Ko otroci postanejo del zgodbe, ki jo gledajo

Joseph Nzobandora - Jose o ljubezni do gledališča in glasbe, ki ju združuje v svojem Gledališču MalihVelikih.

Objavljeno
16. oktober 2018 10.30
Posodobljeno
07. november 2018 14.43
Jose ustvarja glasbeno-pripovedovalske predstave, lutkovne muzikale in ritmično-škatlaste pravljice. Foto Luka Matijevec
Diplomirani pravnik, raper, igralec, glasbenik, dramaturg, plesalec, vse v eni osebi, a ne nujno v tem vrstnem redu, je pred dobrimi tremi leti ustanovil svoje Gledališče MalihVelikih. Sodno dvorano je zamenjal z gledališko in začel ustvarjati predstave za otroke in odrasle, ki temeljijo na interaktivnem pripovedovanju zgodb v povezavi z glasbo. Njegova četrta avtorska predstava, lutkovni muzikal z naslovom Super Brina, bo premiero doživel 20. oktobra v ljubljanskem Siti teatru, potem pa gostoval po slovenskih odrih.
 

V Ljubljani za produkcijo otroških predstav skrbi več gledališč. Kako pestra je ponudba, pa se lahko vsako leto prepričamo na festivalu Bobri. Kako kot ustvarjalec otroških predstav ocenjujete ponudbo tovrstnega teatra. Kakšne predstave prevladujejo? Kaj v ponudbi pogrešate?


Produkcija otroških predstav je po mojem mnenju precejšnja. Nekatere so bolj prepoznavne in vidne, druge manj. Na tem področju pač nimamo vsi enakih možnosti. Zato je prav omenjeni festival Bobri izjemna priložnost za tiste, ki sicer nimamo sredstev, da bi se oglaševali na veleplakatih in v časopisnih oglasih. Ne bi mogel reči, da pogrešam predstave za otroke kakšne določene vrste. Imam pa privilegij, da lahko to, kar si v gledališču za otroke želim delati, počnem v svojem Gledališču MalihVelikih. To gledališče je nastalo iz želje po lastnem avtorskem izrazu znotraj gledališkega in glasbenega ustvarjanja.
 

Gledališče MalihVelikih nima svojega domicila in gostuje po dvoranah, ki so na voljo. Kakšne so prednosti in slabosti gledališča »brez hiše«?


V Ljubljani obstajajo dvorane, kjer lahko gostuješ kot del programa posamezne hiše. Slabost gledališča brez hiše je, da mora tvoja predstava ustrezati tipu hiše in njenemu programu, da si dobrodošel. Prednost je pa najbrž to, da ti hiše ni treba vzdrževati. (smeh).

image
Zlatoljub in njegov papagaj nastopata v predstavi Super Brina. Foto Arhiv Gledališča Malih Velikih

 

V predstavah, kot ste povedali, združujete svojo ljubezen do gledališča in glasbe. Nastajajo glasbeno-pripovedovalske predstave, lutkovni muzikali, ritmično-škatlaste pravljice ..., v katerih poskrbite za avtorsko zasnovo, besedilo, songe in glasbo.


Prva predstava, ki smo jo naredili v Gledališču MalihVelikih, je bil lutkovni muzikal Peter Klepec. Gre za moderno priredbo znane ljudske pravljice. Za takšen način prirejanja znanih zgodb me je navdušil izvrstni češki režiser in lutkar Marek Bečka, s katerim sem večkrat sodeloval pri ustvarjanju predstav v Mini teatru. Bistvo zgodbe je ohranjeno, a je bližje današnjemu občinstvu. Vendar smo želeli biti v našem gledališču še bolj ustvarjalni. Naslednji dve predstavi sta nastali po mojih avtorskih zgodbah, najprej Afriško sonce in nato Super Brina. V igranem lutkovnem muzikalu Afriško sonce igro, ples in petje v živo spremlja na tolkala, glasbila in zvočila Tina Sovič, vodja slovenske ženske tolkalske skupine Djembabe, ki v svojem ustvarjanju izhaja iz tradicionalnih zahodnoafriških ritmov. Ta predstava je na mednarodnem festivalu Poletni lutkovni pristan 2017 v Mariboru dobila nagrado otroške žirije 25 zlatih zvezdic, kar je za naše mlado gledališče izjemen uspeh in potrditev, da gremo po pravi poti. Ko sem za otroke pripovedoval ljudske pravljice, sem z njimi vedno tudi kaj zapel ali jih pripravil do tega, da so ploskali kakšen ritem. Postalo mi je jasno, da bi lahko pravljice pripovedoval v še bolj glasbeni preobleki. To je bil vzrok, da sva z Muratom naredila predstavo Ritmično škatlaste pravljice, kjer Murat ustvarja glasbo z oponašanjem zvokov z usti (human beatbox) in jo sproti nasnemava na posebno napravo (looper). Vsa glasba torej nastaja v živo.


 

Kakšno občinstvo so najmlajši? Ustvarjate predstave za otroke, stare od treh let? Otroško ne pomeni otročje. Na kakšen način nagovarjate svoje občinstvo? Najbrž odgovornost ni majhna.


Otroci so impulzivno občinstvo, brez dlake na jeziku. Če jim je predstava všeč, bodo očarani. Če jim ni všeč, se bodo začeli pogovarjati, spraševati, kdaj bo konec, enkrat se mi je celo zgodilo, da je fantek (bilo je na gostovanju v Subotici) na glas komentiral, da je to najslabša predstava, kar jo je kdaj videl. Za predstavo smo potem sicer dobili nagrado, ampak njemu pač ni »sedla«. Občinstvo rad nagovarjam tudi neposredno, tako da so vse naše predstave vsaj delno interaktivne. Od otrok si želim povratne informacije. Poleg tega otroci še nimajo razvite distance do dogajanja na odru. Ko jim omogočim, da lahko v zgodbi sodelujejo, dobijo potrditev, da so tudi oni del zgodbe. Čeprav si želimo, da bi se otroci ob gledanju zabavali in sprostili, je poudarek tudi na sporočilnosti zgodbe. Na odnosih. Protagonisti so vedno v takšnem ali drugačnem nesoglasju z drugimi, z okolico, mi pa iščemo način, kako spore razrešiti v prid vseh vpletenih. To zahteva spremembe pri junakih in to je tisto, kar se učimo vse življenje, biti odprti za spremembe.
 

Vaša nova predstava Super Brina je zgodba o prijateljstvu. Ta predstava je interaktivna in temelji na prvinah pripovedništva. Tudi rap je neke vrste pripovedništvo, mar ne?


Rap je gotovo vrsta pripovedništva. Pripovedovanje zgodb me spremlja že od osnovne šole, ko sem začel ustvarjati prve raperske pesmi. Ljudje prenašamo sporočila in ideje s pomočjo zgodb. Ne odzivamo se na gola dejstva, ampak na zgodbo, ker nam omogoča identifikacijo z junaki. Lutkovni muzikal Super Brina, ki je nastal s podporo Ministrstva za kulturo, je pravzaprav zgodba o tem, kaj je v življenju pomembno. Na eni strani je deklica Brina, ki »vsakemu pomaga, tudi če je zgaga«, in na drugi strani antagonist Zlatoljub, ki kopiči denar in stvari, zato da bi ga imeli drugi radi. Razlika med njima je najbolj vidna v posledicah, ki zadevajo druge in naravo. Ker je pod drevesom, kjer se Brina igra, zlato, ga hoče Zlatoljub posekati. Zlatoljub bi žrtvoval celo svojega papagaja, da bi prišel do zlata. Brina pa pomaga papagaju in s tem dobi prijatelja. Pred otroke tako postavimo dve načeli razmišljanja in poskušamo poudariti tiste vrednote, ki so pomembne.

image
Brinina prijatelja maček Zdenko in papagaj Gaj. Foto Arhiv Gledališča Malih Velikih

 

Kako je v vas rasla ljubezen do gledališča in na koncu prevladala nad pravom? Lasten, »odrasel« gledališki izraz oblikujete kot igralec v Drami, pišete glasbo za predstave, plešete v plesnih predstavah …


Lahko bi rekel, da je nad pravom prevladala želja po ustvarjanju tako v gledališču kot v glasbi. Ko ustvarjam glasbo za gledališče, združujem oboje. Zadnje čase sem sodeloval tudi v nekaterih plesnih predstavah, predvsem z Mašo Kagao Knez, kot dramaturg, glasbenik in tudi kot plesalec. Od še aktualnih bi omenil plesno glasbeno predstavo Momentum – Avenija ujetih trenutkov, s katero smo povabljeni na plesni festival v Ouagadougou v Burkina Faso, in plesno-glasbeno predstavo Koncert za Mam. Sicer pa z igralko ljubljanske Drame Petro Govc pripravljava predstavo La musica avtorice Marguerite Duras, ki bo premierno uprizorjena 10. novembra v Cankarjevem domu.