Čas, ko so upi postajali resničnost

Kako so praznovali 9. maj, ko je bila osvobojena Ljubljana in se je uradno končala druga svetovna vojna.

Objavljeno
09. maj 2020 06.00
Posodobljeno
09. maj 2020 06.00
Foto: Jure Eržen
Mo. Z., dokumentacija Dela
Mo. Z., dokumentacija Dela
Ljubljana - Enote VII. korpusa Jugoslovanske armade so po večdnevnih težkih borbah osvobodile prestolnico federalne Slovenije Ljubljano. Odpor sovražnika je bil zelo žilav, toda naši borci so ga v poletu zatrli in danes 9. maja 1945 so naše zmagoslavne čete vkorakale v mesto. – Tako so v Slovenskem poročevalcu, ki se je pozneje leta 1959 z Ljudsko pravico združil v časopis Delo, zabeležili deseto obletnico zmage nad fašizmom in nacizmom ter osvoboditev Ljubljane. »Ob prazničnem razpoloženju desetletnice osvoboditve Ljubljane, ko nam spomin, živ in svetal, odkriva sijajne dogodke ob zmagovito končani vojni, se z najglobljim spoštovanjem spominjamo predvsem tudi vseh tistih nepozabnih ljudi, ki so za zmago naših narodov, za svobodo našega ljudstva, darovali največ kar so imeli, svoje življenje.«

Ljubljana kot edino glavno mesto, povsem obdano s fortifikacijskim sistemom

Do nadaljnje odredbe je od 15. ure danes, 23. februarja 1942–XX, prebivalstvu Ljubljane prepovedano odhajanje iz mesta. Vstop v mesto je dovoljen samo dobaviteljem živil in tistim osebam, ki imajo za to iz razlogov javnih koristi utemeljen vzrok in ki predlože nadzornim postajam ob cestah in železnicah listine o istovetnosti. Proti osebam, ki bi skušale priti v mesto ali oditi iz njega na drugih krajih, kot so našteti, se uporabi orožje, in sicer podnevi po enem samem pozivu, ponoči pa brez poziva.«

Tako je veleval razglas o prepovedi izhoda iz Ljubljane, objavljen 23. februarja 1942, ki ga je podpisal takratni visoki komisar za Ljubljansko pokrajino Emilio Grazioli. To je bil tudi dan, ko je italijanska vojska končala postavitev žičnate ograje z bunkerji okoli mesta, kot ugotavljajo v muzeju novejše zgodovine, z namenom obrambe proti morebitnemu napadu, predvsem pa je bil cilj oslabiti delovanje Osvobodilne fronte. Ljubljana je tako postala edino glavno mesto, ki je bilo med drugo svetovno vojno povsem obdano s fortifikacijskim sistemom. Žica in omejen prehod sta ostala še kratek čas po osvoboditvi mesta 9. maja 1945.

Kot priznanje prebivalcem za preživetje v okupirani Ljubljani je bilo mesto kot prvo v SFRJ odlikovano z redom narodnega heroja. V spomin na »slavno razdobje zgodovine Ljubljane« in da bi se, kot je mogoče prebrati v članku, objavljenem v Delu leta 1970, »ohranile svetle partizanske tradicije«, je ljubljanski mestni svet leta 1957 sprejel odlok o spominskem partizanskem pohodu ob žici okupirane Ljubljane, ki odtlej poteka vsako leto. Danes je Pot ob žici, kot uradno imenujejo tridnevni dogodek, ki se zgodi v času, ko Evropa hkrati praznuje konec druge svetovne vojne, predvsem rekreativna prireditev in velja za eno največjih tovrstnih v Sloveniji.


Veličasten simbol trdne volje, braniti naš mir in svobodno graditi družbo. Tako so 10. maja 1975 v Delu naslovili članek ob trideseletnici zmage, ko so časopisu – glasilu socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije – priložili slavnostno prilogo in ob tem zapisali, da gre za »čas, ko so upi postajali resničnost«. Napovedali so osrednjo proslavo, ki se je zgodila na Trgu revolucije, današnjem Trgu republike, na katerem so takrat odkrili spomenik revolucije in pričakovali, kot so zapisali, blizu 140.000 ljudi iz vse Slovenije. Po proslavi si je bilo med drugim mogoče v slovenskem gledališkem muzeju ogledati razstavo Gledališče v osvobodilni vojni, v prirodoslovnem muzeju razstavo o izvoru človeka, v slovenskem šolskem muzeju pa razstavo Partizansko šolstvo na Slovenskem. V kinu Union so tisto popoldne vrteli Užičko republiko, v kinu Komuna kratke filme Jugoslavija danes, Film o Titu in Partizanski spomini, zvečer pa je bila na sporedu Dolina miru. V kinu Vič so tisti dan vrteli Peto zasedo, Balado o trobenti in oblaku in Ne joči, Peter, v Šiški Sedmino, v Slogi Čudoviti prah in v otroškem kinu Sava Pastirce.

Tudi deset let pozneje, 11. maja 1985 so v Delu napovedali najbolj množično praznovanje Ljubljane. »Kot je že tradicija, bo v okviru letošnjega 29. pohoda po poteh partizanske Ljubljane tudi vrsta tekmovalnih preizkušenj. Njim bosta namenjena sobotna popoldne in večer. Že ob 11.50 bo štart kolesarskega maratona, ob 16.50 se bo začela revija mladih kolesarjev, nato pa oba partizanska marša. Boji štafet po ljubljanskih ulicah bodo od 18.35 dalje – potem ko bo končan kolesarski kriterij, ob 20. uri pa se bo začel že 19. tek prijateljstva. Cilji vseh teh preizkušenj so na Ajdovščini, prijavljenih pa je na stotine ekip,« so zapisali na naslovnici časopisa, na kateri so zabeležili tudi Reaganov »veliki spodrsljaj«, ko je takratni ameriški predsednik v sklopu svoje zahodnoevropske turneje obiskal nacistično pokopališče v Bitburgu – ob 40. obletnici zmage nad nacizmom in fašizmom. V Moskvi so, kot so tedaj poročali v Delu, to razumeli kot »klofuto vsem protifašističnim silam«.

Mlajše generacije se mogoče sprašujete, zakaj po 60 letih tako množično, tako slovesno in veličastno še vedno praznujemo zmago nad nacifašizmom in konec druge svetovne vojne, so v Delu leta 2005, takrat že samostojnem časniku za samostojno Slovenijo, citirali predsednika Zveze združenj borcev NOB Janeza Stanovnika, ko je bila osrednja slovesnost na Kongresnem trgu. Stanovnik je dodal, da zato, ker je zmaga odredila tok moderne zgodovine. Po njegovih besedah to ni bila samo zmaga orožja, ampak predvsem zmaga volje, zmaga ideje in zmaga civilizacije nad silami barbarstva.