Drugega kot zbežati jim ni preostalo

Ljubljana – Potem ko so tri člane družine v Pakistanu ubili in enega pohabili, so bili iz te južnoazijske države prisiljeni zbežati. Po dveh mesecih so uspeli priti v Slovenijo. Zdaj je ministrstvo za notranje zadeve odločilo, da njihovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrne.

»Ubili so mi moža, če nas vrnete, mi bodo še sina.« To je pisalo na plakatu, ki ga je Vazira držala v rokah, ko se je s še nekaj prosilci za azil pred kratkim nenapovedano oglasila v Šentilju, kjer so predstavniki evropskega parlamenta organizirali razpravo z naslovom Begunci in migranti med nami: nove dimenzije evropskega sožitja. »Kako lahko rečete, da v Pakistanu nisem ogrožen?« pa je na plakatu, ki so jih spisali s pomočjo članov delovne skupine za azil iz Socialnega centra Rog, sporočal Vazirin brat Ibrahim, potem ko je ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo njihovo prošnjo za mednarodno zaščito.

»To je nesprejemljiva odločitev,« na jasi ob Poti spominov in tovarištva, nedaleč stran od azilnega doma, kjer so nastanjeni zadnjih sedem mesecev, pripoveduje Vazira, medtem ko v naročju drži dvomesečno hčer. Ob njej sta brata Ibrahim in Ošak, bratranec Ajmal in preostali družinski člani. Najmlajši se podijo po jasi. »Do tega trenutka je tu šlo dobro,« razmišlja Ibrahim. »Zdaj se sprašujem, kam naj grem s tako majhnimi otroki.« Prepričan je le o tem, da domov ni mogoče.

Iz Pakistana so zbežali pred devetimi meseci, potem ko so jim zaradi zemljiških sporov ubili tri člane njihove družine, Vazirinega brata pa pretepli in pustili ležati v gozdu. Rekoč, da mu ne morejo pomagati, so mu v bolnišnici odrezali obe nogi in dlani. In čeprav so pomoč poiskali tudi pri lokalni policiji, je bilo zaman. Ibrahima so tam celo pretepli. Pozneje so se preselili, a niti to ni pomagalo. Drugega kot zbežati jim ni preostalo. Po naporni poti v Evropo, ki je trajala dva meseca in po sedmih mesecih bivanja v Ljubljani je notranje ministrstvo odločilo, da njihovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrne. S pomočjo enega od 28 pravnih svetovalcev za begunce na pravosodnem ministrstvu je Ibrahimova družina zdaj proti negativni odločitvi vložila tožbo na upravno sodišče.

Vstopijo prepozno

Pred letom 2012 so svetovalci sodelovali s prosilci za azil že na prvi stopnji, torej pri podaji prošnje na notranje ministrstvo. Toda oktobra tistega leta so poslanci državnega zbora kljub nasprotovanju nevladnih organizacij in varuha za človekove pravice s 50 glasovi za in 34 proti sprejeli novelo zakona o mednarodni zaščiti, s katero so med drugim uvedli postopke ugotavljanja starosti za mladoletnike brez spremstva ter ukinili brezplačno pravno pomoč in podporo svetovalcev za begunce na prvi stopnji.

Čeprav prosilcem pri podaji prošnje od takrat zagotavljajo pomoč predstavniki nevladnih organizacij, Zlata Kojić, svetovalka za begunce na pravosodnem ministrstvu, opozarja, da v postopek vstopijo prepozno. »Zelo dobro bi bilo, če bi prosilca za azil zastopala od začetka do konca, kot je to bilo urejeno prej.« Ker so to kompleksne zadeve, je petnajst dni, kolikor imata s prosilcem na voljo od odločbe ministrstva, da vložita tožbo na upravno sodišče, tudi zelo malo časa, opozarja Kojićeva. Toda po drugi strani so pravni zastopniki omejeni z gradivom, zbranem v postopku na prvi stopnji, pri katerem pa ne sodelujejo: »Nova dejstva in dokaze lahko v postopku pred sodiščem navajam le v primeru, če obstajajo upravičeni razlogi, da niso bili predloženi že v postopku na prvi stopnji, pri čemer pa morajo ta dejstva in dokazi obstajati že v času odločanja na prvi stopnji.«

Prošenj 576, pozitivnih 34

Ob Ibrahimu je prošnjo za mednarodno zaščito letos podalo še 25 Pakistancev, toda ministrstvo za notranje zadeve ni ugodilo nobeni. Največ so jih vložili Sirci, in sicer 105, toda status so odobrili zgolj osmim. Na ministrstvo je bilo letos podanih skupaj 576 prošenj, od tega so jih doslej rešili 405, toda status mednarodne zaščite – bodisi status begunca bodisi časovno omejeni status subsidiarne zaščite – so podelili le v 34 primerih. Zavrnili ali zavrgli so 106 prošenj, pri kar 265 pa so postopek ustavili, še preden je bila dosežena vsebinska odločitev. To se največkrat zgodi zato, ker prosilci za azil prej obupajo in zapustijo državo.

Ministrstvo je pri ocenjevanju prošenj »velikokrat zelo togo«, meni Kojićeva. »Pogosto ne upoštevajo, da v izjavah prosilcev lahko nastanejo nekatera neskladja, in to tudi zaradi različnega kulturnega okolja, iz katerega prihajajo. Prav tako ne upoštevajo, da imajo lahko zaradi travmatičnih izkušenj spominske vrzeli, pogosto pa so prosilci – glede na razmere, iz katerih prihajajo – zmedeni, prestrašeni in nezaupljivi do oblasti, zaradi česar se pri prvi podaji prošnje težko odprejo in povedo zgodbo v celoti, takšno, kakršna je. Prosilci me opozarjajo, da pri zapisu njihovih izjav nastajajo napake tudi zaradi prevajanja. To ne poteka dobesedno, ampak prevajalec njihove izjave povzema, zato je logično, da lahko na ta način nastanejo nerazumevanja in napake. Če prosilec ne poda pripomb na prevajanje takoj, ko opravi razgovor, tega načeloma ni mogoče uveljavljati v postopku pred sodiščem.«

Osemindvajset odstotkov možnosti

V Mladini so pred kratkim opozorili na podatke upravnega sodišča za zadnjih petnajst let, da prosilcem v zgolj 28 odstotkih uspe doseči razveljavitev negativne odločbe in ponovno odločanje ministrstva za notranje zadeve. Na vrhovnem sodišču pa so lani in letos obravnavali 22 pritožb prosilcev za azil, potem ko je upravno sodišče potrdilo njihovim negativnim odločbam. V zgolj štirih primerih je vrhovno sodišče sodbe razveljavilo in jih vrnilo v ponovno sojenje. Na podeljeni status azilanta, ki so ga prosilci dosegli šele na sodišču, pa se je v 25 primerih pritožilo tudi ministrstvo. Vrhovno sodišče je pritrdilo petnajstim, preostale pa vrnilo v ponovno sojenje.

Ibrahima je negativni odgovor ministrstva potrl. »Lepo je gledati otroke, kako se v miru igrajo,« pove med posedanjem na klopci blizu viškega azilnega doma. V vasi, kjer so živeli, tudi ni šole in nedaleč stran vzletajo ameriška letala. V nasprotju s Pakistanom se v Sloveniji počutijo varno, pravi. In zato bi radi ostali.