»Kadarkoli grem ven, bulijo vame«

TransAkcija: Na zavod se je v štirih letih obrnilo že prek 200 oseb, ki so v stiski zaradi spolne identitete
Objavljeno
12. september 2018 10.00
Posodobljeno
14. september 2018 10.54
Lea Aymard in Linn Julian Koletnik. Foto Mavric Pivk
Ljubljana – V prestolnici že štiri leta deluje zavod TransAkcija, nevladna in neprofitna organizacija, ki ponuja podporo, informiranje, opolnomočenje in zavezništvo transspolnih oseb v Sloveniji. V tem času so imeli 50 rednih in prek 150 enkratnih uporabnikov in uporabnic, ki se nanje obrnejo po nasvete. V zavodu jim svetovalci in svetovalke pomagajo lajšati stiske, s katerimi se srečujejo zaradi spolne identitete ali izraza.

Z vsemi temi vprašanji se že vrsto let spopada tudi Linn Julian Koletnik, nebinarna transspolna oseba. Ustanovitelj in direktor zavoda pove, da so neformalno začeli delovati leta 2014, ko so se začeli zbirati v podpornih skupinah, »po dveh mesecih pa je postalo jasno, da se moramo zadeve lotiti na sistemski ravni«. Glavno poslanstvo zavoda TransAkcija je zagovorništvo človekovih pravic in svoboščin transspolnih in cisspolno nenormativnih oseb, ves čas pa delajo, tako Koletnik, na tem, da bi premaknili birokratske ovire pravno priznanega spola. Gre za postopek spremembe imena in uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih. Slovenska pravna terminologija namreč ne pozna izraza pravno priznanje spola in uporablja izraz »sprememba spola«, ki je uporabljen v pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru, za katerega je pristojno ministrstvo za notranje zadeve.

37. člen tega pravilnika tako pravi, da se »sprememba spola vpiše na podlagi odločbe pristojnega organa o spremembi vpisanega podatka« in da je »podlaga za izdajo odločbe potrdilo pristojne ustanove ali zdravnika, iz katerega je razvidno, da je oseba spremenila spol«. Pravilnik sicer ne opredeljuje, kdo naj bi bil pristojen zdravnik oziroma zdravstvena institucija, kaj sprememba spola sploh pomeni oziroma kaj se pod tem razume. »Nekaj je medicinska tranzicija, spet nekaj popolnoma drugega pa administrativni postopek, ki bi moral biti lažje dostopen in ni v povezavi z medicino. Tako kot si lahko človek na dokumentih spremeni ime, bi mu morala biti dostopna tudi možnost, da na dokumentih spremeni svoj spolni indikator,« meni Koletnik, ki pojasni, da bi želeli iz pravilnika zgolj izbrisati stavek, v katerem piše, da je za pravno priznanje spola potrebno zdravnikovo potrdilo. Pojasni, da z ministrstva odgovarjajo, da gre za temo, ki potrebuje več naslavljanja in bolj celosten zakon, s čimer se Koletnik strinja, »jasno pa je, da takšen zakon ne bo šel skozi, saj smo zgolj za izenačitev partnerske zveze potrebovali več kot 30 let«.
 

Obrazca na upravni enoti ni


Država torej za zdaj nima pretiranega posluha za vsakdanje stiske in težave, s katerimi se srečujejo osebe, ki se ne identificirajo s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Ena takšnih je Lea Aymard, transženska, mamica in aktivistka. Francozinja, ki že vrsto let živi in dela v Sloveniji, pove, da se kot transspolna oseba že tako vsakodnevno srečuje z različnimi reakcijami družbe, najtežje ji je pa prav pri postopkih, ki so za cisspolne osebe, katerih doživljanje lastnega spola se ujema s spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu, sicer popolnoma samoumevne. »Ko pridem na pošto ali v lekarno in pokažem svoj dokument, na katerem je še vedno zapisano moško ime, me prepričujejo, da je to možev dokument. To, da je tako intimna stvar posameznika v rokah administracije, povzroča dodatne stiske na vseh ravneh. Odvisna sem od drugih, brez njih ne morem normalno živeti svojega spola. In takšno ponižanje doživljam na dnevni ravni.«

Po podatkih iz matičnega registra republike Slovenije si je med letoma 2005 in 2015 spremenilo uradni podatek o spolu skupno 25 oseb. Koletnik pove, da na upravni enoti za spremembo spola sploh ni obrazca: »Marsikatera transspolna oseba si skupaj s spolom spremeni tudi ime, tako da morajo te osebe na obrazec posebej dopisati, da spreminjajo tudi spolni označevalec. Za to ni nobenega okenčka, prav tako ni specificiranega zneska takse, ki naj bi se za to plačala, tako da se dogaja, da ljudje plačujejo različno – med 50 in 100 evri«.

image
Lea Aymard in Linn Julian Koletnik. FOTO Mavric Pivk

 

Anonimni pogum na spletu


Poleg administrativnih ovir se transspolne osebe vsak dan srečujejo tudi z reakcijami družbe. Kako torej nebinarna transspolna oseba, kot je Koletnik, na najbolj preprost in razumljiv način ljudem razloži, naj ga naslavljajo v moški obliki. »Razlagam selektivno. Ko se mi to zgodi na primer v trgovini, se mi, iskreno, o tem ne da razlagati. Vsekakor pa to razložim vsem, s katerimi sem v bližnjih interakcijah. Je pa res, da se je z vsem tem spremenila tudi moja družba, tako da se zdaj večinoma družim s transspolnimi osebami, ki se srečujejo s podobnimi družbenimi označbami kot jaz,« pojasni in pove, da ima sam sicer spremenjeno ime, ne pa tudi spolnega označevalca, saj v Sloveniji obstajata samo možnosti M in Ž, »to pa mi kaj dosti ne koristi«. Razloži še, da je moral »pri sebi presoditi in si narediti filter, pri kom me bo ganilo in pri kom mi je vseeno, sicer bi se lahko nenehno ukvarjal samo s tem, kar pa tudi ni bistvo vsega skupaj«.

S sogovornikoma preidemo tudi na razmišljanje o tem, da z večjo vidnostjo in opozarjanjem na različne spolne identitete prebivalcev tega planeta, ki niso nujno določene zgolj s črkama M in Ž, pride tudi do več opaznega sovraštva in nesprejemanja. »Seveda,« potrdi Koletnik, »vsaka vidnost je pozitivna, saj na ta način prihaja do sprememb, hkrati pa je tudi tvegana, saj s seboj prinese tudi več nasilja in sovraštva.« »Ljudje v Sloveniji o tem vedo manj kot v drugih državah zahodnega sveta, zato je tudi varneje. Ko sem bila sama v tranziciji, sem vsak dan čutila poglede ljudi na cesti, niso vedeli, kam bi me dali. Nikoli pa ni nihče kričal za mano ali me zmerjal, namenijo ti zgolj grde poglede.« Najbrž tudi zato, razmišljamo, ker je v slovenskem karakterju nekako zapisano, da vso svojo nejevoljo in nestrinjanje izražamo v zaprtih krogih in seveda na sanjski platformi za anonimneže – na spletu. »Slovenci sovraštvo in negativna čustva izražajo šepetaje, opravljajo med seboj in seveda na spletu. Ko grem kupit kruh, ljudje bulijo vame, kadarkoli grem ven, me čudno gledajo. In prepričan sem, da se bo, če bo ta članek na spletu, zagotovo oglasil kakšen anonimni komentator, ki bo napisal, da je edino prav, da bulijo vame. Sproščeno se počutim edino v velikih mestih, kot je na primer Berlin. Tam je toliko različnih ljudi, konkurenca je tako velika, da se me sploh ne opazi,« v smehu sklene Koletnik.

Zavod TransAkcija
V zavodu TransAkcija svetujejo tako odraslim in starejšim osebam, ki se srečujejo s stiskami zaradi spolne identitete, kot tudi mladoletnim osebam (najmlajša oseba, ki prihaja k njim po podporo, je stara 12 let) in njihovim staršem. Vprašanja staršev so si zelo podobna, pove Koletnik, zanima jih, ali gre zgolj za fazo in kako naj vedo, »da je to zares«. »Otrok potrebuje podporo staršev, v vsakem primeru pa v Sloveniji 12-letna oseba tako ali tako ne more vstopiti v medicinsko obravnavo. V sistemu je že tako ogromno zavor, zato naj ne bodo še starši tisti, ki otroka spravljajo v dodatno stisko. Pomembno je, da damo staršem vedeti, da s tem ni nič narobe in da otrok zgolj je, kar je.«
Pred dvema letoma so sicer posneli dokumentarni film, ki so ga predvajali na fakultetah in nekaj srednjih šolah, kar seveda za seboj potegne tudi nejevoljo nekaterih staršev. »Enkrat smo z 'LGBT prijazno' gostovali v nekem vrtcu, kasneje pa prebrali, da smo jim prepovedali brati pesem Toneta Pavčka Mama. Mi seveda o Tonetu Pavčku na izobraževanjih ne govorimo,« se nasmehne Koletnik.
V zavodu se tako poleg sistemskih sprememb za pravno priznanje spola ukvarjajo z različnimi področji, na katerih pomagajo transspolnim osebam, »predvsem pa jim želimo graditi samozavest na vseh ravneh«. Lea Aymard, po poklicu snemalka, je tako na zavodu tudi vodja videoprodukcije in urednica videoportala TransTube, kjer so na ogled videoarhivi dogodkov zavoda TransAkcija ter izvirne informativne, razvedrilne, umetniške in politične vsebine o tematikah LGBTIQ, s posebnim poudarkom na transspolnosti. »Lastno zgodovino zapisujemo s svojimi besedami, kar je za nas izjemnega pomena,« pove Koletnik.