»Najlažje je teptati tiste na dnu, saj so najbolj ranljivi«

Z zagovornico pravic delavcev Lauro Orel o prenovi Gosposvetske, čakalnih vrstah in gospodarskem razvoju kot mantri.

Objavljeno
10. julij 2018 08.00
Posodobljeno
10. julij 2018 10.17
Laura Orel: Živeti v prijaznem okolju je mogoče samo v družbi, v kateri se nikogar ne zanemari. FOTO: Roman Šipić
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Ljubljana - Je zagovornica pri društvu Delavska svetovalnica, v katerem je mogoče najti »vse potrebne informacije za delavke in delavce na enem mestu«. Glede na to, da so tamkajšnji svetovalci vseskozi zasedeni, so te informacije še kako potrebne, pravi Laura Orel. »Ni nam treba iskati škandalov, saj se vseskozi srečujemo s škandaloznimi situacijami,« strne razmere na terenu, ko gre za (ne)spoštovanje delavskih pravic.

Pisarno ima v stavbi na Dalmatinovi v središču mesta, kar je trenutno zraven enega večjih gradbišč v mestu – večinoma najeti delavci podjetja KPL tam prenavljajo ceste. Prav v Delavski svetovalnici so pred časom opozorili, da delajo tudi po dvanajst ur na dan, toda po zakonu o delovnih razmerjih delavec ne sme opraviti več kot deset ur. »To so zdaj uredili tako, da delajo v dveh izmenah po deset in sedem ur,« pravi Laura Orel, pri čemer opozarja na sicer razširjeno prakso nespoštovanja delovnika.


V primeru del na Gosposvetski in Dalmatinovi ste v Delavski svetovalnici opozorili tudi na razpis oziroma ceno tega javnega naročila. Kaj je bilo narobe?


Kar opažamo v MOL, je praksa neke vrste pogajanj; razpišejo javno naročilo, oglasijo se ponudniki, potem pa sledijo pogajanja, na katerih še dodatno znižujejo ceno, pri čemer je že prvotni kriterij najnižja cena. Končna cena je torej še nižja od najnižje. In na račun česa znižujejo ceno? Na račun cene dela. In zato posamezen delavec dela po dvanajst ur skoraj vse dni v tednu, namesto da bi bila na gradbišču dva delavca. Nezaslišano je tudi, da delavec sredi Gosposvetske dela po dvanajst ur, ker morajo biti dela končana čim prej. Naj bodo, toda naj namenijo več denarja za to, da bo lahko delalo več ljudi.


Ko so o tem poročali pri Dnevniku, so jim z občine odgovorili, da je to stvar izvajalca. Kaj pa naročnik?


Seveda je neposredna odgovornost izvajalca, toda pogoje in merila je določila MOL, nato pa se je s ponudniki še dodatno pogajala. Naročnik ima ne nazadnje tudi moralno in etično odgovornost, sploh če je javni, in pri javnih naročilih bi morali veljati najvišji standardi glede zaščite pravic. Ljudje z občine, ki se pogajajo s ponudniki, konec koncev poznajo vse številke in vejo, kolikšna je, denimo, višina minimalne plače oziroma cena dela. V nasprotnem primeru je težava v teh službah. Opažamo sicer, da so v nekaterih javnih ustanovah uvedli socialna merila. V Drami so, denimo, kot merilo postavili povprečno bruto plačo pri izvajalcu, tako da je tisti, ki je konkuriral z višjim zneskom, dobil več točk pri izboru. Bi si pa najbolj želeli, da se določenih storitev enostavno ne bi najemalo, ampak da bi se ljudi neposredno zaposlilo, sploh kadar je po njih stalna potreba.
 

Z najemanjem zunanje delovne sile (outsourcing) se naročnik znebi odgovornosti do delavcev.


Več kot očitno je to tudi vizija celotne države – znebiti se odgovornosti, outsourcati, privatizirati. Toda ne gre skupaj, da se po eni strani hočejo znebiti odgovornosti, po drugi strani pa govorijo, da smo socialna država.


Morda pa bodo v nekem trenutku nehali tudi govoriti o socialni državi.


Seveda delajo na tem, da bi jo povsem ukinili, toda mi kot skupnost si je ne smemo pustiti vzeti. Je pa boj za pravice trajen. Nič ni samoumevno in očitno nič na tem svetu ni podarjeno. Žal. Sicer pa si lahko daš naziv socialna država na papirju – tudi diktature so si rekle ljudske republike –, a če to v resnici nisi, ta naziv ne koristi. Dejanja so tista, ki nas definirajo.
 

Kakšna je ta država po dejanjih?


Težko bi jo opisala z eno besedo, rekla pa bi, da je izgubila stik s prebivalci in da se niti ne trudi več zanj. Namesto tega postavlja zidove med navadnimi ljudmi in tistimi, ki sedijo na drugi strani. Ko vstopamo v njene institucije, so okenca, čakalne vrste z lističi, zaklenjena vrata, velikokrat kam ni mogoče priti, ne da bi se bilo prej treba napovedati. Celoten sistem je naravnan tako, da smo vseskozi v čakalni vrsti in čakamo, da nas bo kdo blagovolil sprejeti.
 

Je tudi žica na meji del tega?


Je najbolj radikalen in surov prikaz tega, kar že ves čas počnejo z običajnimi ljudmi, in to je izključevanje. Ljudje so izključeni in prepuščeni sami sebi. Tudi zadnja debata o dvigu denarne socialne pomoči je pokazala, kje smo kot družba pristali. Šlo je celo tako daleč, in to v spregi z mediji, da ljudi, ki prejemajo denarno pomoč, prikazujejo kot parazite. Žalostno je, kako nizko so se nekateri pripravljeni spustiti, da ponižajo že tako ponižane.


Toda kaj je cilj tega?


To je najlažje početi. Najlažje je teptati tiste na dnu, saj so najbolj ranljivi in se najtežje odzovejo. S prejemanjem socialne pomoči se nihče ne ponaša. Dokazovati, da si povsem na nuli, da dobiš tisti minimum, je ponižujoče. Zlorabe se sicer dogajajo povsod, toda ne smemo jih posploševati. In če živimo v družbi, ki ne zna poskrbeti, da bi vsi živeli bolj ali manj dostojno, potem je treba ljudem omogočiti vsaj to, da imajo za dostojno življenje.
 

V pogovoru za Večer ste pred časom dejali, da nam vsem koristi socialna varnost vseh. Zakaj?


Družba, v kateri obstaja splošna socialna varnost, bo bolj verjetno živela v mirnem, ustvarjalnem in prijaznem okolju. Sama hočem živeti v prijaznem okolju, in to je mogoče samo v družbi, v kateri se nikogar ne zanemari. Govorijo sicer o tem, kako pomembno je varnostno vprašanje, toda izpostavljajo napačno varnostno vprašanje; socialna varnost je namreč tisto, kar je najpomembnejše. Danes pa se vse vrti okoli ekonomske politike. Gospodarski razvoj je mantra, vse mu je podrejeno. Delodajalci so celo razumljeni kot večvredna bitja, ker da so oni tisti, ki ustvarjajo delovna mesta, medtem ko delavci 'vlečejo plačo'. Toda delavci so tisti, ki ustvarjajo z lastnim delom.  

Tudi stranke vseskozi govorijo o gospodarski rasti in da je socialna država mogoča le, če je gospodarsko močna. Toda kaj pa če moramo biti socialno močni, da bi lahko bili tudi gospodarsko? Morda bi tako imeli gospodarstvo, ki bi povsem dobro delovalo, toda po povsem drugih načelih kot danes – po pravičnejših.


V osnutku koalicijske pogodbe morebitnega premiera Marjana Šarca so vpisali nižanje obremenitve najproduktivnejših in razvojno najpomembnejših kadrov ter spremembo delovnopravne zakonodaje za lažje prilagajanje delodajalcev hitrim spremembam v poslovnem okolju ob hkratni vzpostavitvi mehanizmov ustrezne varnosti delavcev. Kako to komentirate?


Očitno je smer še večja fleksibilizacija. Gospodarska rast je tudi tokrat glavna mantra, in če prav razumem, bodo še razbremenili najbolje plačane, da ti ne bi bežali v tujino. Toda to so ukrepi, ki so pisani na kožo tistim skupinam, ki so že zdaj precej dobro preskrbljene.
 

To je pogodba morebitne koalicije, ki se označuje kot levosredinska.


Mislim, da se ne več in da si zdaj pravi sredinska. V njej tudi ne vidim nobene leve stranke. To je celo bolj desnosredinska in vsekakor neoliberalna koalicija.
 

Sredinskost naj bi bila nevtralna in neideološka.


Sredina je še kako ideološka. Vse je ideologija, vse je religija, samo da ima ena boga, druga pa ekonomijo. Nekatere stranke imajo sicer tudi oboje.