Nebotičnik na polhograjskem Črnem Vrhu

Ob rapalski meji so pred vojno po enakih načrtih zrasle šole na Črnem Vrhu, Lučinah in v Sovodnju
Objavljeno
12. oktober 2018 10.00
Posodobljeno
12. oktober 2018 10.00
Podružnična šola na Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem je prava mala stolpnica. FOTO Mavric Pivk
Učilnica za kombinirani pouk v vseh treh razredih prve triade, ki je hkrati šolska knjižnica in jedilnica za vseh petnajst učencev v petih razredih – tako je danes v rekordnih dveh mesecih v povsem prenovljeni stavbi podružnične osnovne šole na Črnem Vrhu. Ob osemdesetletnici šole je v njej dobil zgledno urejen prostor tudi vrtec, v katerem je zdaj devet otrok.

Čeprav je otrok malo, nimajo pedagoginje nič manj dela kot v večjih šolah, pravi ravnateljica matične Osnovne šole Polhov Gradec Ilinka Kucler, vodja podružnične šole Simona Planinc pa dodaja, da imajo v šoli tako nadarjene učence kot otroke s posebnimi potrebami. Zato je za pedagoško delo potrebno veliko priprav, saj pri organizaciji hkratnega pouka v treh razredih prostora za improvizacijo ni prav veliko. V prve tri razrede hodi deset otrok, v četrtega in petega pa skupaj pet. Vsi so tudi v oddelku podaljšanega bivanja in vsi v šoli tudi kosijo. Z njimi delajo tri učiteljice, ki jim dve uri na dan pomaga še ena kolegica, učiteljica angleščine, specialna pedagoginja in logopedinja pa prihajajo iz matične šole. V vrtcu pomagata vzgojiteljici dve pomočnici, no, ena za poln in druga za polovični delovni čas. V šoli imajo še gospodinjo, ki skrbi za čistočo in kuhinjska opravila. Kosilo pripeljejo iz matične šole.

Stavba podružnične šole je bila zgrajena tik pred drugo svetovno vojno in je na prvi pogled videti kot utrjen stolp – morda so tudi zato med vojno Nemci šolo ukinili in vanjo namestili svoje vojaštvo. Šolarji so se v stavbo vrnili takoj po vojni in pouk se je potem nadaljeval vse do zdaj – kljub nekaterim vmesnim idejam o ukinjanju podružničnih šol. Rekordno število učencev po vojni je bilo v šolskem letu 1947/1948: 139, pred izgradnjo šole pa je število učencev v zasilnih prostorih v mežnariji nihalo med sto in 160.


Hitropotezna obnova


Ob rednem vzdrževanju je bila zunanjščina šole vključno z okni obnovljena že pred leti, ob koncu lanskega šolskega leta pa so trinadstropno stavbo izpraznili in v dveh mesecih prenovili celotno stavbo in vse inštalacije od vodovoda prek elektrike do kotlovnice. Nekaj malenkosti pa bodo še postorili, na primer nadstrešek nad vhodom. Ravnateljica ob zahvali polhograjsko-dobrovškemu županu Francu Setnikarju ne more prehvaliti domačih obrtnikov, ki so nad pričakovanji hitro postorili vse potrebno.

Šola je sodobno opremljena – od telovadnice v pritličju do stropnih projektorjev v učilnicah v tretjem nadstropju, kjer je bilo nekoč stanovanje za učiteljico. Vrtec je v prvem nadstropju, zbornica in učilnica s knjižnico pa v drugem. Ob šoli je tudi urejeno športno in otroško igrišče. V teh lepih jesenskih dneh so šolarji in vrtičkarji veliko na zraku. Ne nazadnje stoji učilna zidana streljaj od gozda, kjer so za obiskovalce iz doline šolarji nabrali vrečo kostanja, tako da imajo svoje hišice iz vejevja tudi vrtičkarji. Saj v šolskem poslopju se bodo zadrževali v turobnejših in hladnejših dneh.

Občani Črnega Vrha so pobudo za oddelek vrtca dali pred dvema letoma, z anketo je bilo ugotovljeno, koliko otrok bi v vrtec res prišlo – in točno toliko jih je ta trenutek res tam, v začetku prihodnjega leta bosta prišla še dva ali morda trije, ki čakajo, da dopolnijo minimalno starost enajstih mesecev. Pedagoginje, poleg omenjenih je v pogovoru sodelovala še Valerija Petrovec predvidevajo, da bodo vrtičkarji nadaljevali šolanje v vasi.


Mladi se vračajo


Obet lepe prihodnosti je tudi dejstvo, da se je izseljevanje s Polhograjskega hribovja očitno končalo in da se mladi vračajo. Dokaze je mogoče najti v lepo obnovljenih in urejenih hišah. Dokler ni bilo vrtca, so starši otroke vozili v vrtec v dolino, v Polhov Gradec, v Poljansko dolino, kjer so številni zaposleni, ter v Ljubljano; iz vrtca pa so potem skupaj z vrstniki nadaljevali tudi osnovno šolanje. Po končanem petem razredu črnovrški šolarji že zdaj nadaljujejo šolanje na matični devetletki, srednje šolanje pa v Ljubljani, Škofji Loki, ki je bližje kot prestolnica, in tudi v Kranju.

V vrtec pripeljejo otroke starši, šolarji pridejo iz bližnjih hiš peš, iz bolj oddaljenih pa s šolskim kombijem in/ali z avtobusom, ki od dogovora med LPP in občino Polhov Gradec - Dobrova vozi na integrirani povezavi dovolj pogosto in pod ugodnimi pogoji. Ravnateljica Ilinka Kucler zelo pohvali občino, ki ima posluh za šolo, skupaj pa ugotavljamo, da se problemi veliko lažje rešujejo zdaj, ko imajo »svojo« občino: Polhov Gradec je bil do slovenske samostojnosti del ljubljanske občine Vič - Rudnik, ki je na jugu, na primer, segala do Velikih Lašč.

Črnovrški šolarji tako kot večina drugih vedno radi pričakajo konec šolskega leta – tudi zato, ker so ga zadnja leta »proslavili« z dvodnevnim dogajanje in prenočevanjem v šoli: s pravim malim taborom. V pritlični telovadnici bi lahko prespal tudi dober ducat pohodnikov, res pa ob tem ne bi mogli uporabljati kuhinje, saj so pogoji za kaj takšnega preveč zahtevni.


Sodelovanje podružnic


V črnovrški okolici je še šest podružničnih osnovnih šol – pod polhograjsko matično šolo spada še tista v Šentjoštu, tri »premore« gorenjevaško-poljanska občina v Lučinah, Sovodnju in Javorjah, v Ledinah je podružnica šole iz Spodnje Idrije, na Vrhu sv. Treh kraljev pa podružnica šole iz Rovt (občina Logatec). Učenci in učiteljice s teh sedmih šol se redno srečujejo – lani v Javorju; ko so bili pri njih na Črnem Vrhu, so jih peljali na ogled stolpa in radarja na bližnji Pasji ravani. In zanimivo: ob rapalski meji med jugoslovansko in italijansko kraljevino sta bili pred drugo vojno po enakih načrtih kot črnovrška zgrajeni tudi šoli v Lučinah in Sovodnju.

V hribovskih naseljih, kot je Črni Vrh, se čuti povezanost s šolo, saj si je življenje brez sodelovanja vseh težko predstavljati. Tudi na današnji slovesnosti ob obletnici in obnovi šole bodo krajani, starši, gasilci, člani kulturno-umetniških društev zanesljivo napolnili domači dom krajanov.