Kaj pomeni velik poseg države v intimna življenja
Medtem ko so se 'legitimne' družine med epidemijo lahko prosto družile in gibale, so bili ostali prisiljeni ali v osamo ali skrivanje.
Odpri galerijo
Skupno preživljanje časa je bilo med epidemijo dovoljeno le članom istega gospodinjstva ali iste družine. Foto: Roman Šipić
Medtem ko se je o gospodarskih, ekonomskih in tudi zdravstvenih posledicah epidemije govorilo, uvida v intimna življenja ljudi ni bilo, pravi dr. Veronika Bajt. Da bi to raziskali, na Mirovnem inštitutu vabijo k izpolnitvi spletne ankete o spremembah intimnega, prijateljskega in partnerskega življenja v času epidemije.
Kako so ljudje epidemijo dojeli in preživeli, je odvisno od posameznikove situacije, življenjskega standarda in zakonskega stana, pravi Veronika Bajt, raziskovalka pri Mirovnem inštitutu, kjer so pripravili spletno anketo o intimnem življenju med epidemijo. Ta je do konca meseca na voljo na spletni strani inštituta, nato bodo raziskovalci opravili poglobljene intervjuje.
»Bili smo v situaciji, v kateri je bilo veliko neznanega, zato bomo o številnih vidikih lahko razpravljali šele čez nekaj časa, toda politične odločitve je treba prevpraševati,« poudarja Veronika Bajt, ki je doktorski študij opravila na Univerzi v Bristolu. Odločitve so se razlikovale med državami. »Od zelo paternalističnih pritiskov, ki so izražali nezaupanje, da se bodo odloki upoštevali, do primerov, kot je bila v medijih izpostavljena Nova Zelandija. Tam se je poudarjalo sodelovanje in zaupanje v to, da bodo ljudje zaradi lastnega zdravja in zaščite najšibkejših ravnali pametno in v skladu s priporočili,« povzema odločitve oblasti med pandemijo. »Ko gre za intimna življenja, se lahko z ukrepi zelo hitro preskoči v tradicionalne vzorce in se brez prevpraševanja izhaja iz domnevno 'naravnih' družbenih celic, čeprav ljudje živimo v množici intimnih odnosov in imamo zelo različna intimna življenja.«
Slovenska vlada je med epidemijo sprejela odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih ter prepovedi gibanja izven občin. Skupno preživljanje časa je bilo tako dovoljeno le članom istega gospodinjstva ali iste družine, pri ostalih, kot pravi Veronika Bajt, pa so bili stiki prepovedani in skorajda kriminalizirani. »Ti so se morali, podobno kot stanovalci v domovih za ostarele, med korona krizo znajti sami, brez bližine človeka, ki jim pomeni največ. Medtem ko so se 'legitimne' družine lahko prosto družile in gibale, so bili ostali prisiljeni bodisi v osamo ali gverilo in skrivanje pred policijo in sosedi,« so v vabilu k spletni anketi opozorili sodelavci inštituta. Po besedah raziskovalke so tako ostali brez pravice do zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavljata ustava in evropska konvencija o človekovih pravicah. Raziskovalka pri tem spomni, da skoraj 270 tisoč ljudi živi v enočlanskih gospodinjstvih, ki so med epidemijo potencialno doživljali intimno in čustveno deprivacijo. »So države, ki so pri pripravi ukrepov za zajezitev epidemije upoštevale, da si morda nekdo svoje življenje deli z nekom, ki ni uradno prijavljen na istem naslovu,« pravi Veronika Bajt, »medtem ko so v Sloveniji veliko število ljudi potisnili v stisko ali pa vsaj v zelo drugačen položaj«. In prav to bi radi raziskali.
»Ko je bilo v medijih slišati opozorila, da nekatere stvari ne delujejo, je bil zelo jasen upor oblasti, da ukrepov ne bodo spreminjali. Posmehljivo je bilo rečeno tudi, da bo časa za stiskanje na klopcah še dovolj,« spomni Veronika Bajt na besede uradnega vladnega govorca Jelka Kacina. »Seveda je pri tem namen preprečevanja širjenje okužbe, toda problematično je množico ljudi zreducirati na takšen nivo. Tako se zgolj 'tradicionalna družina', oče, mati in otroci v skupnem gospodinjstvu, izpostavi kot tista, ki je upravičena do osnovnih človeških stikov, medtem ko se vse ostalo zreducira na raven nečesa otroškega, nepomembnega in brez pravice do zasebnega življenja.«
Pri tem se, kot pravi raziskovalka, odpira vrsta vprašanj, ki jih je treba raziskati, med drugim, kaj pomeni »nesorazmerno velik poseg države v zasebnost ljudi, človekove pravice in intimna življenja«. To je po njenem po eni strani povezano s strašenjem pred drugim valom okužb in po drugi strani z retradicionalizacijo. »Vprašanje je, zakaj ta pogled nazaj v tradicionalno družino kot večvredno obliko skupnosti in zakaj je tako težko odpreti vrata še za kaj drugega in se pravzaprav ne vtikati v zasebna življenja ljudi.« Po dveh tednih, odkar je spletna anketa o intimnem življenju na voljo, so prejeli pozitivne odzive. »Oglasili so se nam ljudje, ki so povedali, da so se med karanteno počutili pozabljene, spregledane in osamljene, zdaj pa vidijo, da niso bili edini in da imajo tudi drugi podobne izkušnje.«
Kako so ljudje epidemijo dojeli in preživeli, je odvisno od posameznikove situacije, življenjskega standarda in zakonskega stana, pravi Veronika Bajt, raziskovalka pri Mirovnem inštitutu, kjer so pripravili spletno anketo o intimnem življenju med epidemijo. Ta je do konca meseca na voljo na spletni strani inštituta, nato bodo raziskovalci opravili poglobljene intervjuje.
»Bili smo v situaciji, v kateri je bilo veliko neznanega, zato bomo o številnih vidikih lahko razpravljali šele čez nekaj časa, toda politične odločitve je treba prevpraševati,« poudarja Veronika Bajt, ki je doktorski študij opravila na Univerzi v Bristolu. Odločitve so se razlikovale med državami. »Od zelo paternalističnih pritiskov, ki so izražali nezaupanje, da se bodo odloki upoštevali, do primerov, kot je bila v medijih izpostavljena Nova Zelandija. Tam se je poudarjalo sodelovanje in zaupanje v to, da bodo ljudje zaradi lastnega zdravja in zaščite najšibkejših ravnali pametno in v skladu s priporočili,« povzema odločitve oblasti med pandemijo. »Ko gre za intimna življenja, se lahko z ukrepi zelo hitro preskoči v tradicionalne vzorce in se brez prevpraševanja izhaja iz domnevno 'naravnih' družbenih celic, čeprav ljudje živimo v množici intimnih odnosov in imamo zelo različna intimna življenja.«
Legitimni eni, kriminalizirani drugi
Slovenska vlada je med epidemijo sprejela odlok o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih ter prepovedi gibanja izven občin. Skupno preživljanje časa je bilo tako dovoljeno le članom istega gospodinjstva ali iste družine, pri ostalih, kot pravi Veronika Bajt, pa so bili stiki prepovedani in skorajda kriminalizirani. »Ti so se morali, podobno kot stanovalci v domovih za ostarele, med korona krizo znajti sami, brez bližine človeka, ki jim pomeni največ. Medtem ko so se 'legitimne' družine lahko prosto družile in gibale, so bili ostali prisiljeni bodisi v osamo ali gverilo in skrivanje pred policijo in sosedi,« so v vabilu k spletni anketi opozorili sodelavci inštituta. Po besedah raziskovalke so tako ostali brez pravice do zasebnega in družinskega življenja, ki jo zagotavljata ustava in evropska konvencija o človekovih pravicah. Raziskovalka pri tem spomni, da skoraj 270 tisoč ljudi živi v enočlanskih gospodinjstvih, ki so med epidemijo potencialno doživljali intimno in čustveno deprivacijo. »So države, ki so pri pripravi ukrepov za zajezitev epidemije upoštevale, da si morda nekdo svoje življenje deli z nekom, ki ni uradno prijavljen na istem naslovu,« pravi Veronika Bajt, »medtem ko so v Sloveniji veliko število ljudi potisnili v stisko ali pa vsaj v zelo drugačen položaj«. In prav to bi radi raziskali.
Do osnovnih stikov upravičeni le člani družine
»Ko je bilo v medijih slišati opozorila, da nekatere stvari ne delujejo, je bil zelo jasen upor oblasti, da ukrepov ne bodo spreminjali. Posmehljivo je bilo rečeno tudi, da bo časa za stiskanje na klopcah še dovolj,« spomni Veronika Bajt na besede uradnega vladnega govorca Jelka Kacina. »Seveda je pri tem namen preprečevanja širjenje okužbe, toda problematično je množico ljudi zreducirati na takšen nivo. Tako se zgolj 'tradicionalna družina', oče, mati in otroci v skupnem gospodinjstvu, izpostavi kot tista, ki je upravičena do osnovnih človeških stikov, medtem ko se vse ostalo zreducira na raven nečesa otroškega, nepomembnega in brez pravice do zasebnega življenja.«
Pri tem se, kot pravi raziskovalka, odpira vrsta vprašanj, ki jih je treba raziskati, med drugim, kaj pomeni »nesorazmerno velik poseg države v zasebnost ljudi, človekove pravice in intimna življenja«. To je po njenem po eni strani povezano s strašenjem pred drugim valom okužb in po drugi strani z retradicionalizacijo. »Vprašanje je, zakaj ta pogled nazaj v tradicionalno družino kot večvredno obliko skupnosti in zakaj je tako težko odpreti vrata še za kaj drugega in se pravzaprav ne vtikati v zasebna življenja ljudi.« Po dveh tednih, odkar je spletna anketa o intimnem življenju na voljo, so prejeli pozitivne odzive. »Oglasili so se nam ljudje, ki so povedali, da so se med karanteno počutili pozabljene, spregledane in osamljene, zdaj pa vidijo, da niso bili edini in da imajo tudi drugi podobne izkušnje.«
