»Metelkova je heterogena, to ni floskula, to je realnost«

Intervju z Jasno Babič: »Zaskvotirani prostori, ki doživijo takšno častitljivo starost, so občudovanja vredni«

Objavljeno
06. september 2018 07.00
Posodobljeno
06. september 2018 07.00
Jasna Babič: »Ljudje, ki delujemo na Metelkovi, imamo o njej tudi različne predstave.« Foto Asha Past
Nina Krajčinović
Nina Krajčinović
AKC Metelkova mesto te dni zaznamuje 25-letnico obstoja in delovanja, ki jo bo praznovala od jutri do ponedeljka. Z Jasno Babič z Mirovnega inštituta, ki od leta 1998 večino prostega časa posveča AKC Metelkova mesto, predvsem Klubu Gromka, smo govorili o tem, kje bi bila Metelkova danes, če bi jim pred 25 leti uspelo vzpostaviti dialog z mestno oblastjo, pa tudi o skvoterski kulturi in kulturi skupnosti, ki deluje na Metelkovi.
 

»Če bi leta 1993 takrat formirana Mreža za Metelkovo doživela uspeh pri pregovarjanju z mestnimi in državnimi instancami, bi danes na mestu nekdanje vojašnice stal legalen socialno-kulturni center,« ste med drugim pred leti zapisali v svojem razmisleku, ki ste ga naslovili Metelkova, mon amour. Kakšen bi bil po vašem, če bi se vam takrat uspelo dogovoriti, ta center danes?


Nekatere stvari bi bile zagotovo drugačne. Že vizualno in z vidika infrastrukture bi bile najverjetneje veliko bolj urejene in sanirane. Najbrž ne bi bilo grafitov in skulptur, ki so spontano nastali na metelkovskem dvorišču, ker bi bile stvari veliko bolj določene. Tudi programsko bi zagotovo potekale po drugem principu. Glede na to, da nekatere vsebine, ki sodijo na področje neinstitucionalne kulture »naredi sam«, nimajo ali si morda celo ne želijo imeti prostora v drugih kulturnih ustanovah, je vprašanje, kje bi potem sploh potekal ta programski segment.
 

Metelkova je sinonim zasedništva v slovenskem prostoru, nastala pa je tudi zaradi, kot ste prav tako zapisali v Metelkova, mon amour, »lakote po fizičnem prostoru in ustvarjanju«.


Zaskvotirani prostori, ki doživijo takšno častitljivo starost, kot jo je doživela Metelkova, so občudovanja vredni. Tega tudi v tujini, z izjemo danske Christianie, ne poznajo. Večina namreč doživi klasičen scenarij, torej evikcijo ali pa legalizacijo prostora. Tretja možnost, da obstaja v vmesni coni, je zelo redka. Metelkova ima najbrž takšno zgodbo tudi zato, ker na različnih ravneh obstaja zavedanje, da se tukaj izvajajo določene vsebine, ki se drugod ne bi mogle.
 

Pa je ta lakota po ustvarjanju še vedno tako velika?


Na to je treba gledati skozi zgodovinski presek. V času, ko je Metelkova nastala, prostorov enostavno ni bilo. Ljubljana je bila takrat popolnoma drugačna. Razen K4 in FV diska ni bilo prostorov za določene dogodke, ravno tako ne ateljejev za umetnike, galerije, vadbenih prostorov in podobno. Metelkova je bila takrat res nuja. To se je pokazalo tudi s tem, da se je, ko so se po zasedbi določene stvari uredile, takoj začelo tudi programsko delovati. Sčasoma pa so generacije, ki so z Metelkovo rastle, našle tudi neke druge prostore zunaj nje in v njih delovale naprej. Če danes pogledamo presek Ljubljane, je popolnoma drugačen kot včasih, imamo ogromno prostorov, lokalov in klubov, ki so prevzeli veliko vsebin, ki so bile včasih samo na Metelkovi.
 

Kakšna pa je danes skupnost na Metelkovi in koliko se je ohranila prvotna skvoterska kultura?


Metelkova je zelo heterogena, mnogotera, to ni floskula, to je realnost. Ljudje, ki tu delujemo, imamo o njej tudi različne predstave. Skvoterska kultura se vzdržuje v določenih prostorih, zagotovo pa ne v vseh. Nekateri prostori težijo k institucionalizaciji in delovanju po okviru drugih kulturnih ustanov, drugi pa vzdržujejo skvotersko sceno, kjer se gojijo obrobni glasbeni žanri in oblike ustvarjanja. Tudi struktura obiskovalcev je zelo odvisna od programov v posameznih prostorih.
 

Lahko med Metelkovo in Rogom potegnemo vzporednico? Se tam danes, vsaj kar zadeva boj z oblastjo, dogaja podobno, kot se je na Metelkovi pred 25 leti?


Če pogledamo na ravni odnosa z mestom, so vzporednice zagotovo v tem, da je tudi Metelkova v svoji zgodovini imela enake težave, kot jih ima Rog danes, s to razliko, da nikoli ni prišlo tako daleč, da bi se spor reševal prek sodišča ... Rog ni mlad skvot, star je več kot deset let, ima pa drugačno fluktuacijo in začetno pozicijo, to je dogovor o »začasnosti«, na katero se MOL tudi sklicuje. Na Metelkovi se je takoj, ko so se stvari vsaj malo uredile, začelo dogajati, Rogova dinamika pa je bolj usmerjena v dnevne družabne prostore in dogodke, ki niso tako kontinuirani. To je najverjetneje tudi prednost Metelkove, saj so jo reševali in jo še vedno rešujejo nenehna produkcija in kontinuirani dogodki.
 

Kaj menite o pomisleku, da Metelkova tvori skupnost, da pa premalo goji kulturo skupnosti?


Mislim, da to ni samo stvar Metelkove, ampak je splošen pojav. Občutek skupnosti se izgublja povsod, saj z leti vse bolj prevladuje občutek porabništva. Če smo včasih govorili o podpornikih, danes govorimo o konzumentih. Veliko ljudi, ki delujejo na Metelkovi, sploh starejše generacije, je močno povezanih s prostorom. Za prostor, ki ti je ljub, si pripravljen veliko narediti, tudi iti čez sebe, kadar je treba. To je tista skvoterska kultura, ki jo danes včasih pogrešam. Da ceniš prostor in znaš izkoristiti, kar ti ponuja. Zadnjih deset let opažam, da gre vse bolj za možnost ponudbe in izbire. Da nove generacije zgolj pogledajo, kaj jim prostor ponuja, ne čutijo pa vezi do prostora samega. Mogoče smo mi preveč utopični in idealistični, ampak prostori to vez kljub vsemu potrebujejo. Če nimaš odnosa do prostora, potem ta gre, izgine.
 

Kako pa mislite, da generacija, ki je skakala čez zidove, gleda na današnjo generacijo na Metelkovi?


Vsaka starejša generacija malo vzdihuje nad mlajšo, to je normalno. Upam pa si trditi, da vsaj polovica tistih, ki so skakali čez zidove, niti ni vedela, kaj jih čaka. Slovenija nima skvoterske kulture. Imamo primere zasedništva, nimamo pa te kulture. Tudi prva generacija je tisto prvo zimo, ko je Mestna občina Ljubljana izklopila vodo in elektriko, dobila pomoč nizozemskih skvoterjev, ki so jo učili, kako urediti prostore in premagati ovire. Premalo pa se je poudaril ta ponotranjeni občutek obveze do skupnosti, da si za to, da deluješ v skupno dobro, včasih pripravljen iti čez sebe in svoje karakterne lastnosti. Če metelkovce kaj veže, je to naša ljubezen do prostora, včasih nam umanjka le malce občutka za skupnost.
 

Kje bo po vašem Metelkova čez 25 let?


Življenje v prostoru, kot je Metelkova, je negotovo in se nenehno spreminja, zato je res težko napovedati, kaj bo. Želim pa si, da Metelkova čez 25 let ne bi bila še en sterilen prireditveni prostor. Ne slepim se, da bo še vedno imela status, kot ga ima danes, si pa želim, da bi ljudje, ki bodo takrat tukaj ustvarjali, v te prostore vložili tudi nekaj srca. Da ne bodo gledali samo na številke, ampak bodo imeli toliko posluha, da bodo na Metelkovo vnašali vsaj del teh vsebin, zaradi katerih ima Metelkova svoj čar.