Družinska sreča na Koseškem bajerju

Labodjima mladičema so v krajinskem parku nadeli identifikacijski obroček

Objavljeno
22. julij 2019 12.27
Posodobljeno
22. julij 2019 13.08
FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Labodji par, ki gnezdi na Koseškem bajerju, je letos uspešno vzgojil dva mladiča. Labode na Koseškem bajerju sicer opazujejo že več let, vendar v zadnjih dveh letih gnezditev ni bila uspešna. Predstavniki Slovenskega centra za obročkanje ptic so mladima labodoma danes nadeli identifikacijski obroček. Tako bodo namreč preučevali njihov način življenja, predvsem selitve.   


image
FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Predstavniki službe Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ki ga upravlja združeno podjetje Voka Snaga, so v začetku maja med rednim nadzorom Koseškega bajerja opazili gnezditev labodjega para. »Rast in razvoj labodjih mladičev smo redno spremljali, obiskovalci Koseškega barja, policija in Društvo za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije pa so nam redno posredovali informacije o stanju  labodje družine. Na pomoč so priskočili tudi ob poškodbah dveh labodjih mladičev, saj gnezdenje v urbanem okolju prinaša mnogo izzivov,« pojasnjujejo v službi krajinskega parka.

image
FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Oba labodja starša sta že obročkana, danes pa so identifikacijske obročke namestili tudi mladičema. Na Koseškem bajerju gnezdi labod grbec, ki pa ni prav nič plašen, prav nasprotno. 

Pogosto s sikanjem in šopirjenjem pokaže svojo nejevoljo, če se mu preveč približamo, pa lahko postane tudi napadalen, predvsem v času gnezdenja in vzgoje mladičev. Zato se raje umaknimo in labode opazujmo od daleč. Gnezdo v obliki velikega kupa vodnega rastlinja zgradijo na obali tik ob vodi. Starša gnezdo skrbno in neustrašno varujeta pred vsiljivci. Labod je zvest partner, saj samica in samec ostaneta skupaj vse življenje. Če je bila gnezditev uspešna, se labodji par na isto gnezdo vrača vsako leto. Pri nas labod gnezdi aprila in maja, opazujemo pa ga lahko vse leto.

image
FOTO: Uroš Hočevar/Delo


Zakaj sploh obročkanje? 


Obroček, narejen iz aluminija, služi kot nekakšna osebna izkaznica, ki nosi podatke o spolu, starosti ter datumu in mestu obročkanja. Večje ptice, kot so labodi in štorklje, obročkajo v gnezdu, ko so mlade in še ne letijo. Pri obročkanju ptico pregledajo, stehtajo, zabeležijo pa tudi nekatere druge podatke (denimo dolžino peruti) in zdravstveno stanje ptice.

Glavni namen obročkanja ptic je preučevanje njihovega načina življenja, predvsem selitve. Zlasti pri pticah selivkah sta pomembna sodelovanje med državami in izmenjava podatkov. Na ta način pridobijo informacije o stanju populacij in življenjski dobi ter o dogajanju na selitvenih poteh in prezimovališčih.

image
FOTO: Uroš Hočevar/delo


Podatki, pridobljeni za daljše časovno obdobje, so podlaga za ustrezne varstvene ukrepe. Tako je bila pred leti zabeležena zanimiva najdba. V Sloveniji obročkano belo štorkljo so opazili v Južnoafriški republiki, razdalja med opazovanjema pa je ocenjena na več kot 7800 kilometrov.

Oba labodja starša sta obročkana, danes pa so identifikacijske obročke namestili tudi mladičema. Obročkanje ptic ima več kot stoletno tradicijo, v Sloveniji pa ta dejavnost organizirano poteka od leta 1926. Tisti, ki obročkajo pri nas, za svojo dejavnost potrebujejo posebno dovoljenje in delujejo v okviru Prirodoslovnega muzeja Slovenije – Slovenskega centra za obročkanje ptic.