Ilirija bo ponovno vstala, na vratih Tivolija

Leta 2021 naj bi mesto dobilo pokrit olimpijski bazen, prebivalci okoliških ulic pa 300 do 400 parkirišč
Fotografija: Pogodbo o oživljeni Iliriji sta podpisala župan Zoran Janković in direktor družbe Elea iC Angelo Žigon. FOTO Voranc Vogel
Odpri galerijo
Pogodbo o oživljeni Iliriji sta podpisala župan Zoran Janković in direktor družbe Elea iC Angelo Žigon. FOTO Voranc Vogel

»llirija je sramota za Ljubljano«, je pribil župan Zoran Jankovič po podpisu pogodbe za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja in projekta za izvedbo bazena Ilirija. Za mesto je bil včeraj velik dan – končno ne bo več na nesrečnem seznamu tistih evropskih prestolnic, ki nimajo pokritega olimpijskega bazena.

Morda bi se komu zazdelo, da je obličje doprsnega kipa slavnega župana Ivana Hribarja v preddverju Magistrata preveval izraz velikega zadovoljstva. Namreč, na tem seznamu je bila menda le še – Ljubljana.

Ljubljanski župan Zoran Janković tako ne le da udejanja eno svojih predvolilnih obljub, ki so mu kot slaba vest sledile iz mandata v mandat, pač pa tudi veliko željo mestnih plavalnih delavcev. Bržkone si še en žlahtni meščan, inženir Stanko Bloudek, pobudnik gradnje kopališča, ki je bilo ob nastanku med najsodobnejšimi na stari celini, ni predstavljal, da bo do trdnega dogovora o gradnji pokritega bazena preteklo devetdeset let. Še nekaj let pa bo potrebnih, da bomo zares dobili novo Ilirijo.

Najslavnejše ljubljansko kopališče, lahko bi mu rekli »vodna vrata v Tivoli«, je bilo leta 1929 zgrajeno po letih peripetij in nasprotovanj, nekateri mestni veljaki so se bali, da bi novo kopališče »zapeljalo široke plasti mestnega prebivalstva k potratnosti ali vsaj prekomernim izdatkom«.

Prav izdatki so krivi, da se projekt Kopališče Ilirija Lorenzateliers ahitektov, s katerim je avstrijski arhitekturni studio leta 2000 zmagal na mednarodnem natečaju, ni udejanil. Morda je prav ta zamuda pripomogla, da je gospod Peter Lorenz od silne treme, kot je dejal, zamudil na podpis pogodbe, ki bo njegovo dete popeljala v življenje. Kdor čaka, dočaka.

Bilo je leta 2014, ko je predsednik PK Ilirija Matjaž Godec za Delo dejal: »Kopališče bo morda zdržalo še dve leti, potem pa nič več. Lokacija je odlična, poleg tega marsikdo prihaja zato, ker mu kopališče vzbuja nostalgijo po mladosti.«

Zdaj bo Ilirija, ki so ji nekoč na pot zapisali, bo njena osnovna usmeritev naučiti plavati čim več ljudi, ponovno služila meščanom kot kopališče in plavalcem kot vadišče. Na MOL, ki bo sam financirla objekt, obljubljajo »sodoben večnamenski plavalni center z dovršenim energetskim konceptom, ki bo služil tako Ljubljani kot celotni državi.«

Koliko bo to stalo? Župan na to vprašanje ni hotel odgovoriti. Da bi lahko, a ne bo (sicer je v mestnem proračunu za prihodnje leto za Ilirijo namenjeno 400 tisoč evrov, op.a.). Z izvajalci se je za ceno trgal za eno nosečnost dolgo. Kmalu se začne gradnja, poleg bazena bodo zrasle tri športne dvorane in spodaj 300 do 400 parkirnih mest, ki bodo predvsem namenjena bližnjim stanovalcem.

Če bo na Iliriji veliko prvenstvo, bodo morali stanovalci iz bližnjih ulic parkirati drugje. To drži tako kot dejstvo, da za projekt ne bo evropskih sredstev, saj za športne objekte Evropa ne daje več denarja. Župan tudi ne upa kaj preveč na pomoč države.

Po kmalu novi atletski dvorani v Šiški bo zdaj končno prenovljena tudi Ilirija. Da bomo zares lahko rekli »Ilirija, vstan'!«.
Vodna vrata v Tivoli bodo, ko bo po Gosposvetski končan še Kolizej, ta del mesta na novo osmislila.

Komentarji: