Ob nedeljah je slehernik prej ali slej končal v gostilni
Ljubljansko ogledalo: Meščani in meščanke so konce tedna preživljali v medsebojnem druženju in ob gurmanskih užitkih
Odpri galerijo
Gostilna Čad je še vedno prostor, kjer se popotniki čez Rožnik ustavijo. FOTO: Igor Mali
Ogledalo je v teh poletnih mesecih, ko je večina meščank in meščanov osredotočena na pobege ob koncih tedna, skočilo v preteklost in pogledalo, kje in kako so naši meščanski predniki preživljali sobote in nedelje. Tudi takrat je bilo namreč družabno življenje zaradi pomanjkanja časa osredotočeno na konce tedna. Nedelja pa je bila edini dela prosti dan.
Pred prvo svetovno vojno je bil tako v mestu ob sobotah zvečer na primer obvezen »ausgang«, izhod, preberemo v knjigi Damjana Ovsca, Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne, kamor smo se zatekli po zgodbe. Družine so takrat s prijatelji hodile v gostilno na večerjo ali v kavarno na klepet, igranje kart, biljarda in kegljanje. Tudi v gledališče so zavili, pa opero in kino, ter na koncu v lokal, kjer so seveda ostali najdlje, kar je navada tudi današnjih meščanov.
Na rednem sporedu so bile tudi prijateljske večerje na domovih, ki so se nemalokrat pretopile v domače zabave. Doma so naredili »bife«, včasih so celo najeli plesnega učitelja. Ta jih je učil modernih plesov, ki so jih plesali ob spremljavi klavirja ali gramofona, včasih pa je povabljenim na domači zabavi kdo od prijateljev zaigral na čelo ali violino. Med posebne vrste večerov so se uvrščali tisti, ki so jih prirejale trgovske družine. Po večerji je sledil ples, na instrumente pa so igrali domači sinovi in hčerke, saj je vsaka družina, ki je dala kaj nase, svoje otroke tudi glasbeno šolala. Hčerke so ponavadi igrale na klavir, fantje pa na čelo, ki je bil posebno v čislih zaradi specifičnega glasu, pa na violino ali klarinet.
Veliko ljudi se je sicer ob sobotah odpeljalo na svoja posestva in v vile, ki so jih v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja začeli graditi v Medvodah, kamor so Ljubljančani hodili na počitnice, pa tudi na Bledu, v Kranjski Gori in Radovljici. Te hiše so si, beremo, gradili predvsem trgovci.
Edini dneva prosti dan v tednu je bila pred prvo svetovno vojno nedelja. Takrat so šli nekateri že zjutraj na izlet, mnogo pa jih je romalo tudi proti cerkvam in k maši. Za pobožne in klerikalno usmerjene je bila ta namreč obvezna. Maša se je navadno začela ob pol devetih, po maši pa so številni šli naprej v kavarno na kavo in na mestno promenado na koncert. Zanimiva navada, ki je bila med meščani in meščankami precej razširjena, je bila nedeljska malica, na katero so prijatelji in družine hodili v Union, Slon ali k Figovcu. Malica je bila sestavljena iz piva, hrenovke, golaža ali vampov.
Popoldneve so preživljali v Švicariji ali pri Čadu, kjer je končal vsak, ki je šel čez Rožnik. Nekatere stvari se očitno res ne spremenijo, Čad je še danes priljubljena postojanka ljubljanskih sprehajalcev. V Čadu so pili že kar prislovično dobro belo kavo s smetano, ki so jo servirali v glinastih lončkih, in jedli enako dober bel kruh. Nekateri so šli pred tem še čolnarit na ljubljanski ribnik ali bajer, kot so mu rekli že takrat. V vsakem primeru pa je za nedeljo obveljalo dejstvo, da je slehernik prej ali slej končal v gostilni. Razen tistih, ki so šli na izlet, ki se je nemalokrat – tako kot danes – končal na Šmarni gori. Ta je bila množična in priljubljena točka v vseh obdobjih. Mlada dekleta so vneto zvonila z znamenitim zvoncem k svetemu Antonu za može, vsi ostali pa za različne želje, ki jih seveda niso smeli zaupati nikomur.
In nedeljski večeri? Takrat je bil čas za počitek, tako da so jih ljudje najraje preživljali doma, saj so se z izletov po okoliških hribih, iz kavarn in bifejev seveda vrnili zelo utrujeni.
Pred prvo svetovno vojno je bil tako v mestu ob sobotah zvečer na primer obvezen »ausgang«, izhod, preberemo v knjigi Damjana Ovsca, Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka dvajsetega stoletja do druge svetovne vojne, kamor smo se zatekli po zgodbe. Družine so takrat s prijatelji hodile v gostilno na večerjo ali v kavarno na klepet, igranje kart, biljarda in kegljanje. Tudi v gledališče so zavili, pa opero in kino, ter na koncu v lokal, kjer so seveda ostali najdlje, kar je navada tudi današnjih meščanov.
Na rednem sporedu so bile tudi prijateljske večerje na domovih, ki so se nemalokrat pretopile v domače zabave. Doma so naredili »bife«, včasih so celo najeli plesnega učitelja. Ta jih je učil modernih plesov, ki so jih plesali ob spremljavi klavirja ali gramofona, včasih pa je povabljenim na domači zabavi kdo od prijateljev zaigral na čelo ali violino. Med posebne vrste večerov so se uvrščali tisti, ki so jih prirejale trgovske družine. Po večerji je sledil ples, na instrumente pa so igrali domači sinovi in hčerke, saj je vsaka družina, ki je dala kaj nase, svoje otroke tudi glasbeno šolala. Hčerke so ponavadi igrale na klavir, fantje pa na čelo, ki je bil posebno v čislih zaradi specifičnega glasu, pa na violino ali klarinet.
Veliko ljudi se je sicer ob sobotah odpeljalo na svoja posestva in v vile, ki so jih v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja začeli graditi v Medvodah, kamor so Ljubljančani hodili na počitnice, pa tudi na Bledu, v Kranjski Gori in Radovljici. Te hiše so si, beremo, gradili predvsem trgovci.
MORDA BI VAS ZANIMALO TUDI:
- En kup ljubezni, že 43 let
- Kako s knjigami podaljšati poletje?
- Kakšen je dopust za šefe? Slovence na odgovornih položajih smo povprašali, kako se »odklopijo« na oddihu
- En kup ljubezni, že 43 let
- Kako s knjigami podaljšati poletje?
- Kakšen je dopust za šefe? Slovence na odgovornih položajih smo povprašali, kako se »odklopijo« na oddihu
Nedelja
Edini dneva prosti dan v tednu je bila pred prvo svetovno vojno nedelja. Takrat so šli nekateri že zjutraj na izlet, mnogo pa jih je romalo tudi proti cerkvam in k maši. Za pobožne in klerikalno usmerjene je bila ta namreč obvezna. Maša se je navadno začela ob pol devetih, po maši pa so številni šli naprej v kavarno na kavo in na mestno promenado na koncert. Zanimiva navada, ki je bila med meščani in meščankami precej razširjena, je bila nedeljska malica, na katero so prijatelji in družine hodili v Union, Slon ali k Figovcu. Malica je bila sestavljena iz piva, hrenovke, golaža ali vampov.
Popoldneve so preživljali v Švicariji ali pri Čadu, kjer je končal vsak, ki je šel čez Rožnik. Nekatere stvari se očitno res ne spremenijo, Čad je še danes priljubljena postojanka ljubljanskih sprehajalcev. V Čadu so pili že kar prislovično dobro belo kavo s smetano, ki so jo servirali v glinastih lončkih, in jedli enako dober bel kruh. Nekateri so šli pred tem še čolnarit na ljubljanski ribnik ali bajer, kot so mu rekli že takrat. V vsakem primeru pa je za nedeljo obveljalo dejstvo, da je slehernik prej ali slej končal v gostilni. Razen tistih, ki so šli na izlet, ki se je nemalokrat – tako kot danes – končal na Šmarni gori. Ta je bila množična in priljubljena točka v vseh obdobjih. Mlada dekleta so vneto zvonila z znamenitim zvoncem k svetemu Antonu za može, vsi ostali pa za različne želje, ki jih seveda niso smeli zaupati nikomur.
In nedeljski večeri? Takrat je bil čas za počitek, tako da so jih ljudje najraje preživljali doma, saj so se z izletov po okoliških hribih, iz kavarn in bifejev seveda vrnili zelo utrujeni.
