Obnova savske viseče brvi

Sanacija tehnične dediščine med Mednim in Vikrčami

Objavljeno
13. junij 2019 10.49
Posodobljeno
13. junij 2019 10.49
Savo med Mednim in Vikrčami preči 90-metrska brv. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Pokrita brv za kolesarje in pešce čez Savo, ki povezuje Vikrče pod Šmarno goro v medvoški občini in Medno na desnem bregu Save v ljubljanski občini, je spet potrebna obnove. Potrebna je zamenjava nekaterih lesenih delov (podnic, špirovcev in letev) in kritine v celoti.

Občinska meja je sredi brvi, od izločitve iz občine Ljubljana Šiška in ustanovitve občine Medvode vsaka občina skrbi za svoj del. Zaradi slabega stanja nekaterih delov brvi sta ljubljanska in medvoška občina skupaj naročili pregled mostu, njegovo statično presojo in pripravo predlogov ukrepov za sanacijo. Dokumentacijo sta prejeli prejšnji mesec, za predlagane kratkoročne ukrepe za zagotavljanje varnosti uporabe brvi pa v Medvodah upajo, da bodo najbolj nujna sanacijska dela opravljena čim prej in da bo tudi ta povezovalna brv primer odličnega sodelovanja med občinama.

Pokrita viseča brv je kot tehnična dediščina vpisana v register kulturne dediščine. Brv z več kot 90 metrov dolgim lesenim mostiščem je bila zgrajena oktobra leta 1934 po načrtih inženirja Stanka Dimnika. Na vsakem bregu je steber, v betonske bloke usidrane jeklenice pa prek obeh stebrov nosijo celotno težo mostu in (lahkega) prometa. Lesena konstrukcija pohodnega dela, ograja in strešna konstrukcija so zanimivost sami zase. Glavna naloga strehe je poleg udobja uporabnikov zaščita lesene konstrukcije in tako podaljševanje življenjske dobe mostu. Kot oblikovni element in dodatna zaščita pred močenjem konstrukcije s strani je zunanji strani ograje po celotni dolžini dodana poševna lesena strešica.


Temeljita obnova pred 39 leti


Pobudo za gradnjo so med svetovnima vojnama dali slovenski planinci, saj je vsaj takrat pomenila najlažji dostop do vznožja šmarnogorske Grmade z železniškega postajališča Medno, do takrat pa je potnike čez Savo prevažal mlinar s svojim čolnom. Vse do začetka druge svetovne vojne leta 1941 so na brvi v mitnici tik pred vhodom na most na medanski strani pobirali mostnino.

Brv je bila temeljito obnovljena leta 1980, leta 2002 je bila poškodovana v viharju, pred desetletjem pa so nepridipravi nanjo porinili goreč plastični zabojnik, ki na srečo ni poškodoval nobenega pomembnega dela lesene konstrukcije. Te ne ogrožajo niti neprimerni in nespodobni grafiti.

Ljubljančani smo brv za dostop do Šmarne gore uporabljali še dolgo v drugo polovico prejšnjega stoletja, zdaj pa bolj kot planincem služi domačinom in kolesarjem, tako tistim, ki kolesarijo na krajši krožni poti med Kajak kanu centrom Tacen na desnem bregu Save na Brodu in Vikrčami, kot tistim, ki bodo nekoč v prihodnosti uporabljali kolesarsko pot med Presko, Medvodami, Pirničami in Vikrčami, katere del bo nova brv čez Savo iz Verja v Medvode. Projekt bo predvidoma stal skoraj 1,4 milijona evrov, več kot 1,1 milijona evrov bo iz evropskih in državnih virov, medvoška občina pa bo zagotovila dobrega četrt milijona evrov.


Savski mostovi, brvi, žičnice in pred mejo še brod


Med sotočjem Save Dolinke in Save Bohinke ter južno državno mejo je čez Savo 48 takih in drugačnih premostitev – od brvi čez ceste in železnice do avtocestnih mostov. V številki niso vštete ročne žičnice, kot je Cicka, ki je priročna povezava za planinske pohode med Gorami in Kumom.

Ni pa medansko-vikrška brv edina, niti ni edina pokrita. Tak je pokrit most v Jevnici, viseča je Fuksova brv v Lipnici. (Pokrite brvi je najti še tudi na kakšni drugi slovenski reki – Neškova brv čez Poljansko Soro v Gorenji vasi je bila pred leti na primer tudi obnovljena.) Zadnji prehod čez Savo pred mejo pa je aktiven brod med Mostecem in Čatežem ob Savi. Več brvi je med obema zgornjima tokovoma Save: čez Dolinko je 29 premostitev, od tega pet (predvsem kolesarskih) brvi, na Bohinjki pa je 19 premostitev in dve brvi.