Kako je nastal Plečnikov stadion

Orli so naročili gradnjo stalnega stadiona leta 1923. Ob evharističnem kongresu so za oltar postavili glorieto oziroma častno tribuno.

Objavljeno
03. januar 2019 17.05
Posodobljeno
03. januar 2019 17.24
Evharistični kongres leta 1935. FOTO: Wikimedia Commons
Za boljše razumevanje zgodovine Orlovskega stadiona, današnjega centralnega stadiona za Bežigradom, je umetnostna zgodovinarka Maša Kosmač Marc že leta 2007 podrobneje razgrnila nekaj zgodovine Sokolov in poznejših Orlov.

Medtem ko so pri Sokolih telovadbo začeli sistematično razvijati konec devetdesetih let 19. stoletja, je Slovenska krščansko-socialna zveza ustanovila svoje telovadno društvo Orli šele leta 1906.

Pojmovanje telovadbe je bilo v tistem času popolnoma drugačno. »Imeli so skupne telovadne nastope, tekmovali v orodni telovadbi, gimnastiki, odbojki in nogometu. S športom so se ukvarjali zgolj ljubiteljsko, za vzornega športnika pa je štel tisti, ki je dosegal čim boljše rezultate v čim več disciplinah,« je povedala Maša Kosmač Marc.

Treba je vedeti, da so tedaj za večje prireditve postavili začasna tekmovališča z lesenimi tribunami kar na travnikih in tam so tekmovalci pogosto tudi prespali. Da bi se izognili nevšečnostim s provizoričnimi tekmovališči, so se ljubljanski Orli odločili za postavitev stalnega stadiona, ki bi bil namenjen tudi drugim dogodkom, kot so bili, denimo, vaje gasilcev ali verski shodi.
Za projektanta so predlagali arhitekta Jožeta Plečnika, ki je z Orli že sodeloval.


»Meni je vse to tuje«


Kot je povedala v nadaljevanju se je Plečnik sicer zavedal, da je ta objekt pomemben za mesto, a ga kljub temu ni imel za idealno naročilo. »Nerad je delal za neosebnega naročnika, poleg tega se je zavedal, da se bo zaradi finančnih težav gradnja zavlekla.

Še bolj pa ga je motilo nerazumevanje športnih društev in prireditev,« je pojasnjevala Maša Kosmač Marc ter med drugim prebrala izpoved Plečnika, ki jo je izrekel ob podobnem naročilu – načrtu novega Sokolskega doma na Taboru (pozneje je bil zgrajen po načrtih Ivana Vurnika).

»Manjka mi ideje, kajti to so prostori za drugačne ljudi, kot smo mi. Se pravi za ljudi, ki so drugače konstruirani kot jaz. Jaz nisem družaben človek, družiti se že od nekdaj ne morem. Vidite sokolstvo, orlovstvo, vse to je meni, se pravi mojem srcu, tuje,« je iskreno priznal mojster, to pa je v svoji knjigi Izpovedi zapisal njegov študent Janko Omahen.

Jože Plečnik je leta 1923 sprejel naročilo za Orlovski stadion z areno, obdano s 400 metrov dolgo tekaško stezo, sedeži za gledalce, prostori za manjše vadbe in tako imenovana taborišča na prostoru med areno in obzidjem. Naloge pa se ni lotil s funkcionalističnega vidika.

Bolj kot to je skušal razumeti pomen športnih dogodkov, si predstavljati mistiko in čustva, ki jih taki dogodki prebudijo v človeku, za lažje razumevanje pa se je obrnil k stari Grčiji. Razmišljal je o monumentalnosti objekta, vhodih, stebriščih ..., kar je lepo vidno v njegovem prvem načrtu iz leta 1924.


Postopna gradnja


Zadruga Stadion, ustanovljena samo zaradi gradnje stadiona, se je zaradi pomanjkanja denarja zares odločila za postopno gradnjo. Leta 1925 so začeli delati ograjo na južni, severni in zahodni strani, ki se ji je Plečnik zelo posvetil. Ograjo iz opeke je prekinil z dvojnim vencem, nato pa zid nekako preluknjal z ločnimi opekami.

Na vsakih pet metrov zidu je postavil ploščo, nanjo pa kocko in kroglo. V nasprotju s prvotnim načrtom je dal poudarek zahodni stranici (z Vodovodne ulice): osrednji vhod je umaknil proti areni za širino dveh stranskih vhodov.

Leta 1926 je bila dokončana še stranica s stebriščem z okroglimi profiliranimi kladami ob Dunajski cesti. Ker pa je denarja za gradnjo primanjkovalo, je zadruga v letih 1926 in 1928 zbirala denar z loterijo. Kot je bilo mogoče slišati iz prebranega oglasa, je bil glavni med 201 dobitkom celo enodružinska vila Stadion, ki še danes stoji v bližnji Mariborski ulici 17 in je bila prav tako zgrajena po Plečnikovih načrtih. S tako dobljenim denarjem so dokončali zahodno stranico in uredili sedeže na južni strani.

Kakšna je bila prvotna zamisel za sedišča, torej brez plastičnih stolov, je danes mogoče videti na ozkem pasu na jugovzhodni strani.


Edini primer vrinjene kolonade


Potem ko so bila leta 1929 vsa telovadna društva odpravljena in je delovala samo še organizacija Sokol Kraljevine Jugoslavije, so zaradi razpustitve Orlov obstala tudi dela na njihovem stadionu. Znova so stekla šele leta 1935, ko je v Ljubljani potekal evharistični kongres.

Za to priložnost so potrebovali novo arhitekturo, tribuno, kamor bi postavili oltar. Plečnik je na robu arene postavi lahkotno arhitekturo, glorieto z rustificiranim podstavkom, teraso, ki jo obdajajo zid in dorski stebri, ter manjšimi stebri v zgornjem nivoju, kar je edini primer vrinjene kolonade v Plečnikovem opusu.

Tam, kjer sta danes ura in prikazovalnik športnega izida, je manjši podstavek za križ, je navzoče opomnila umetnostna zgodovinarka. Po njenih besedah je najpomembnejša arhitektura na stadionu prav glorieta, ki po mnenju strokovnjakov sodi tudi med prelomno Plečnikovo arhitekturo iz tridesetih let.

Dela na stadionu so se nadaljevala tudi po kongresu. Med letoma 1939 in 1941 so postavili sedeže na severni strani, za kongres Kristusa kralja pa še dve poslopji s teraso na severni in južni strani, ki naj bi bila po neki razlagi manjša glasbena paviljona. Po drugi svetovni vojni so dokončali sedeže na polkrožnih zaključkih stadiona in pozneje postavili še preostalo opremo, med drugim plastične sedeže in reflektorje. Kljub dolgotrajni gradnji Plečnikov stadion deluje harmonično.