Evropska mobilnost je razveselila ljubljanske Dolenjce

Dvesto metrov nove kolesarske steze je izboljšalo povezavo med Centrom in Lavrico
Objavljeno
17. september 2018 14.00
Posodobljeno
17. september 2018 14.00
Nov odsek kolesarske steze se konča na pločniku, pazljivost pri prehodu ni odveč. Fotografije Aleš Stergar
Med ducatom trajnih ukrepov, s katerimi se ob evropskem tednu mobilnosti postavlja Ljubljana, je na prvem mestu ureditev kolesarske steze ob dolenjski železnici. Če bi imeli na oglednem kolesarjenju s seboj petmetrski trak, bi ga za izmero nove pridobitve morali preložiti le približno štiridesetkrat.

Resnici na ljubo je treba zapisati, da so z dvestometrsko krpo asfalta med ulico Ob dolenjski železnici in Lorenzovo ulico, ki z Dolenjske ceste pri Hoferju zavije proti rudniškemu nakupovalnemu središču, zagotovo uredili in izboljšali kolesarsko povezavo mestnega središča z Lavrico – in pogojno tudi Škofljico. V Lublanskih novicah smo spomladi sistematično prekolesarili glavne ljubljanske vpadnice – in še kakšno prometnico za povrhu. Kratka in jedrnata ocena kolesarjenja v središče z dolenjskega konca je bila: kolesarjenje po Dolenjski cesti toplo odsvetujemo. Čelade bi morale biti obvezne, kolesarjenje otrok pa prepovedano. Posebej z Rudnika do strelišča. V obratni smeri bi se nekako dalo preživeti. Za odtenek boljša (beri: varnejša) je morda obvozna Jurčkova cesta.

Maja smo slutili, da bi lahko bilo kolesarjenje ob tirih ugodnejše. Novih 200 metrov asfalta to dokazuje. Tudi tokrat smo za izhodišče vzeli Špico oziroma Botanični vrt onstran brvi pri Bicu. Lahko bi začeli tudi na novem Karlovškem mostu, ki je opremljen s kolesarsko stezo. Od Botaničnega vrta se je do Dolenjske ceste namreč treba povzpeti po poti za pešce.


Vožnja ob dolenjski progi


Kakorkoli. Po Dolenjski cesti se peljemo po kolesarski stezi samo do strelišča, kjer zavijemo desno na Orlovo ulico, mimo tamkajšnje osnovne šole Oskarja Kovačiča čez progo in takoj levo na ulico Ob dolenjski progi. Natančen opis je pomemben, ker (še?) ni ne kolesarskih ne kakšnih drugih kažipotov, čeprav naj bi to bil del daljinske kolesarske poti Rateče–Obrežje.
Po ulici Ob dolenjski železnici kolesarimo proti jugovzhodu mimo železniške postaje Ljubljana Rakovnik onstran proge, pa šole, vrtca in športne dvorane na Galjevici na desni, proti zahodu. Na križišču s Peruzzijevo ulico počakamo na zeleno luč na semaforju in nadaljujemo po slepi Ob dolenjski železnici do hišne številke 222, kjer sta od daleč vidna nov črn asfalt in svetleč količek sredi njega. Odsek nove kolesarske steze se konča s količkom in pločnikom na Lorenzovi ulici.


Na pločniku


Skakanju se je mogoče izogniti z vožnjo ob tirih na območju zapornic, saj se onstran ceste prikaže nekaj metrov starejše dvosmerne kolesarske steze. Ko se ta konča, nadaljujemo vožnjo po prometnici ob tirih po – tako piše na zemljevidu – Knezovem štradonu. Ko smo mimo poslovnih stavb za Leclercom, se mimo parkirišča za tovornjake (nekdaj Viator & Vektor) peljemo po odseku kolesarske steze, ki je bil, sodeč po videzu asfalta, urejen pred letom, dvema. Zadnji del do zapletenega križišča izteka Jurčkove ceste, dolenjske železnice in Dolenjske ceste, ki je vstopna točka na avtocesto, kolesarimo po cesti, prečimo križišče in nadaljujemo po asfaltirani poti. Oznake se pojavijo čez nekaj deset metrov.

Kolesarska steza nas nato pod avtocesto vodi do Lavrice, pred katero prečkamo železniško progo na prehodu, prirejenem za kolesarje. Na ogledni vožnji smo kolesarili po glavni cesti, saj je na obeh robovih zarisana široka kolesarska pot. V središču Lavrice smo obrnili in se vrnili proti Ljubljani. Ob prehodu tirov je v nasprotni smeri po kolesarski stezi pripeljala kolesarka, med pripravljanjem telefona za fotografiranje pa – izginila. Pot proti Dolenjski je nadaljevala po makadamski cesti ob železnici.


Makadam ob železnici


In tako smo se obrnili še sami. Precej slaba makadamska pot z gosto posejanimi suhimi lužami se čez nekaj sto metrov spremeni v asfaltno cesto in nas vodi onstran Lavrice. Na križišču s cesto, ki vodi na Barje, kljub primernemu znaku optimistično nadaljujemo v smeri proti Škofljici, a je ulica v resnici slepa in se konča s potokom. Prek tega vodi železniška proga – tudi sami ob njej potiskamo kolo, saj je na drugem bregu spet cesta. In prehod prek tirov. Mladenka nam pojasni, da je po makadamski cesti ob dolenjski železnici mogoče priti do Škofljice, a naša tokratna misija se tukaj konča. Zapeljemo prek tirov v Lavrico, ugotovimo, da je prek potoka mogoče skozi naselje, in se po isti poti, kot smo kolesarili v drugo, vrnemo na Rudnik. V Ljubljano se vračamo po Jurčkovi cesti, za katero še vedno velja uvodna ugotovitev (iz Lublanskih novic). Ob opombi, da je vožnja po pločniku, milo rečeno, razgibana, vožnja po cestišču pa verjetno manj varna. Od Livade, ko Jurčkova cesta postane Hladnikova ulica, ki je v smeri proti Trnovemu opremljena s kolesarsko stezo, ki potem po Barjanski in Slovenski cesti pripelje v strogo mestno središče.