Čas izgorelosti in negotovosti
Čeprav je zdravje v glavnem mestu boljše od povprečja v državi, razmere na terenu razkrivajo, da je kljub temu slabo.
Odpri galerijo
Slabo odzivnost Ljubljančanov na presejalne programe pri NIJZ povezujejo tudi z manjšo sosedsko povezanostjo. FOTO: Roman Šipić
Glede na zadnjo analizo, ki so jo pripravili pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, je zdravje v glavnem mestu nad povprečjem v državi; bolniška odsotnost je krajša, odstotek ljudi, ki prejemajo zdravila zaradi povišanega krvnega tlaka, je nižji, nižja je tudi stopnja bolnišničnih obravnav zaradi srčne kapi, tudi stopnja umrljivosti zaradi samomora je nižja od slovenskega povprečja. »Zdravje je povezano s socialnoekonomskimi razmerami posameznika in okolja, v katerem živi, in glede na to, da je Ljubljana razvojno in ekonomsko vodilno območje v državi, je pričakovano, da so tudi kazalniki zdravja boljši kot drugod,« meni Tatjana Kofol Bric z javnega inštituta.
Toda po drugi strani so prebivalci glavnega mesta na repu po odzivnosti, ko gre za državne presejalne programe, kot sta Svit in Zora za zgodnje odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb. Na poziv za prvega se jih je odzvalo 63 odstotkov, na drugega pa 70 odstotkov. Da se odzivnost prebivalcev glavnega mesta sicer izboljšuje, a da je ta še vedno nižja od povprečja, dodaja Tatjana Kofol Bric. Tako je po njenem zato, ker »promocijske aktivnosti programa niso neposredno dosegle prebivalcev«, na kar vpliva tudi »način življenja v mestu, kjer je značilna manjša sosedska povezanost«.
Da pa so neenakosti v zdravju sicer prisotne pri večini kazalnikov, ki jih spremljajo, in to ne glede na občino, še ugotavljajo pri nacionalnem inštitutu. Kažejo se v vseh obdobjih človekovega življenja in so pogosto stalne, saj se že izhodiščno slabši položaj ohranja in potencira skozi vse življenje.
Evidence o številu ljudi, ki živijo pod pragom revščine, na statističnem uradu posebej za glavno mesto ne vodijo, na ravni države je konec leta 2016 živelo z dohodkom, nižjim od praga, približno 280.000 ljudi. Od tega jih je več kot polovica živelo v dolgotrajni revščini. Vesna Leskošek in Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo opozarjata na skrb vzbujajoče trende. Revščina se poglablja, je dolgotrajnejša, povečuje se delež revnih zaposlenih.
Pri moščanski zvezi prijateljev mladine vsak dan poišče pomoč več deset ljudi. Nina Facchini, ki vodi tamkajšnji humanitarni program za družine, opaža, da materialne in finančne stiske načenjajo zdravje ljudi, hkrati rušijo tudi medosebne odnose. »Tisti, ki so zaposleni, izgorevajo, zaradi nizkih prihodkov pa se izogibajo odsotnosti z dela. Tisti, ki niso zaposleni, pa se srečujejo z občutki nevrednosti in izključenosti,« poudarja humanitarna delavka. »Opažamo tudi, da so ljudje s težjimi zdravstvenimi težavami pogosto obsojeni na revščino, saj z bolniškim nadomestilom ali invalidsko pokojnino ne morejo dostojno živeti.«
Pri inštitutu za javno zdravje opažajo, da bolniška odsotnost od leta 2014, ko je bila med najnižjimi v vseh letih opazovanja, narašča povsod po državi, tudi v Ljubljani. Zdravje brezposelnih, ki jih je v glavnem mestu uradno skoraj 23.000, je še slabše od zaposlenih. »Pričakujemo, da bo velik obseg prekarnih zaposlitev imel dolgoročno neugodne posledice na zdravje v poznejših življenjskih obdobjih,« poudarja specialistka socialne medicine Tatjana Kofol Bric, »saj so te oblike dela povezane z več negativnega stresa in manj možnosti skrbeti za lastno zdravje«.
Da pri delovno aktivnih vse pogosteje opaža izgorelost, pove družinska zdravnica Majda Brovč iz Zdravstvenega doma Ljubljana. Še pogosteje se pojavlja pri delavcih v obdobju tik pred upokojitvijo in se, kot pravi Brovčeva, kaže v povečani ravni anksioznosti in težavah s koncentracijo. Starejši delavci ji tudi povejo, da ne zmorejo več opravljati toliko delovnih obveznosti, kot so jih še nedavno. »To je povezano predvsem z razmerami na delovnih mestih; z odpuščanji, ki vplivajo tudi na tiste, ki še ostajajo zaposleni, in zaradi pritiskov po večji storilnosti.«
V stavbi na Dalmatinovi v središču mesta deluje Delavska svetovalnica. Tudi tam pomoč poiščejo delavci, ki imajo hude, kronične zdravstvene težave. Čeprav zato uporabijo bolniško, pa je ta zanje lahko tudi »velika težava«, opozarja Laura Orel iz svetovalnice. Pogosto so pod pritiskom delodajalcev češ, kdaj se bodo vrnili na delo, nemalokrat, pravi Orlova, so bolniško celo prisiljeni predčasno prekiniti. Po njenem je lahko problematično tudi izvajanje nadzora nad bolniško odsotnostjo, »ki velikokrat meji na mobing«. Dogaja se tudi, da delodajalci bolniškega nadomestila nočejo izplačati. Pri delavcih pogosto opažajo tudi posledice preobremenjenosti, kot so težave s hrbtenico, obraba sklepov in težave s srcem. »Za zdravje delavk in delavcev je slabo poskrbljeno: v mlajših letih so podvrženi pritiskom na delovnem mestu, ko od njih zahtevajo hitrost, fleksibilnost, učinkovitost in nadurno delo. Ko zaradi preobremenitve zbolijo ali se poškodujejo, pa nastanejo težave,« opozarja Orlova. »Vsi ti dodatni pritiski na delavca v času zdravljenja v ničemer ne prispevajo k njegovem hitrejšemu in kakovostnemu okrevanju in splošnemu zdravju.«
Vse več revnih zaposlenih se po pomoč obrne tudi v ambulanto pro bono v Mislejevi ulici v Savskem naselju. Ko so jo leta 2002 odprli, je bilo registriranih 89 pacientov brez urejenega zavarovanja, danes jih je približno tisoč. Med njimi se povečuje tudi delež tistih, ki nimajo slovenskega državljanstva. Trenutno je v Sloveniji 290 prosilcev za mednarodno zaščito, v glavnem mestu jih biva nekoliko manj. Da begunci pridejo v Slovenijo v zelo slabem psihofizičnem stanju in da zaradi razmer, ki so jih pregnale na pot in pa sama pot do Evrope, ki je dolga in nevarna, doživljajo travme, opozarjajo v samoorganizirani Delovni skupini za azil, ki deluje v prostorih na Trubarjevi 72. Toda razmere v azilnih domovih, dolgo čakanje na razrešitev njihovega statusa, grožnja deportacije in diskriminacija njihovo zdravstveno stanje še poslabšujejo in jih »potiskajo v še globlje duševne stiske«.
Kako pomemben varovalni dejavnik je enakost v družbi, kažejo študije kakovosti življenja in socialne blaginje. Na to je v publikaciji inštituta za javno zdravje o neenakostih in ekonomski krizi opozorila Mirjana Ule s fakultete za družbene vede. »Najboljše zdravje in dobro počutje nista značilni za najbogatejše države, ampak predvsem za tiste, ki imajo najmanjše razlike med bogatimi in revnimi. Tako v razvitem svetu nimajo najboljšega zdravja države z najvišjim BDP, ampak države, ki so najbolj egalitarne.«
Toda po drugi strani so prebivalci glavnega mesta na repu po odzivnosti, ko gre za državne presejalne programe, kot sta Svit in Zora za zgodnje odkrivanje predrakavih in rakavih sprememb. Na poziv za prvega se jih je odzvalo 63 odstotkov, na drugega pa 70 odstotkov. Da se odzivnost prebivalcev glavnega mesta sicer izboljšuje, a da je ta še vedno nižja od povprečja, dodaja Tatjana Kofol Bric. Tako je po njenem zato, ker »promocijske aktivnosti programa niso neposredno dosegle prebivalcev«, na kar vpliva tudi »način življenja v mestu, kjer je značilna manjša sosedska povezanost«.
Revščina dolgotrajnejša
Da pa so neenakosti v zdravju sicer prisotne pri večini kazalnikov, ki jih spremljajo, in to ne glede na občino, še ugotavljajo pri nacionalnem inštitutu. Kažejo se v vseh obdobjih človekovega življenja in so pogosto stalne, saj se že izhodiščno slabši položaj ohranja in potencira skozi vse življenje.
Evidence o številu ljudi, ki živijo pod pragom revščine, na statističnem uradu posebej za glavno mesto ne vodijo, na ravni države je konec leta 2016 živelo z dohodkom, nižjim od praga, približno 280.000 ljudi. Od tega jih je več kot polovica živelo v dolgotrajni revščini. Vesna Leskošek in Srečo Dragoš s fakultete za socialno delo opozarjata na skrb vzbujajoče trende. Revščina se poglablja, je dolgotrajnejša, povečuje se delež revnih zaposlenih.
Pri moščanski zvezi prijateljev mladine vsak dan poišče pomoč več deset ljudi. Nina Facchini, ki vodi tamkajšnji humanitarni program za družine, opaža, da materialne in finančne stiske načenjajo zdravje ljudi, hkrati rušijo tudi medosebne odnose. »Tisti, ki so zaposleni, izgorevajo, zaradi nizkih prihodkov pa se izogibajo odsotnosti z dela. Tisti, ki niso zaposleni, pa se srečujejo z občutki nevrednosti in izključenosti,« poudarja humanitarna delavka. »Opažamo tudi, da so ljudje s težjimi zdravstvenimi težavami pogosto obsojeni na revščino, saj z bolniškim nadomestilom ali invalidsko pokojnino ne morejo dostojno živeti.«
Posledice prekarizacije
Pri inštitutu za javno zdravje opažajo, da bolniška odsotnost od leta 2014, ko je bila med najnižjimi v vseh letih opazovanja, narašča povsod po državi, tudi v Ljubljani. Zdravje brezposelnih, ki jih je v glavnem mestu uradno skoraj 23.000, je še slabše od zaposlenih. »Pričakujemo, da bo velik obseg prekarnih zaposlitev imel dolgoročno neugodne posledice na zdravje v poznejših življenjskih obdobjih,« poudarja specialistka socialne medicine Tatjana Kofol Bric, »saj so te oblike dela povezane z več negativnega stresa in manj možnosti skrbeti za lastno zdravje«.
Da pri delovno aktivnih vse pogosteje opaža izgorelost, pove družinska zdravnica Majda Brovč iz Zdravstvenega doma Ljubljana. Še pogosteje se pojavlja pri delavcih v obdobju tik pred upokojitvijo in se, kot pravi Brovčeva, kaže v povečani ravni anksioznosti in težavah s koncentracijo. Starejši delavci ji tudi povejo, da ne zmorejo več opravljati toliko delovnih obveznosti, kot so jih še nedavno. »To je povezano predvsem z razmerami na delovnih mestih; z odpuščanji, ki vplivajo tudi na tiste, ki še ostajajo zaposleni, in zaradi pritiskov po večji storilnosti.«
Bolniška kot težava
V stavbi na Dalmatinovi v središču mesta deluje Delavska svetovalnica. Tudi tam pomoč poiščejo delavci, ki imajo hude, kronične zdravstvene težave. Čeprav zato uporabijo bolniško, pa je ta zanje lahko tudi »velika težava«, opozarja Laura Orel iz svetovalnice. Pogosto so pod pritiskom delodajalcev češ, kdaj se bodo vrnili na delo, nemalokrat, pravi Orlova, so bolniško celo prisiljeni predčasno prekiniti. Po njenem je lahko problematično tudi izvajanje nadzora nad bolniško odsotnostjo, »ki velikokrat meji na mobing«. Dogaja se tudi, da delodajalci bolniškega nadomestila nočejo izplačati. Pri delavcih pogosto opažajo tudi posledice preobremenjenosti, kot so težave s hrbtenico, obraba sklepov in težave s srcem. »Za zdravje delavk in delavcev je slabo poskrbljeno: v mlajših letih so podvrženi pritiskom na delovnem mestu, ko od njih zahtevajo hitrost, fleksibilnost, učinkovitost in nadurno delo. Ko zaradi preobremenitve zbolijo ali se poškodujejo, pa nastanejo težave,« opozarja Orlova. »Vsi ti dodatni pritiski na delavca v času zdravljenja v ničemer ne prispevajo k njegovem hitrejšemu in kakovostnemu okrevanju in splošnemu zdravju.«
Duševne stiske
Vse več revnih zaposlenih se po pomoč obrne tudi v ambulanto pro bono v Mislejevi ulici v Savskem naselju. Ko so jo leta 2002 odprli, je bilo registriranih 89 pacientov brez urejenega zavarovanja, danes jih je približno tisoč. Med njimi se povečuje tudi delež tistih, ki nimajo slovenskega državljanstva. Trenutno je v Sloveniji 290 prosilcev za mednarodno zaščito, v glavnem mestu jih biva nekoliko manj. Da begunci pridejo v Slovenijo v zelo slabem psihofizičnem stanju in da zaradi razmer, ki so jih pregnale na pot in pa sama pot do Evrope, ki je dolga in nevarna, doživljajo travme, opozarjajo v samoorganizirani Delovni skupini za azil, ki deluje v prostorih na Trubarjevi 72. Toda razmere v azilnih domovih, dolgo čakanje na razrešitev njihovega statusa, grožnja deportacije in diskriminacija njihovo zdravstveno stanje še poslabšujejo in jih »potiskajo v še globlje duševne stiske«.
(Ne)enakost in zdravje
Kako pomemben varovalni dejavnik je enakost v družbi, kažejo študije kakovosti življenja in socialne blaginje. Na to je v publikaciji inštituta za javno zdravje o neenakostih in ekonomski krizi opozorila Mirjana Ule s fakultete za družbene vede. »Najboljše zdravje in dobro počutje nista značilni za najbogatejše države, ampak predvsem za tiste, ki imajo najmanjše razlike med bogatimi in revnimi. Tako v razvitem svetu nimajo najboljšega zdravja države z najvišjim BDP, ampak države, ki so najbolj egalitarne.«
