Novembra uradno odprtje Trga Franceta Štiglica

Trg, ki je nastal na strehi parkirne hiše Kozolec II, so na pobudo Slovenskega filmskega centra poimenovali po slavnem režiserju.

Objavljeno
21. maj 2020 14.46
Posodobljeno
21. maj 2020 15.00
Trg Franceta Štiglica. FOTO: Slovenski filmski center
Mo. Z.
Mo. Z.
Ljubljana - Medtem ko so ljubljanski mestni svetniki na februarski seji odločili, da bo trg, ki je nastal na strehi parkirne hiše Kozolec II, imenovan po režiserju Francetu Štiglicu, iz Slovenskega filmskega centra sporočajo, da bo njegovo slavnostno odprtje predvidoma v času Slovenskega tedna filma, ki bo letos od 9. do 13. novembra.

image
Trg Franceta Štiglica. FOTO: Slovenski filmski center

»Trg obsega urbano površino med stanovanjskim blokom na Slovenski cesti 55 in hišami na Kersnikovi ulici številka 4, 6, 10. Na jugu je omejen s slepo fasado Knjižnice Otona Župančiča, na severu z Dvořakovo ulico,« je zapisano v občinskem odloku. Ob lanski stoti obletnici rojstva Franceta Štiglica je Slovenski filmski center na MOL naslovil pobudo za poimenovanje trga po režiserju, ki, kot poudarjajo pri centru, s svojim ustvarjalnim zagonom sodi v sam vrh domače kinematografije, njegova vloga pa je pomembna tudi za zasnovo in razvoj profesionalnih standardov ter sistema nacionalne kinematografije. Bil je predsednik Društva slovenskih filmskih delavcev, direktor Viba filma, minister za kulturo, tudi profesor in dekan na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani.

image
France Štiglic. FOTO: arhiv Slovenske Kinoteke

Med njegovimi celovečernimi filmi izstopa zvočni igrani film Na svoji zemlji (1948). Med njegove vidnejše dosežke sodijo še Balada o trobenti in oblaku (1961), Dolina miru (1956) in Ne joči, Peter (1964). Imel je tudi uspešno mednarodno kariero. Za kratki dokumentarec Mladina gradi (1946) je prejel beneškega bronastega leva, s celovečernim prvencem Na svoji zemlji se je uvrstil na filmski festival v Cannesu. Sledila je vrsta nominacij in nagrad: z Dolino miru se je potegoval za cansko zlato palmo za režijo, z Devetim krogom (1960) pa je kandidiral za oskarja za najboljši tuji film. Na domačih tleh je leta 1962 prejel Prešernovo nagrado za režijo filmov Dolina miru, Deveti krog ter Balada o trobenti in oblaku. Na jugoslovanskem filmskem festivalu v Pulju je bil dobitnik zlate arene v letih 1960, 1961 in 1964. Decembra 1976 mu je bila v Beogradu podeljena nagrada Avnoja, najvišje priznanje SFRJ, leta 1978 pa je prejel Badjurovo nagrado.