne zazna tistih, ki nimajo stalnega prebivališča. Če nisi zaposlen, če nimaš pravice do denarne socialne pomoči in si brez stalnega naslova, te sistem ne zazna. Ti ljudje potem pridejo k nam.« Tudi danes, v času epidemije, se po pomoč v ambulanto Pro bono obračajo tudi tuji državljani, ki se zaradi zaprtih meja ne morejo vrniti domov, a bi potrebovali zdravnika ali zdravila, ki jih že sicer jemljejo in nujno potrebujejo, pravi socialna delavka. »Potrudimo se, da dobijo zdravila.«
Po besedah Alenke Ugrin Vatovec v teh dneh sicer prihajajo predvsem tisti, ki potrebujejo nujno napotnico ali zdravila ali pa zgolj posvetovanje. »Smiselno je, da smo potrpežljivi drug z drugim in opremljeni z dovolj informacijami, da lahko poskrbimo za varnost in zase,« nadaljuje Ugrin Vatovčeva. »Trenutno moramo poskrbeti za to, kar je najnujnejše, vse, kar lahko počaka, pa prestaviti. O tem, kaj se sme prestaviti in kaj ne, odloča zdravnik. Upamo pa, da bo to imelo čim manj negativnih posledic za naše paciente.«
