Počasno odstranjevanje pasti za kolesarje
Kolesarji v Ljubljani so precej nezadovoljni, urbano kolesarjenje motijo predvsem preozke steze in nevarni količki.
Odpri galerijo
Kolesarske poti in steze v prestolnici. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ljubljana – Položaj v ljubljanskem kolesarstvu se spreminja, a po mnenju kolesarjev prepočasi. Na pravkar opravljeno anketo o kolesarjenju v prestolnici so v Ljubljanski kolesarski mreži (LKM) dobili odgovore štiristo sodelujočih. Največ jih opozarja na pomanjkljivo infrastrukturo, veliko pripomb je bilo tudi o (ne)kulturi udeležencev v prometu – od avtomobilistov do pešcev in samih kolesarjev.
Zadovoljstvo ljubljanskih kolesarjev se je izboljšalo, pod črto pa je ocena vendarle prej negativna kot pozitivna. O infrastrukturi menijo, da ni najboljša, da so steze preozke, moteči so količki, neprimerna semaforizacija; pripombe so letele tudi na razmere za kolesarjenje pozimi, saj so bile kolesarske steze po mnenju nekaterih slabo očiščene, pesek prepozno odstranjen. Precej je bilo tudi želja po novih postajališčih za mestni Bicikelj.
Potem ko se je leta 2015 Ljubljana prvič uvrstila na lestvico dvajsetih do kolesarjev najbolj prijaznih mest na svetu in zasedla 13. mesto, je letos rezultat še izboljšala. Zasedla je visoko osmo mesto v razvrstitvi Copenhagenize Bicycle Friendly Cities Index 2017, kjer so ocenili 136 mest in na podlagi 14 meril sestavili lestvico dvajsetih za kolesarje najbolj prijaznih mest.
Pri ocenjevanju Ljubljane so opazili, da je naslov zelene prestolnice Evrope 2016 dodatno spodbudil kolesarjenje, kolesarska infrastruktura pa sledi sodobnim smernicam in primerom dobre prakse, kar olajšuje njeno nadaljnjo širitev. Kot ključni element so navedli pozitivno promocijo kolesarjenja in dodali, da ne vidijo razloga, da v Ljubljani v prihodnjih letih ne bi dosegli 20- ali celo 30-odstotnega deleža kolesarjev v prometu.
Zdaj je ta delež po različnih ocenah od 10 do 13 odstotkov, kar je kar veliko, meni predsednica LKM Lea Rikato Ružič. Zato se je Ljubljana tudi znašla med mesti, prijaznimi do kolesarjev. Za povprečno evropsko mesto je tak rezultat kar dober, vendar bi se morali zgledovati po najboljših, za katerimi pa zaostajamo za leta. Uvrstitev je po svoje potuha občini, ki se z njo hvali, razmere pa se obračajo na bolje le počasi. Ukrepi gredo v pravo smer. Ljubljana je za kolesarjenje idealna, je ravna, kolesarjenje je mogoče tako rekoč vse leto – v javnem potniškem prometu pa je potnikov kljub novim avtobusom vedno manj. Vendar za to niso krivi kolesarji: ti bi radi v svoje vrste privabili predvsem avtomobiliste.
Eden od problemov so še vedno kraje – čeprav naj bi jih bilo po prihodu Biciklja vendarle manj. Deloma so posledica pomanjkljive infrastrukture, na primer tega, da ni garaž za kolesa, zatem dejstva, da policija vsega ne zmore, in slabih ključavnic. Tako lastniki policiji še vedno prijavijo od 1200 do 1300 odtujenih koles na leto.
V ljubljanski občini marsikaj obljubljajo, številnih stvari so se v resnici lotili, vendar stvari niso optimalne. Občina predloge LKM včasih upošteva, a projektanti še vedno vse prevečkrat gledajo predvsem skozi oči voznikov. Prevladuje pač avtomobilistična logika. Pri pripravi projektov so kolesarski standardi ponavadi na minimumu, tega niti novi pravilnik očitno še ne bo spremenil. Kolesarske steze bodo še vedno široke samo en meter, kar pa je za varen promet premalo. Posebej ker so danes kolesa z otroško prikolico, na primer, že sama po sebi širša.
Načrtovalcem in politikom v LKM priporočajo, naj kdaj sedejo na kolo – pri nas in na Nizozemskem, na primer – in naj primerjajo razmere za kolesarjenje.
Zadovoljstvo ljubljanskih kolesarjev se je izboljšalo, pod črto pa je ocena vendarle prej negativna kot pozitivna. O infrastrukturi menijo, da ni najboljša, da so steze preozke, moteči so količki, neprimerna semaforizacija; pripombe so letele tudi na razmere za kolesarjenje pozimi, saj so bile kolesarske steze po mnenju nekaterih slabo očiščene, pesek prepozno odstranjen. Precej je bilo tudi želja po novih postajališčih za mestni Bicikelj.
Položaj v ljubljanskem kolesarstvu se spreminja, a po mnenju kolesarjev prepočasi.
Potem ko se je leta 2015 Ljubljana prvič uvrstila na lestvico dvajsetih do kolesarjev najbolj prijaznih mest na svetu in zasedla 13. mesto, je letos rezultat še izboljšala. Zasedla je visoko osmo mesto v razvrstitvi Copenhagenize Bicycle Friendly Cities Index 2017, kjer so ocenili 136 mest in na podlagi 14 meril sestavili lestvico dvajsetih za kolesarje najbolj prijaznih mest.
Zadovoljstvo ljubljanskih kolesarjev se je izboljšalo, pod črto pa je ocena vendarle prej negativna kot pozitivna.
Pri ocenjevanju Ljubljane so opazili, da je naslov zelene prestolnice Evrope 2016 dodatno spodbudil kolesarjenje, kolesarska infrastruktura pa sledi sodobnim smernicam in primerom dobre prakse, kar olajšuje njeno nadaljnjo širitev. Kot ključni element so navedli pozitivno promocijo kolesarjenja in dodali, da ne vidijo razloga, da v Ljubljani v prihodnjih letih ne bi dosegli 20- ali celo 30-odstotnega deleža kolesarjev v prometu.
Daleč so najboljši
Zdaj je ta delež po različnih ocenah od 10 do 13 odstotkov, kar je kar veliko, meni predsednica LKM Lea Rikato Ružič. Zato se je Ljubljana tudi znašla med mesti, prijaznimi do kolesarjev. Za povprečno evropsko mesto je tak rezultat kar dober, vendar bi se morali zgledovati po najboljših, za katerimi pa zaostajamo za leta. Uvrstitev je po svoje potuha občini, ki se z njo hvali, razmere pa se obračajo na bolje le počasi. Ukrepi gredo v pravo smer. Ljubljana je za kolesarjenje idealna, je ravna, kolesarjenje je mogoče tako rekoč vse leto – v javnem potniškem prometu pa je potnikov kljub novim avtobusom vedno manj. Vendar za to niso krivi kolesarji: ti bi radi v svoje vrste privabili predvsem avtomobiliste.
V ljubljanski občini marsikaj obljubljajo, številnih stvari so se v resnici lotili, vendar stvari niso optimalne.
Eden od problemov so še vedno kraje – čeprav naj bi jih bilo po prihodu Biciklja vendarle manj. Deloma so posledica pomanjkljive infrastrukture, na primer tega, da ni garaž za kolesa, zatem dejstva, da policija vsega ne zmore, in slabih ključavnic. Tako lastniki policiji še vedno prijavijo od 1200 do 1300 odtujenih koles na leto.
Avtomobilistična logika
V ljubljanski občini marsikaj obljubljajo, številnih stvari so se v resnici lotili, vendar stvari niso optimalne. Občina predloge LKM včasih upošteva, a projektanti še vedno vse prevečkrat gledajo predvsem skozi oči voznikov. Prevladuje pač avtomobilistična logika. Pri pripravi projektov so kolesarski standardi ponavadi na minimumu, tega niti novi pravilnik očitno še ne bo spremenil. Kolesarske steze bodo še vedno široke samo en meter, kar pa je za varen promet premalo. Posebej ker so danes kolesa z otroško prikolico, na primer, že sama po sebi širša.
Načrtovalcem in politikom v LKM priporočajo, naj kdaj sedejo na kolo – pri nas in na Nizozemskem, na primer – in naj primerjajo razmere za kolesarjenje.
Pri ocenjevanju Ljubljane so opazili, da je naslov zelene prestolnice Evrope 2016 dodatno spodbudil kolesarjenje, kolesarska infrastruktura pa sledi sodobnim smernicam in primerom dobre prakse, kar olajšuje njeno nadaljnjo širitev.
