Urban Praprotnik: S sladkimi problemi si grenimo življenje.

Ljubljanapolis: S tekaškim trenerjem Urbanom Praprotnikom o tem, kje so meje zdrave rekreacije.

Objavljeno
24. april 2018 13.07
Posodobljeno
24. april 2018 18.55
Urban Praprotnik: »Razdalja med kavčem in hladilnikom se je tako skrajšala, da se moramo rekreirati.« FOTO: Blaž Samec
Lucijan Zalokar
Lucijan Zalokar
Je strasten zagovornik teka kot najprimernejše oblike rekreacije. V nasprotno ga ni mogoče prepričati. Dvainštiridesetletnik iz Prebolda v Savinjski dolini, ki v Ljubljani že enajst let vodi skupino Urbani tekači, se je uveljavil kot eden največjih promotorjev teka pri nas. Čeprav danes teče že kakšna desetina ljudi, se Urbanu Praprotniku to zdi občutno premalo.

Ko bom velik, bom Helena Žigon, ste pred letom dni dejali za naš časopis. Zakaj?

Ona je lahko vsem vzornica ne le v tekaškem, ampak tudi v življenjskem smislu. Gospa, danes stara devetdeset let, je imela zelo težko otroštvo, odrasla je brez matere, a se je razvila v celostno osebnost in se naučila sprejemati odločitve. Z Jasmino, mojo ženo, sta pripravljali njeno biografijo tik pred prvim istrskim maratonom. Pokazalo se je, da je bil ravno 13. aprila, na Helenin rojstni dan. Vprašal sem jo, ali bi šla na to tekmo, čeprav sta bila do nje le še dva meseca. V dveh sekundah se je odločila in rekla da.

Torej si tudi vi želite, da bi pri 86 letih lahko sprejemali tako hitre odločitve.

Da.

V tekaškem poslu ste že zelo dolgo. Kdaj ste začutili, da tek ni le stvar peščice zanesenjakov, temveč postaja mainstream?

Še vedno teče premalo ljudi. Tek je osnovna stvar: ljudje ga dojemajo kot eno od možnih oblik gibanja, v resnici pa je skupaj s hojo precej več kot to. Hoja je osnova in evolucijsko gledano najpomembnejša, tek pa je takoj za njo.

Zanimivo, da večina tek povezuje s hitrostjo, čeprav je bil v zgodovini naše vrste predvsem vzdržljivostno početje. Christopher McDougall v knjigi Rojeni za tek ugotavlja, da je marsikatera žival hitrejša od nas, le redke pa so vzdržljivejše.

Se popolnoma strinjam. Vztrajnostni tek je najbolj naraven. Zato me moti sistem atletske zveze, ki omejuje udeležbo otrok na daljših tekih. Na teku trojk (12,5 kilometra) letos ne smejo nastopiti mlajši od 15 let. Hkrati pa jim dovolimo nastopati na 600 metrov.

Ni morda to varnostni ukrep? Trenerji bi lahko v želji po čim boljšem rezultatu svoje varovance pretrenirali, jim naložili preveč kilometrov.

Če tek dojemamo tekmovalno, to ni vzdržljivostni tek. Nekoč človek v eni uri ni ujel gazele, teči je moral najmanj pet ur. Problem je tudi v šolskem sistemu. Ko vprašam otroke v vrtcu, ali radi tečejo, vsi zakričijo od veselja; konec osnovne šole je povsem drugače, le redkim se zdi tek smiseln, dojemajo ga izključno kot napor. Naj tekmujejo tisti, ki si tega želijo: kakšno korist ima šolski sistem, če imamo podatke, kako hitro vsi osnovnošolci pretečejo 600 metrov.

image
Blaž Samec/ Urban Praprotnik: »Jemanje dopinga je kot prehitra vožnja. S tem ogrožaš sebe in okolico.«


Sistem jim vcepi nezdravo tekmovalnost. Se to kasneje kaže v rekreativnem športu, kjer je, žal tudi pri nas, očitno precej dopinga?

Tudi to je mogoče. Tekmovalnost je neke vrste otroška motivacija; škoda, da po njej posegajo odrasli. Rekreacija je re-kreacija, ponovno ustvarjanje – okoliščin, v katerih smo živeli včasih. Danes se je razdalja med kavčem in hladilnikom tako skrajšala, da moramo poustvarjati te okoliščine.

Kaj pa druge oblike rekreacije?

V smislu, da so zadosten vzrok, da človek ne teče?

Da.

Ne. Kolesarjenje je odličen nadomestek za avto, ne pa za tek. Raziskave kažejo, da imajo kolesarji, ki prekolesarijo 270 kilometrov na teden, enak kostni mozeg, torej enako trdne kosti, kot ljudje, ki se ne gibajo. Drugače je s tistimi, ki pretečejo 50 kilometrov na teden. Velike sile, ki jih naše telo prenaša med tekom, krepijo kosti. Seveda moramo najti zdravo mero.

Kako bi se odzvali, če bi izvedeli, da se kateri od vaših rekreativcev dopingira?

Jemanje dopinga je kot prehitra vožnja. S tem ogrožaš sebe in okolico. Gre za kršenje pravil lepega vedenja.

Kaj pa zdravstveni vidik?

Doping je večplastna stvar. Za nekoga, ki se s športom ukvarja na bolan način in pretirava, bo doping deloval celo zdravilno. Ker preveč treninga privede do poškodb, doping koristi kot preventiva pred njimi. Ampak samo kratkoročno. Ko sem še treniral mlade atlete, sem jih večkrat vprašal: »Kaj je bolj pomembno, olimpijska zlata kolajna ali sposobnost teči pri osemdesetih?« Vsi so izbrali prvo. Kasneje človek spozna, da se na kolajni začne nabirati prah, zdravje pri osemdesetih pa je dodana vrednost.

Zakaj ste trening profesionalcev zamenjali za rekreativno atletiko?

Ker mi je rekreativni šport bolj pisan na kožo. To je stvar odraščanja: najprej sem bil atlet, potem sem užival v treniranju atletov, počasi pa sem se oddaljeval od pomena tekmovalnosti. Videl sem, da smo stalno na meji, ali smo zadovoljni ali ne. Sreča je bila odvisna od minut, sekund, stotink. Ni mi bilo všeč, da takšne malenkosti vplivajo na zadovoljstvo. S sladkimi problemi smo si grenili življenje.