Dostojnih zaposlitev in stanovanjske osamosvojitve –  to si želijo mladi

Petina svoj materialni položaj ocenjuje kot slab. Prihodek mladega samozaposlenega v povprečju znaša 431 evrov.

Objavljeno
08. julij 2018 10.00
Posodobljeno
06. julij 2018 20.06
Na vprašanje, kaj bi sporočili občinskemu uradu za mladino, so mladi v raziskavi poudarili, da si želijo dostojnih zaposlitev in stanovanjske osamosvojitve. FOTO: Jure Eržen
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Ljubljana - Medtem ko je povprečna neto plača v državi 1078 evrov, je med mladimi v glavnem mestu še nižja. Zaposleni med njimi prejme na mesec nekaj deset evrov manj, prihodek mladega samozaposlenega pa v povprečju znaša le 431 evrov.

To je eden od izsledkov ankete, ki jo je med 793 mladimi, ki živijo, se izobražujejo ali delajo v glavnem mestu in so stari od 15 do 29 let, opravila dr. Metka Kuhar s fakultete za družbene vede. »Ljubljanski vzorec je sicer specifičen, saj v njem ni samo tistih, ki tu živijo, ampak so se sem preselili ali pa se vozijo,« pri tem poudarja raziskovalka. Nekaj več kot 53 odstotkov vprašanih ima v glavnem mestu stalno prebivališče, dijaki sestavljajo dobrih 21, študenti pa dobrih 51 odstotkov vzorca, preostali se ne šolajo več. Med zadnjimi jih ima več kot 72 odstotkov visokošolsko izobrazbo.

Podatki, ki jih je Metka Kuhar zbrala za občino, pobudo pa so dali v svetu mladih, kažejo, da skoraj petina mladih v Ljubljani ocenjuje lasten materialni položaj kot slab. Skrb vzbujajoče je, da se jih kar dve tretjini počuti tesnobne in pod stresom, med vzroki, da je tako, pa navajajo obremenitve v šoli in na delovnem mestu ter tudi hektičnost življenja. »Materialna prikrajšanost in predvsem brezposelnost imata izrazito negativen vpliv na različne vidike življenja mladih, tudi na njihovo telesno in duševno zdravje,« opozarja Metka Kuhar.

»Kako mladi sploh preživijo v Ljubljani, če je dohodek mladega samostojnega podjetnika tako nizek?« se sprašuje Tea Jarc iz sindikata Mladi plus. »Tudi sicer je položaj mladih slab in to potrjuje tudi raziskava,« poudarja sindikalistka.
 

Podaljšana odvisnost


Stanovanjsko osamosvojenih, ki ne živijo več z izvorno družino, je manj kot polovica mladih, manj kot 30 odstotkov med njimi ima lastniško stanovanje, šestina med temi le ločena gospodinjstva. Skoraj polovica anketiranih je tudi navedla, da jih starši oziroma skrbniki vzdržujejo v celoti ali v večji meri. Tisti med mladimi, ki so ustvarili svojo družino, govorijo o slabših materialnih razmerah, medtem ko se je pokazalo, da sta ključna dejavnika osamosvajanja finančna stabilnost in dovolj visok dohodek.
Na vprašanje, kaj bi sporočili občinskemu uradu za mladino, so mladi v raziskavi poudarili, da si želijo dostojnih zaposlitev in stanovanjske osamosvojitve. Pokazalo se je namreč tudi, da so plače mladih samozaposlenih in samostojnih podjetnikov več kot polovico nižje od tistih, ki imajo redno zaposlitev. Po mnenju Metke Kuhar se tako nakazuje, da se s podjetništvom povečuje prekarnost.

»Mladi se s tako nizkimi prihodki težko preživljajo, to pomeni tudi, da niso samostojni, kar pa naj bi sicer bili,« poudarja Tea Jarc iz sindikata Mladi plus. »To ima negativne posledice tako na posameznika kot celotno družbo. Pomeni podaljšano odvisnost od staršev in družine, mladi se ne osamosvojijo, s povečevanjem samozaposlovanja pa postaja negotov celoten sistem socialne države, saj espeji z nizkimi prihodki v skupno blagajno vplačujejo manj,« opozori Jarčeva na posledice prekarne realnosti. »V trenutku, ko smo se pripravljeni odpovedati socialni državi zaradi večje fleksibilnosti trga dela, se lahko vprašamo, v kakšni družbi še hočemo živeti.«
 

Drugačne vrednote


Mladi, ki jih je anketirala Metka Kuhar, so rojeni med letoma 1988 in 2002 in so tako, kot pravi raziskovalka, pretežno »poosamosvojitvena generacija«, rojena v tržno tekmovalnem družbeno-ekonomskem sistemu in hkrati v obdobju izrazitega razvoja informacijsko-komunikacijskih tehnologij. »Toda skupina ni homogena, znotraj nje so tudi velike starostne razlike, zato bi težko govorili o generaciji, ki jo sicer nekateri imenujejo generacija jaz.«

Da je integracija v družbo, kar naj bi bila naloga posameznika v mladosti, izrazito otežena, posebej za mlade, ki imajo socialno-ekonomsko gledano že v izhodišču manj virov, pri tem opozarja Kuharjeva. V globalnem kapitalizmu je tako po njenem pričakovati krepitev občutka ogroženosti, nemoči in neperspektivnosti. »Tak okvir odraščanja hitro vodi v krepitev individualističnega diskurza ter v individualizirane strategije upravljanja lastnih življenj in reševanja osebnih težav po načelu, da je vsak odgovoren le zase. Toda to spodkopava solidarnost in vodi v odmikanje od javnega interesa.«

Vendar so mladi v glavnem mestu v študiji, ki jo je opravila, izkazali precej veliko zanimanje za aktualno družbeno-politično dogajanje, več kot polovica jih je izrazila pripravljenost za delovanje za dosego družbenih sprememb. Ko je raziskovalka analizirala odgovore pri vrednotnem sistemu, se je po njenem tudi pokazalo, da gre za precej postmaterialistično in solidarnostno naravnano generacijo. »Medtem ko družba postaja vse bolj neoliberalno naravnana, mladi na splošno kažejo občutek za drugačne vrednote, kar je zanimivo, predvsem pa spodbudno.«
Svet za mlade – županovo posvetovalno telo
Potem ko so na občini konec leta 2015 pripravili, kot so ga poimenovali, strateški dokument za mlade, so k pripravi enega poglavja v njem povabili tudi mlade. Med desetimi prioritetami, kolikor so jih mladi lahko predlagali, je bilo tudi oblikovanje političnega telesa, v katerem so mladi in ki se opredeljuje do ključnih vprašanj, ki jih zadevajo. Tako so leta 2016 ustanovili občinski svet za mlade, ki je »posvetovalno telo župana«.

Njegovi člani so postali mestni svetniki, ki so bili ob nastopu mandata mlajši od 29 let, v njem so tudi po en član mestnega urada za mladino, Mladih zmajev in Mladinskega sveta Ljubljane ter štirje člani, ki jih imenuje župan. Čeprav so bili sprva zraven, pa med njimi ni predstavnika sindikata Mladi plus. »V nekem trenutku nismo več prejemali obvestil,« pravi sindikalistka Tea Jarc. Po njenem lokalna oblast sicer »kaže zanimanje za mlade«, in to prav s spisano strategijo in opravljeno raziskavo. »Zanima jih, kako mladi živijo, toda vprašanje je, kaj bodo na podlagi tega naredili? Pri tem je lokalna politika sicer omejena, pa vendar, ali jih zanima zgolj spremljanje položaja mladih ali pa gre za spremljanje položaja z namenom doseči spremembe?«

Prva od nalog sveta za mlade je spremljanje uresničevanja ciljev mestne strategije za mlade 2016-2025. »Svet za mlade se še ni ukvarjal s celostnim ocenjevanjem,« dve leti po oblikovanju tega telesa pravi njegov predsednik in mestni svetnik Denis Striković. »Bo pa svet dal svoje mnenje o poročilu o izvajanju strategije, ko bo pripravljeno.« Striković sicer poudarja, da so se v tem času srečali sedemnajstkrat: »Ukvarjali smo se pravilnikom o dodeljevanju namenskih stanovanj mladim, z zdravjem, z zasvojenostjo z drogami, s povečanjem proračunskih sredstev za mlade v MOL in vzpostavitvijo Mreže mladinskih centrov Ljubljana«. Po njegovem se bo sicer treba v sodelovanju z državo »še posebej osredotočiti na odpravo revščine med mladimi in jim omogočiti širši dostop do dogajanja v MOL ne glede na njihov socialni položaj«. »To,« pravi, »pa bomo dosegli s čim boljšimi pogoji za delo, načrtovanjem stanovanj za mlade in s širitvijo mreže mladinskih centrov.«

Da se s projektom Kul služba uresničuje eden od ključnih ciljev mestne strategije za mlade, to je »dvigniti delež trajno zaposlenih mladih«, so sicer leta 2016, ko so ga zagnali, zatrjevali na občini. Toda nekateri mladi, ki so se vanj vključili, so takrat opozorili, da je Kul služba vse prej kot to. Pred kratkim se je končal tudi prvi razpis za dodelitev 30 namenskih stanovanj za mlade – vlog pa so dobili kar 400. Dodeljevanje stanovanj, ki je po besedah MOL »bistvena rešitev za podporo pri osamosvajanju mladih«, bo tako zdaj potakalo kot igra na srečo – z žrebom.