Kapitalu je delavce uspelo prepričati, da so podjetja

Z Borutom Brezarjem o minimalnem plačilu za prekarce in o milijonu, ki ga je država dala delodajalcem.

Objavljeno
21. avgust 2018 11.00
Posodobljeno
21. avgust 2018 17.18
Prekarnost ni samo stvar mladih, ampak prizadene vse starostne skupine, opozarja Borut Brezar. FOTO: Roman Šipić
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Ljubljana - Je vodja odbora za trg dela pri društvu, ki si je nadelo ime Gibanje za dostojno delo in socialno družbo. Opozarja, da prekarnost ni samo stvar pogodbe z delodajalcem, ampak je povezana z življenjem nasploh. »Politična oblast bi morala povsem obrniti ploščo, da bi se lahko začela s tem resno ukvarjati,« je prepričan sociolog in zgodovinar Borut Brezar.
 

Marjan Šarec je v petkovem nagovoru poslancem omenil prekarno delo. Med drugim je dejal, da ne omogoča jamstva za varno prihodnost, zato bo to eden ključnih izzivov. Kako to komentirate?


Še pred nekaj leti se o prekarnem delu sploh ni govorilo, v strokovnih krogih že, sicer pa ne. O tem se ni govorilo niti prvega maja. Šele z organiziranjem civilne družbe, predvsem pa z zadnjo krizo se je o tem začelo govoriti širše. To, da Šarec omenja prekarnost, je plod večletnega dela teh organizacij, in ne koga drugega. Trend je, da prekarizacija narašča. Vsaj 30 odstotkov delavcev dela v atipičnih oblikah dela, torej v vsem mogočem, samo ne na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Tudi če so vlade že kdaj prej o tem govorile in obljubljale, da bodo kaj naredile, niso oziroma so prekarizacijo z ukrepi še povečevale.
 

Kako gre skupaj, da predstavniki politične oblasti po eni strani govorijo o prekarnosti kot o problemu, po drugi strani pa zagovarjajo privatizacijo?


To ne gre skupaj. Prekarnost namreč ni samo stvar pogodbe z delodajalcem, ampak je povezana z življenjem nasploh – med drugim z zdravjem, možnostjo osamosvojitve in stanovanjskim vprašanjem. Politika bi morala povsem obrniti ploščo, da bi se lahko začela s tem spopadati.


Kako?


Privatizacija ne bo pripeljala do večje varnosti. Prekarnost namreč pomeni tudi to, da posameznik ne more načrtovati svoje prihodnosti, da nima več ne občutka ne možnosti, da ima usodo v svojih rokah. Kolektivni mehanizmi, kot so med drugim pogodba o zaposlitvi, sistem javnega zdravstva in javnega šolstva, ki so posameznika še nedavno varovali in mu omogočali, da starost, bolezen ali pa šolanje niso bili nekaj, česar se mora bati, danes počasi razpadajo. Zdaj imamo ambulante pro bono, šola postaja vse dražja in je za marsikatero družino finančno breme. Vsi kolektivni mehanizmi, ki so posamezniku pomagali živeti, so danes močno razrahljani. Tako je tudi s pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Po njej se več ne zaposluje, hkrati prinaša manj pravic za delavca.
 

Kaj predlagate v društvu?


Pomemben ukrep je pristojnost inšpektorata za delo, da lahko odredi zaposlitev, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Toda v praksi vidimo, kot je bilo v primeru delavcev v trafikah, da so iz strahu pred delodajalcem prosili inšpektorja, naj jim te odločbe ne izda, ali pa je delodajalec pritisnil na delavce, da novih pogodb niso podpisali. Bi se pa za začetek tega lahko držali v javnih institucijah in tako dali zgled. Predlagamo tudi bolniško za prekarce in razmišljamo o uvedbi minimalne urne postavke po dejavnostih. Delavci si namreč zdaj med seboj zbijajo ceno dela, in če bi postavili minimalno urno postavko, bi lahko vsaj malo zamejili to bitko proti dnu. Hkrati bi lahko z minimalno urno postavko, če bi bila postavljena višje od povprečne plače, pritisnili na delodajalce, da ljudi zaposlijo.
 

Kako to doseči?


V gibanju poskušamo nagovarjati prekarce prav prek teh zahtev, kot so minimalna urna postavka, bolniška in progresivna obdavčitev. To so skupne točke, saj prekarci dobro vejo, kakšen problem imajo, ko zbolijo. Prek teh predlogov bi lahko začeli vzpostavljati vezi, ni pa to lahko. Espeji so zelo razbiti, mnogi delajo od doma in je vprašanje, kako se tega lotiti. Velik problem je tudi, da mnogi sami sebe dojemajo kot podjetja, in če se doživljajo kot podjetniki, ki morajo med sabo tekmovati na trgu, se med njimi zelo težko spletejo solidarnostne vezi. Največji uspeh novodobnega kapitalizma je v tem, da mu je delavce uspelo prepričati, da so podjetja. Zato je organizacija prekarcev tako težavna.

image
FOTO: Roman Šipić

 

Pravite si borci za dostojno delo. Kaj to pomeni?


Za cilj smo si postavili boj za delo, pri katerem se posameznik ne bo bal iti na bolniško, ko jo potrebuje, in bo lahko vzel dopust in hkrati imel čas, da se posveti družini, prijateljem, prostočasnim dejavnostim in, seveda, organiziranju. Temu pravimo dostojno delo.
 

Tudi na ministrstvu za delo pravijo, da so za dostojno delo. Pred dvema letoma so spisali dokument »Za dostojno delo«.


Dokument je zelo slaba podlaga za boj proti prekarnosti, saj v njem pravijo, da je trg dela še premalo fleksibilen in ga je zato treba še bolj odpreti, toda prav to vodi v nadaljnjo prekarizacijo. Predstavljajo se, kot da jim je mar za dostojno delo, toda delajo v nasprotju s tem. Pred časom so objavili razpis, v okviru katerega naj bi izobrazili delodajalce, sindikate in prekarne delavce o pravicah iz dela, toda na koncu so razpis dobili delodajalci in celjska gospodarska zbornica. Država je tako dala milijon evrov delodajalcem, da se naučijo, kaj so prikrita delovna razmerja in kako se jim izogibati.
 

Kako se je spremenilo delovanje gibanja po tem, ko ste ga uredili pravnoformalno in se začeli prijavljati na državne razpise?


Proti prekarnosti se ni mogoče boriti z razpisi, sploh ne kratkoročnimi. Ministrstvo z razpisnimi pogoji močno zameji, kaj lahko dela društvo. Velikokrat boj proti prekarnosti, denimo, omejijo na mlade, čeprav prekarnost ni samo stvar mladih, ampak prizadene vse starostne skupine.
 

Toda zakaj bi država dajala denar za boj proti prekarnosti, medtem ko pomaga ustvarjati pogoje za nadaljnjo prekarizacijo?


Samo zato, da si opere roke. Razpisi vsekakor ne morejo biti način boja proti prekarnosti. Sindikati so se v zgodovini lahko učinkovito borili samo s članarinami od delavcev, ker so tako bili odgovorni samo njim. Če pa boj proti prekarnosti financira država, smo društva pravzaprav odgovorna državi, in ne tistim, za katere naj bi se borili.