Neprofitna stanovanja: potreba je velika, razpisov pa malo
Stanovanjsko področje je »še daleč od razvite nacionalne politike«.
Odpri galerijo
Na razpis za javna najemna stanovanja se prijavi povprečno več kot tri tisoč ljudi, medtem ko stanovanje dobi le desetina. FOTO: Mavric Pivk
»Trenutno javnega razpisa za najem neprofitnega stanovanja ni. Predvidevamo, da bo naslednji objavljen prihodnje leto.« To je sporočilo, ki od februarja visi na spletni strani mestnega stanovanjskega sklada.
Da povpraševanje na vsakokratnem razpisu za okoli desetkrat presega število ponujenih stanovanjskih enot, priznavajo v Javnem stanovanjskem skladu MOL. Da v državi primanjkuje najmanj devet tisoč neprofitnih stanovanj, opozarjajo tudi v Združenju stanovanjskih skladov in ugotavljajo, da od tega največ prav v glavnem mestu, kjer se že zadnjih let na javne razpise prijavlja več kot tri tisoč prosilcev, medtem ko stanovanja prejme le desetina.
Na zadnjem razpisu v Ljubljani, ki so ga objavili pred dvema letoma, se je za okoli 250 najemnih stanovanj, vseljivih v treh letih od objave razpisa, potegovalo 3129 prosilcev. In čeprav so v skladu seznam upravičencev objavili pred enim letom, vsi še niso dobili stanovanja. V skladu pričakujejo, da se bo to zgodilo prihodnje leto. Hkrati si želijo, da bi »še letos rešili vse prosilce iz 16. javnega razpisa«, seznam upravičencev zanj so sicer objavili pred malo več kot tremi leti. Na neprofitno stanovanje tako čaka 256 upravičencev.
Na vprašanje, kako dobiti streho nad glavo v glavnem mestu, ki prav tako visi na spletni strani občinskega sklada, odgovarjajo: »V najhujši stiski lahko zaprosite za bivalno enoto.« Toda pri tem opozarjajo tudi, da se nanjo lahko čaka tudi več kot dve leti. Takšna je trenutno čakalna doba za družino, medtem ko samska oseba na bivalno enoto, ki je sicer namenjena začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih, čaka tri leta. Na dodelitev bivalnih enot, ki jih mestni sklad pridobiva z ureditvijo dotrajanih stanovanjskih enot, njihova povprečna velikost pa znaša 22 kvadratnih metrov, zdaj čaka 171 ljudi. Za zdaj ni na voljo nobene vseljive. V 418, kolikor jih je v Ljubljani, živi 820 meščanov. Kakšen je njihov socialni položaj, v skladu ne vedo, pravijo pa, da je »dohodkovni cenzus za pridobitev bivalne enote polovico nižji od cenzusa za neprofitna najemna stanovanja«.
Dohodkovni cenzus za neprofitno najemnino je za enočlansko gospodinjstvo pri dvesto odstotkih povprečne neto plače, kar je lani pomenilo okoli dva tisoč evrov, za tričlansko gospodinjstvo pa je bila dohodkovna meja pri okoli 3300 evrih. Omejitve so tudi pri premoženju, in sicer prosilec ali kdo od članov gospodinjstva ne sme biti lastnik drugega premoženja, ki presega 40 odstotkov vrednosti primernega stanovanja. To je v primeru tričlanske družine – po podatkih sklada so to povprečni stanovalci neprofitnih najemnih stanovanj – pomenilo dobrih 22.000 evrov. Toda ko so v mestnem skladu lani preverili najemnike neprofitnih stanovanj, so v 246 primerih ugotovili, da imajo ali previsoke dohodke ali preveč premoženja. Najvišja ugotovljena plača je bila 4200 evrov, največje premoženje pa skoraj četrt milijona evrov.
V vseh teh primerih so najemnikom neprofitno najemnino spremenili v tržno. Ta je glede na razmere v mestu ugodna in znaša od 4,40 do sedem evrov za kvadratni meter, kar v primeru 50 kvadratih metrov velikega stanovanja pomeni od 220 do 350 evrov. Da se tudi »ob preveritvi materialnega položaja najemnika še vedno ohranjajo temeljna načela socialne zakonodaje in se v primeru neizpolnjevanja splošnih pogojev najemnikom ohranja pogodba za nedoločen čas«, spremembo neprofitne v tržno najemnino pri tistih, ki ne izpolnjujejo pogojev, pojasnjujejo v skladu. »Preseganje dohodkovnega in premoženjskega cenzusa še ne pomeni tudi krivdnega razloga za odpoved najemne pogodbe.«
V javnih najemnih stanovanjih v Ljubljani, ki jih je skupaj na voljo 4018, živi malo več kot 3600 tistih, ki plačujejo neprofitno najemnino in hkrati več kot pet odstotkov tistih, ki v neprofitnih stanovanjih plačujejo tržno najemnino. »Stanovanjski primanjkljaj je v prestolnici zelo velik, kar pa je predvsem posledica dolgotrajnega zapostavljanja stanovanjske politike na državni ravni in odsotnosti njenega financiranja. Nikakor pa ni mogoče tistih, ki presegajo cenzuse, šteti za vzrok nakopičenega primanjkljaja,« poudarjajo v občinskem skladu in dodajajo: »Tako premoženjski kot dohodkovni status posameznika nikakor ni nespremenljiv in lahko v življenju posameznika ali družine zelo niha, zato je izpolnjevanje pogoja trajnosti in varnosti najemnega razmerja ob primerni najemnini vsekakor primerno.«
Toda v primeru štirih, ki so jih samo letos prisilno izselili iz javnih najemnih stanovanj zaradi nakopičenega dolga, to ni veljalo. Prav tako ne v primeru lanskih deložacij, ki so jih v Ljubljani izvedli pet.
Mestni stanovanjski sklad od leta 2014 sodeluje z društvom Kralji ulice pri izvajanju tako imenovane antideložacijske dejavnosti, v kateri poskušajo preprečiti, da bi ljudje pristali na cesti. To jim grozi zaradi kršitev najemne pogodbe, ki so večinoma treh vrst: ali gre za neplačevanje stroškov najema in uporabo stanovanja ter s tem povezanim dolgom, za neustrezno in škodljivo uporabo stanovanja ali za konflikte in pritožbe drugih stanovalcev hiše.
Da antideložacijska dejavnost, ki jo po vzoru Ljubljane začenjajo tudi v Mariboru, pomeni primer uresničevanja preventivnega načela na področju brezdomstva oziroma izključenih in ranljivih skupin prebivalstva, v članku Razvoj in izvajanje antideložacijske programa, objavljenem v reviji Socialno delo, ugotavlja Bojan Dekleva, sodelavec Kraljev ulice in psiholog z ljubljanske pedagoške fakultete.
»Antideložacijsko delo ima značilnosti sekundarne preventive, torej dela z ljudmi, pri katerih se večinoma že kažejo problemi, z namenom, da bi se preprečili poslabšanje razmer in poglabljanje začaranih krogov socialnega izključevanja,« nadaljuje Dekleva. Toda hkrati opozarja, da je to »še daleč od ideje razvite sistematične nacionalne politike«, ki bi preprečevala, da bi ljudje postali nastanitveno ogroženi.
Ob devetih prisilnih izselitvah, ki so jih kljub antideložacijski dejavnosti izvedli letos in lani v Ljubljani, so v občinskem skladu samo letos vložili štirinajst tožb v zvezi z odpovedjo najemnega razmerja, lani pa šestnajst. Ugotavljajo tudi, da približno tretjina najemnikov ne zmore redno poravnavati mesečnih stanovanjskih obveznosti. Konec julija so našteli 1418 dolžnikov iz naslova najemnin, povprečna višina dolga pa je bila 850 evrov. Malo več kot tisoč najemnikov ima dolg, nižji od tisoč evrov.
Da povpraševanje na vsakokratnem razpisu za okoli desetkrat presega število ponujenih stanovanjskih enot, priznavajo v Javnem stanovanjskem skladu MOL. Da v državi primanjkuje najmanj devet tisoč neprofitnih stanovanj, opozarjajo tudi v Združenju stanovanjskih skladov in ugotavljajo, da od tega največ prav v glavnem mestu, kjer se že zadnjih let na javne razpise prijavlja več kot tri tisoč prosilcev, medtem ko stanovanja prejme le desetina.
Malo več kot 250 upravičencev zdaj čaka na dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja. Pri 246 najemnikih neprofitnih stanovanj so lani ugotovili, da imajo ali previsoke dohodke ali preveč premoženja.
Na zadnjem razpisu v Ljubljani, ki so ga objavili pred dvema letoma, se je za okoli 250 najemnih stanovanj, vseljivih v treh letih od objave razpisa, potegovalo 3129 prosilcev. In čeprav so v skladu seznam upravičencev objavili pred enim letom, vsi še niso dobili stanovanja. V skladu pričakujejo, da se bo to zgodilo prihodnje leto. Hkrati si želijo, da bi »še letos rešili vse prosilce iz 16. javnega razpisa«, seznam upravičencev zanj so sicer objavili pred malo več kot tremi leti. Na neprofitno stanovanje tako čaka 256 upravičencev.
Na vprašanje, kako dobiti streho nad glavo v glavnem mestu, ki prav tako visi na spletni strani občinskega sklada, odgovarjajo: »V najhujši stiski lahko zaprosite za bivalno enoto.« Toda pri tem opozarjajo tudi, da se nanjo lahko čaka tudi več kot dve leti. Takšna je trenutno čakalna doba za družino, medtem ko samska oseba na bivalno enoto, ki je sicer namenjena začasnemu reševanju stanovanjskih potreb socialno ogroženih, čaka tri leta. Na dodelitev bivalnih enot, ki jih mestni sklad pridobiva z ureditvijo dotrajanih stanovanjskih enot, njihova povprečna velikost pa znaša 22 kvadratnih metrov, zdaj čaka 171 ljudi. Za zdaj ni na voljo nobene vseljive. V 418, kolikor jih je v Ljubljani, živi 820 meščanov. Kakšen je njihov socialni položaj, v skladu ne vedo, pravijo pa, da je »dohodkovni cenzus za pridobitev bivalne enote polovico nižji od cenzusa za neprofitna najemna stanovanja«.
Cenzusi postavljeni, toda ...
Dohodkovni cenzus za neprofitno najemnino je za enočlansko gospodinjstvo pri dvesto odstotkih povprečne neto plače, kar je lani pomenilo okoli dva tisoč evrov, za tričlansko gospodinjstvo pa je bila dohodkovna meja pri okoli 3300 evrih. Omejitve so tudi pri premoženju, in sicer prosilec ali kdo od članov gospodinjstva ne sme biti lastnik drugega premoženja, ki presega 40 odstotkov vrednosti primernega stanovanja. To je v primeru tričlanske družine – po podatkih sklada so to povprečni stanovalci neprofitnih najemnih stanovanj – pomenilo dobrih 22.000 evrov. Toda ko so v mestnem skladu lani preverili najemnike neprofitnih stanovanj, so v 246 primerih ugotovili, da imajo ali previsoke dohodke ali preveč premoženja. Najvišja ugotovljena plača je bila 4200 evrov, največje premoženje pa skoraj četrt milijona evrov.
820
ljudi v mestu živi v 414 bivalnih enotah, namenjenih akutnemu reševanju stanovanjskega problema
ljudi v mestu živi v 414 bivalnih enotah, namenjenih akutnemu reševanju stanovanjskega problema
V vseh teh primerih so najemnikom neprofitno najemnino spremenili v tržno. Ta je glede na razmere v mestu ugodna in znaša od 4,40 do sedem evrov za kvadratni meter, kar v primeru 50 kvadratih metrov velikega stanovanja pomeni od 220 do 350 evrov. Da se tudi »ob preveritvi materialnega položaja najemnika še vedno ohranjajo temeljna načela socialne zakonodaje in se v primeru neizpolnjevanja splošnih pogojev najemnikom ohranja pogodba za nedoločen čas«, spremembo neprofitne v tržno najemnino pri tistih, ki ne izpolnjujejo pogojev, pojasnjujejo v skladu. »Preseganje dohodkovnega in premoženjskega cenzusa še ne pomeni tudi krivdnega razloga za odpoved najemne pogodbe.«
Letos izvedli štiri deložacije
V javnih najemnih stanovanjih v Ljubljani, ki jih je skupaj na voljo 4018, živi malo več kot 3600 tistih, ki plačujejo neprofitno najemnino in hkrati več kot pet odstotkov tistih, ki v neprofitnih stanovanjih plačujejo tržno najemnino. »Stanovanjski primanjkljaj je v prestolnici zelo velik, kar pa je predvsem posledica dolgotrajnega zapostavljanja stanovanjske politike na državni ravni in odsotnosti njenega financiranja. Nikakor pa ni mogoče tistih, ki presegajo cenzuse, šteti za vzrok nakopičenega primanjkljaja,« poudarjajo v občinskem skladu in dodajajo: »Tako premoženjski kot dohodkovni status posameznika nikakor ni nespremenljiv in lahko v življenju posameznika ali družine zelo niha, zato je izpolnjevanje pogoja trajnosti in varnosti najemnega razmerja ob primerni najemnini vsekakor primerno.«
Toda v primeru štirih, ki so jih samo letos prisilno izselili iz javnih najemnih stanovanj zaradi nakopičenega dolga, to ni veljalo. Prav tako ne v primeru lanskih deložacij, ki so jih v Ljubljani izvedli pet.
Daleč od razvite nacionalne politike
Mestni stanovanjski sklad od leta 2014 sodeluje z društvom Kralji ulice pri izvajanju tako imenovane antideložacijske dejavnosti, v kateri poskušajo preprečiti, da bi ljudje pristali na cesti. To jim grozi zaradi kršitev najemne pogodbe, ki so večinoma treh vrst: ali gre za neplačevanje stroškov najema in uporabo stanovanja ter s tem povezanim dolgom, za neustrezno in škodljivo uporabo stanovanja ali za konflikte in pritožbe drugih stanovalcev hiše.
Da je stanovanjski primanjkljaj v prestolnici zelo velik, priznavajo v mestnem skladu. FOTO: Mavric Pivk
Da antideložacijska dejavnost, ki jo po vzoru Ljubljane začenjajo tudi v Mariboru, pomeni primer uresničevanja preventivnega načela na področju brezdomstva oziroma izključenih in ranljivih skupin prebivalstva, v članku Razvoj in izvajanje antideložacijske programa, objavljenem v reviji Socialno delo, ugotavlja Bojan Dekleva, sodelavec Kraljev ulice in psiholog z ljubljanske pedagoške fakultete.
»Antideložacijsko delo ima značilnosti sekundarne preventive, torej dela z ljudmi, pri katerih se večinoma že kažejo problemi, z namenom, da bi se preprečili poslabšanje razmer in poglabljanje začaranih krogov socialnega izključevanja,« nadaljuje Dekleva. Toda hkrati opozarja, da je to »še daleč od ideje razvite sistematične nacionalne politike«, ki bi preprečevala, da bi ljudje postali nastanitveno ogroženi.
Ob devetih prisilnih izselitvah, ki so jih kljub antideložacijski dejavnosti izvedli letos in lani v Ljubljani, so v občinskem skladu samo letos vložili štirinajst tožb v zvezi z odpovedjo najemnega razmerja, lani pa šestnajst. Ugotavljajo tudi, da približno tretjina najemnikov ne zmore redno poravnavati mesečnih stanovanjskih obveznosti. Konec julija so našteli 1418 dolžnikov iz naslova najemnin, povprečna višina dolga pa je bila 850 evrov. Malo več kot tisoč najemnikov ima dolg, nižji od tisoč evrov.
