Da javne zelene površine v mestih pomembno prispevajo h kakovosti bivanja, ni nič novega. Raziskovalci zdaj pravijo, da se je to spoznanje med pandemijo še utrdilo. Kako pa ga posamezne države in lokalne skupnosti uresničujejo, je drugo vprašanje.
Na Inštitutu za politike prostora (IPoP) so se na pobudo
Andreja Verliča, vodje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, pridružili mednarodni raziskavi o urejanju zelenih površin v urbanih okoljih. Raziskovalci iz Italije, Hrvaške, Španije, Litve, Izraela, Čila in Slovenije so tako v začetku maja z vprašalnikom zbrali mnenja širše javnosti o zelenih površinah, zdaj jih zanima mnenje stroke. Ta ima v Sloveniji do konca septembra čas, da izpolni vprašalnik, ki visi na spletni strani Inštituta za politike prostora.
»Raziskava je priložnostna, sodi med podobne, kot sta jih spodbudila pandemija covida-19 in z njo povezano povečano zanimanje za urejene zelene površine v naseljih,« so zapisali v vabilu k raziskavi. Ljudje so med pandemijo, kot ugotavljajo, množično iskali prostor za sprostitev in rekreacijo, zdravstvena in druga strokovna javnost je opozarjala na pomen urejenih zelenih površin za zdravje in dobro počutje. Raziskovalci menijo, da je takšno zanimanje ljudi dobro izkoristiti za hitro povečanje razumevanja odnosa do zelenih površin, načrtovanja in upravljanja. »Na inštitutu smo se raziskavi pridružili, ker je dobro imeti trdnejšo osnovno, ko se pogovarjamo o zelenih površinah pri nas, ko razmišljamo o njihovem urejanju in vzdrževanju, o tem, kaj bi bilo mogoče spremeniti, na kaj je treba biti pozoren, kje so praznine ali primanjkljaji,« pravi
Maja Simoneti, krajinska arhitektka in raziskovalka mestnih zelenih površin z IPoP. »Takšna raziskava ima tudi večjo težo pri pogovorih z državo.«
Maja Simoneti raziskuje mestne zelene površine. Foto: Jure Eržen
Razmere, ki so jih prinesli epidemiološki ukrepi, so po besedah Maje Simoneti tudi pri nas vplivale na to, da so ljudje več časa preživeli zunaj, pri čemer so pomembno mesto dobile prav zelene površine, ki so jim bile blizu. »Ljudem je veliko pomenilo bližnje zelenje, povečalo se je število sprehodov, otroci so se igrali na zelenicah,« govori o raziskavi, ki so jo opravili na inštitutu v sklopu mednarodne. »Potrdila so se pričakovanja. Kakovost bivanja je povezana z zelenimi površinami, ki so razmeroma blizu doma. In tisti, ki jih imajo, so bili med epidemijo v prednosti.« Čeprav, kot pravi, je pri nas videz, da ni problemov, ker da je narava zelo blizu in dostopna, to ni tako pri mlajših, starejših ali pa ljudeh z ovirami, ko so zmožnosti za potovanje manjše.
Zeleni sistem
V strokovni reviji
Urbani izziv je Maja Simoneti s Petro Vertelj Nared pred tremi leti ugotavljala, da se pomen javnih zelenih površin v urbanem okolju povečuje, a da je sistem urejanja javnih zelenih površin v Sloveniji pomanjkljiv. Ta je urejen kot obvezna gospodarska javna služba v polni pristojnosti občin. Zakon o varstvu okolja je leta 2004 sicer napovedal, da bodo podrobni pogoji izvajanja te službe naknadno predpisani, a se to, kot ugotavljata avtorici, ni zgodilo. »Organizacija, vsebina in kakovost vzdrževanja so prepuščeni občinam, država pregleda razmer ne spremlja. Analize kažejo, da je povezava med načrtovanjem, prenovo in vzdrževanjem na lokalni ravni šibka in da je daleč najbolj kočljivo vprašanje strokovnosti dela z rastlinami, predvsem z drevesi,« sta sklenili.
Na ministrstvu za okolje in prostor so januarja izdali priročnik o usmerjanju razvoja zelenih površin
Zeleni sistem v mestih in naseljih, kar je po besedah Maje Simoneti »velika pridobitev«, toda problem je, da ni smernic in priporočil, ko gre za vzdrževanje obstoječih zelenih površin, pri življenju s tistim, kar imamo. »To je povezano s tem, da je to najbolj neoprijemljiva gospodarska služba, da se porabe zelenih površin ne da izračunati, je skrita in hkrati gre za področje, ki ima določeno notranjo vzdržnost, kar pomeni, da se njegovo zanemarjanje pozna šele čez čas. Tudi politika je bolj naravnava v projekte, ki so promocijsko zanimivi.«
Sodobne zadrege
O pomenu zelenih površin v mestih govori tudi okoljski ekonomist
Jonas Sonnenschein iz Umanotere, pri čemer spomni na nedavne obilne padavine v Zagrebu. Zelene površine, kot pravi, tudi prispevajo k zniževanju sicer za nekaj stopinj višjih temperatur v urbanih okoljih. Toda, kot pravi okoljevarstvenik, če je pri nas čisto in zeleno, še ne pomeni, da so vsi problemi rešeni. »Zelene površine so predvsem pomembne pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb, ne vplivajo pa na njihovo zmanjševanje ali blaženje. Pred lastnim pragom sadimo drevesa in čistimo, imamo zeleno oazo, toda pozabljamo, da zaradi potrošništva, denimo, vplivamo na sekanje gozda nekje drugje. Toda zdi se, da nas to, česar ne vidimo, ne zanima.«
Maja Simoneti pri tem govori o sodobnih zadregah in o tem, da pogosto ni celovitega pogleda. »Tisti, ki skrbijo, da so zelene površine v mestih kakovostne, vsem dostopne, so tudi tisti, ki jih skrbi krčenje gozda in izginjanje biotske pestrosti. Niso pa to tisti, ki krčijo gozdove,« razmišlja krajinska arhitektka. »Politike, ki poganjajo stroj, ki krči gozdove, so enake tistim, ki pri nas rečejo, da je treba zategovati, da je treba službe, ki skrbijo za zelene površine, izključiti iz javnega sektorja, da se da upravljati s koncesijami in da se da racionalizirati.«
