Študenti so DNK akademije AVA

Miran Mohar je v svetu umetnosti pri nas znan predvsem kot član skupine IRWIN pa tudi kot gledališki scenograf, oblikovalec postavitev razstav in grafični oblikovalec. Tokrat nastopa kot predavatelj in prodekan na ljubljanski Akademiji za vizualno umetnost AVA. Šola, ki v naš prostor izobraževanj prinaša doslej redko videno količino svobodomiselnosti, je praznovala desetletnico.
 

Ob desetletnici vaše šole je v Cukrarni postavljena razstava študentov z imenom RAZST-AVA 10 let. Ali ni Cukrarna simbolni prostor koncev umetnosti, in ne začetkov, kot jo prinaša razstava mladih?

Razstava v Cukrarni predstavlja izbor del študentov in študentk iz desetletnega delovanja Akademije AVA s poudarkom na večjih instalacijah in delih, ki jih ta razstavni prostor omogoča. Prostori Palače Cukrarna so fenomenalni in po našem več kot odlični za razstave. Samo tehnično-svetlobni del je treba dodati. Razstavo je v celoti zasnovala bivša študentka AVA in asistentka Sanja Vatić. Cukrarna je bila prostor, kamor so se zatekli literati slovenske moderne, kot so Murn, Kette, Cankar, Župančič in njihovi prijatelji, in kjer so nekateri tam tudi umrli v nezavidljivih življenjskih razmerah. Za nas se z razstavo v Cukrarni odpira tudi simbolični prostor novega začetka.

Ko je pred desetimi leti zrno šole zasejal dekan Pepi Sekulich in vas povabil k sodelovanju, se je napovedovalo, da bo študijski program omogočal pridobivanje ustreznega in strokovnega znanja, ki je v stiku z dognanji in izzivi 21. stoletja. In spodbujal raziskovanje širšega kulturnega, socialnega in političnega konteksta ter omogočal opredelitev lastnega in edinstvenega načina študija. Vam je uspelo?

Mislim, da, vendar predavatelji na AVA nismo pravi naslov za ta odgovor. Na to lahko odgovorijo študentje/študentke ter umetniška javnost in strokovnjaki.

Zdi se, da AVA kot šola ne izdeluje umetnikov ali umetnosti, pač pa ljudi šola, da umetnost spoznajo. Ali gre za nekakšno predvsem likovno ozaveščanje človeka?

Menimo, da sodobna šola za vizualne umetnosti ne sme učiti samo obrti, ampak mora umetnost poučevati celostno. Zelo pomembno se nam zdi povezovanje umetniških praks in sodobnih teorij. Razmerje je približno 60 odstotkov prakse in 40 odstotkov teorije. Študente poskušamo naučiti, kako naj se učijo sami, saj bodo enkrat akademijo zapustili. Sami pa se odločajo, ali bi radi postali umetniki ali pa samo poznavalci umetnosti. Mi pravimo, da poučujemo sodobne vizualne umetniške prakse in teorije v postmedijskem obdobju. Pri nas študentje sami izbirajo medije, v katerih želijo delati. Kar pomeni, da na AVA ne prideš študirat kiparstva, slikarstva ali grafike.

Kaj menite, da o tem mislijo profesorji na Akademiji za likovno umetnost?

Mislim, da večina na AVA gleda kot na konkurenco, ki je dobra za slovenski prostor. Zaradi načina študija in mešanja medijev je AVA za študente pomembna dodatna izbira. S svojo velikostjo pa naša akademija ALU ne ogroža.

Se na AVA vpisujejo ljudje, ki jim ni uspelo priti na ALU?

Tudi takšni pridejo, čeprav v osnovi pridejo ljudje, ki si želijo specifičnega poučevanja in tudi kombiniranja umetnostnih medijev. Gotovo je razlog tudi to, da imamo pri nas dve študijske smeri. Ena je likovna umetnost, druga pa konceptualizacija prostora, ki je usmerjena v bolj časovno-prostorske medije. Kolikor vem, smo za zdaj edina šola, ki poučuje tudi gledališko in filmsko scenografijo na dodiplomski ravni.

Kaj zahtevate od kandidatov za vpis?

Kandidati morajo predložiti predstavitveno mapo v fizični ali digitalni obliki. To so lahko risbe, slike, filmi, fotografije, instalacije, performansi … Temu sledi še pogovor s kandidatom in na podlagi obojega je kandidat sprejet ali ne.

Od kod prihajajo študentje in koliko jih je?

Število slušateljev nekoliko niha, a v povprečju jih je v vseh letnikih skupaj okoli 30. Večina študentov prihaja iz Slovenije, nekaj jih je še iz Ruske federacije, Hrvaške, Srbije, Črne gore, Slovaške, Švedske in Švice.

Ste neprofitni zavod, sredstva za delo, v nasprotju s koncesionarji, državnimi šolami, iščete na trgu. Kakšna je šolnina?

AVA je državno priznana in akreditirana visoka šola za vizualne umetnosti tako v Sloveniji kot Angliji. Financira se s šolnino, ki znaša za posamezni letnik 3600 evrov ter delno s pomočjo donatorjev in sponzorjev. Naš dekan se je že v začetku domislil, da med šolskimi počitnicami, ko je AVA prazna, deluje tudi kot umetniški hostel. Zaslužek se v celoti vrne v akademijo in tako lahko zmanjšujemo šolnine.

Bržkone je velika sprememba v času, kot ga poznamo po šolsko, to – kot ste nekoč rekli –, da ukinjate koncept mojstra. Da verjamete v tutorski, ne pa mentorski sistem.

Da, pri nas so v središču študentje. Ukinili smo centralno pozicijo mojstra, ki sam poučuje ves oddelek. Namesto tega študentje pri delu srečujejo več predavateljev, ki jim dajejo različne kritične pripombe. Študentje sami pa ta mnenja sprejmejo ali zavržejo. Na ta način se podpira samostojno razmišljanje, in ne le slepo sledenje učitelju.

Dva od profesorjev, vi in Andrej Savski, sta člana skupine IRWIN. Vajina izkušnja zagotovo vpliva na ustroj študija. Nekoč davno Nova slovenska umetnost, danes Nov, drugačen slovenski študij?

Osnovni sistem poučevanja, ki temelji na angleškem študijskem principu, je naš dekan prinesel iz Anglije, kjer je sam študiral. Seveda pa preostali dodajamo svoje izkušnje in ideje. Tudi kolektivno poučevanje je vključeno v naš sistem poučevanja.

Kakšen je jezik poučevanja?

Glavni jezik je slovenščina, vendar zaradi gostujočih profesorjev ter študentov iz tujine uporabljamo tudi angleščino. Uporaba slovenščine je za nas zelo pomembna, saj le tako lahko razvijamo strokovni jezik na svojem področju.

Kako dobri so študentje?

Zelo jih cenim. Mislim, da so glede na število zelo dobro vključeni tako v slovenske kot tudi mednarodne razstave ter filmske in gledališke produkcije. Dva sta tudi prejemnika mednarodne nagrade za mlade umetnike Essel Award, trije pa so bili nominirani za nagrado OHO v Sloveniji.

Kako dobra je vaša akademija?

Akademija je tako dobra, kot so na koncu študentje, ki so pri nas študirali. Oni so naš DNK. Kaj mi o tem povemo, ni zares pomembno. Lahko pa povem nekaj tudi o predavateljski ekipi. Skupaj nas je 13 in nekateri prihajajo tudi iz drugih evropskih univerz. Naša predavateljica, umetnica Aleksandra Vajd, vodi podiplomski študij fotografije na Akademiji za umetnost, arhitekturo in oblikovanje (UMPRUM) v Pragi. Večji del profesorske ekipe je praktično in teoretično vpet v mednarodni svet umetnosti, kar je zelo pomembno za študente. Imamo tudi program gostujočih umetnikov in drugih strokovnjakov iz sveta umetnosti, tako iz Slovenije kot tudi iz tujine.

Kaj pomeni AVA za Ljubljano, kam jo postavlja v svetu evropskih študijev umetnosti?

Mislim, da je AVA obogatitev za slovensko umetniško sceno in obenem še ena pomembna povezava z zunanjim umetnostnim prostorom. Veseli nas, da se na naši akademiji število slušateljev iz tujine z leti povečuje. Mi si to razlagamo kot potrditev našega dela.

Povsem očitno je, da veliko razmišljate o tem, da bodo vaši študentje po študiju lažje zaposljivi.

Seveda je to osnovno vprašanje. Popolnoma jasno je, da se je težko preživljati samo z likovno umetnostjo in da bodo od tega lahko živeli samo nekateri. Naše študente tudi učimo, kako uporabljati 3D in animacijske računalniške programe, kako napisati in pripraviti filmski scenarij, kako posneti film ali video in ga zmontirati in kako zasnovati gledališko, filmsko ali televizijsko scenografijo. S tem znanjem so naši študentje zaposljivi na različnih področjih.

Bi si v obdobju soustanavljanja umetniškega kolektiva Neue Slowenische Kunst (NSK) mislili, da boste nekoč profesor in tutor?

Ta ideja mi nikoli ni bila tuja.