»Vem, kaj Ljubljana pričakuje, potrebuje in kaj lahko dobi«
Dr. Anže Logar, kandidat za novega ljubljanskega župana, se predstavlja s programom Pozdravimo Ljubljano – V mestnem svetu bi sestavil koalicijo, saj ima vsaka stranka nekaj dobrih idej
Odpri galerijo
Za mladega in ambicioznega kandidata za župana je zgolj ureditev Centra premalo, na periferiji je po njegovem veliko težav. FOTO Tomi Lombar
Če konkurenca prinaša napredek, je to za Ljubljančanke in Ljubljančane pomembna novica: v župansko bitko v prestolnici se je spustil dr. Anže Logar, javnosti dobro znan politik iz mlajše garde SDS, najmočnejše stranke na zadnjih volitvah. Kandidat ima za seboj bogato kariero tako v tujini kot v domovini; kakšen dan v drugem delu je bil tudi zelo turbulenten in tega mu nasprotniki ne bodo pozabili. V zadnjih letih se je ukvarjal z morda najbolj zapletenim vprašanjem novejše slovenske družbe: kako so se dogajale zlorabe v slovenskem bančnem sistemu. Čas bo pokazal, kakšne sadove bo prineslo trdo delo komisije; nedvomno bi bila to velika pojasnitev (pre)minulih zgodovinskih časov pri nas.
Logarjevi odgovori so včasih zelo ostri, predvsem pa natančni. To dopolnjuje prepričanje tistih, ki menijo, da je kot športnik tekač dolgoprogaš – v resnici je veliko bolj boksar. Iz Galetove šole. Torej s poudarkom na tehniki in »plemeniti veščini«, ferpleju. Da se zna gibati tudi v političnem ringu, napasti in se izmakniti, je kandidat za ljubljanskega župana že velikokrat dokazal. Kako je s ferplejem, pa se bo pokazalo v kampanji. Nasprotnik, ki bi ga moral biti sedanji župan, v dobro mesta, kdorkoli ga že bo vodil, vesel.
Kot Sizif? Sploh ne. Ne pozabite, da se je Sizifova zgodba začela s tem, ko je dal nad Korintom zgraditi grad, ki pa ni imel pitne vode. Takšne neumnosti sam ne bi zagrešil. Večno tlako pa si je nakopal zato, ker je iskal bližnjice in poskušal priti do izvira sveže vode s tem, da je eno božanstvo naščuval proti drugemu. Niti takšno ravnanje ni v moji naravi. Lahko pa rečeva, da se očitno vedno znajdem pred misijami nemogoče. Ki pa jih tudi izpeljem. Če že govoriva o mitoloških prispodobah, potem dajva raje o Davidu in Goljatu.
To zadnje vsaj od zadnjih volitev ne velja. Levi blok – naveza Janković-Erjavec – je komaj prilezel v državni zbor. Lokalne volitve imajo drugačno logiko, vendar se vse več ljudi sprašuje, ali je razvojni model iz leta 2006 še pravi odgovor na izzive prestolnice po letu 2018. Kar se mene tiče, v tem primeru ne gre ne za predigro ne za tekmo življenja. Gre preprosto za to, da po osmih letih zelo aktivnega udejstvovanja na ravni Ljubljane in na podlagi preteklih evropskih izkušenj ter izkušenj v državni politiki zelo dobro vem, kaj Ljubljana pričakuje, potrebuje in kaj lahko dobi. To je zapisano v našem programu Pozdravimo Ljubljano. Če bodo Ljubljančani to sprejeli, bodo odšli na volišče in podprli ta razvoj. Če bodo ostali doma, bo ostalo tako, kot je. Zelo preprosto.
Do Ljubljane sem vedno čutil neko posebno afiniteto. To je moj dom, kraj, kjer sem se podil po ulicah, se prvič zaljubil, hodil v šolo, diplomiral. Najbolj sem jo pogrešal takrat, ko sem odšel delat v evropski parlament v Bruselj. In najbolj srečen sem bil takrat, ko sem se vrnil nazaj, da sodelujem pri projektu predsedovanja Slovenije Svetu EU. Danes gledam na mesto z drugačnimi očmi. Dvanajst let od vrnitve iz tujine vse bolj opažam razliko med potencialom, ki ga Ljubljana ima – kot odprta, sodobna evropska prestolnica, in tem, kar mestna oblast dejansko ponuja ljudem. Pa pri tem ne mislim novih ulic in zbrušenih kock v središču mesta, to je že »kul«. Mislim predvsem na vse tiste priložnosti, ki jih sodoben razvoj in pametne rešitve danes ponujajo. In na vse tiste naloge, ki bi jih mesto lahko zagotovilo, pa jih ne: poceni in učinkovit javni transport, takojšnja zdravstvena oskrba, poplavna varnost, šport za vse, ne le za privilegirane klube in panoge ... Ogromno zaostanka se je nabralo v zadnjih dvanajstih letih.
Boljša. Do vseh nas, ki v tem mestu živimo, ustvarjamo, se postaramo.
Glede tega sem bil vedno samosvoj. To vam lahko povedo tisti, ki delajo z menoj. Prav tako sem skrajno nepopustljiv do sebe in proaktiven, dokler naloga ni opravljena. Leto in pol smo pripravljali program. Pogovarjal sem se s številnimi ljudmi. Na vse elektronske dopise sem osebno odgovarjal in iskal rešitve, ki bi bile izvedljive in bi delovale. V bistvu je program Pozdravimo Ljubljano program tistih, ki smo jih v zadnjem obdobju obiskovali, se seznanjali z njihovimi problemi in iskali rešitve. Bili so posamezniki vseh svetovnih nazorov in rešitve, ki jih ponujamo, nimajo politične barve. Imajo pa predznak – za dobro Ljubljane. Ljudje bodo z menoj volili ta program, strankarske preference pa bodo izrazili z volitvami za mestne svetnike. Na vsak način bo treba v mestnem svetu sestaviti koalicijo. Tega se pravzaprav veselim, saj se zavedam, da ima vsaka stranka nekaj dobrih idej in predlogov. In če od vseh prevzameš te dobre predloge, je takšna skupina lahko samo še uspešnejša. Vesel sem tudi podpore Nove Slovenije in SLS in upam, da bo v prihodnje še več strank ali iniciativ podprlo program Pozdravimo Ljubljano in mojo kandidaturo.
Glede ekipe ni težav. Moja je mlajša in polna življenjske energije. Pozitivna kadrovska selekcija je pogoj, da uspeš. Spomnite se samo, kako so vsi dvomili o delu preiskovalne komisije za ugotavljanje odgovornih za bančno luknjo, češ, ni pravih strokovnjakov. Danes pa še predstavniki organov pregona in preiskovanja pohvalijo delo, ki smo ga opravili.
Mercerjeva lestvica ocenjuje zdravstveno oskrbo, stanovanjsko problematiko, prometno politiko, javne storitve, izobraževalni sistem, gospodarstvo in okoljsko politiko. Mislim, da sem vse naštel. Prvi del kriterijev se v Ljubljani ne izboljšuje, kvečjemu nazaduje. Mladi danes skoraj ne morejo priti do lastnega stanovanja, če nimajo premožnih staršev. Prometne gneče zjutraj in popoldne so neznosne, javni transport potuje s povprečno hitrostjo pod 18 kilometrov na uro, kar je počasneje kot v milijonskih prestolnicah ... To so področja, ki zahtevajo veliko dela in reorganizacije, a malo všečnih kadrov za TV-kamero. Nova ulica se javnomnenjsko precej bolje proda kot zamenjava dotrajanega kanalizacijskega omrežja. In ker se je sedanji župan specializiral na »lepoto«, je mesto na teh bolj vsebinskih delih začelo povečevati razvojno vrzel za najbolj naprednimi mesti. Z vsakim dnem njegovega županovanja se bo ta zaostanek še povečal. Spomnimo se, župan za te volitve obljublja, da pri svojem delu ne bo ničesar spremenil. In gre na volitve brez programa in brez obljub.
Več jih je. Promet. Čakalne vrste v zdravstvu na primarni ravni. Izostanek razvoja v smeri pametnih tehnologij. In tisoč majhnih projektov, ki neposredno vplivajo na kakovost življenja povprečnega Ljubljančana, ki ne živi v strogem središču. To, kar izpostavljamo v našem programu Pozdravimo Ljubljano.
To, da leta 2018 nimajo vsi urejenega kanalizacijskega omrežja, celo vodovoda nimajo vsi. To, da je nešteto zgodb, ko MOL nepravno z argumentom moči posega v zasebno lastnino posameznikov, to, da pošteni podjetniki nimajo dostopa do poslov z Molom, saj so ti rezervirani za hišne izvajalce. To, da na perifernih delih Ljubljane ni zadostnega razvoja. Mnogo takšnih nevidnih zgodb se je nabralo v dvanajstih letih.
Drži, starostnikom je treba ponuditi dovolj kapacitet v domovih. Vsaka četrtna skupnost bi morala imeti zagotovljeno oskrbo starostnikov. Že zato, da ostanejo v svojem okolju, kjer se dobro počutijo. Gre za odgovornost državne ravni, mesto pa mora biti dovolj vztrajno pri izražanju svojih zahtev. V vmesnem času se lahko problem delno rešuje tudi s tako imenovanim varuhom starostnikov, ki zagotavlja pomoč na domu. Enako pereče vprašanje je pomanjkanje fonda stanovanj za mlade družine. Temu v našem programu namenjamo posebno pozornost in segmentiramo celo vrsto ukrepov – od tega, da bomo povečali fond najemniških stanovanj za mlade družine, do tega, da bomo zagotovili brezplačni vrtec za drugega in vsakega naslednjega otroka, prvošolčkom pa namesto knjige s podpisom župana raje namenili 100 evrov dobrodošlice.
Uf, po dvanajstih letih neurejanja ni preprostega odgovora. Ljubljana je edina prestolnica EU, ki nima izdelane celostne prometne politike oziroma prometnega modela. Posledica tega je, da ne more predvideti, kakšne posledice na promet bo imelo zaprtje te ali one ulice, dograditev tega ali onega naselja, sprememba prometnega režima ... Dvanajst let takšnih nenadzorovanih sprememb pomeni, da je prometni klopčič dodobra zavozlan. Najprej je treba spodbuditi večjo uporabo avtobusov. To nameravamo storiti z uvedbo brezplačne urbane za upokojence in cenejše letne karte ter z bolj življenjskimi trasami prog, ki bodo iskale sinergije med posameznimi povezavami, ne pa da se njihove poti podvajajo. Nato je treba preiti k uporabi pametnih semaforjev, ki intervale prilagajajo gostoti prometa, uporabi železnice, recimo vlak iz Zaloga bi z ustrezno pogostnostjo prevozov zelo hitro povečal priljubljenost javnega transporta. In seveda spodbujanje P+R na vseh vpadnicah.
S policentričnim razvojem mesta. Z oblikovanjem tematskih središč v vsaki od sedemnajstih četrti. Naj četrti tekmujejo s svojim turističnim programom, restavracijami, tradicijo in lokalnimi programi ter tako pritegnejo turiste iz središča mesta. Tudi zato v programu predvidevamo uvedbo participativnega proračuna, prek katerega bodo četrti dobile 30-krat več denarja, kot ga dobijo danes. S tem bomo lahko spodbudili oblikovanje lokalnih turističnih znamenitosti, razvoj in ustvarjali nova delovna mesta.
Razen virtualne urbane tako rekoč nič. Župan nekaj ločenih aplikacij za telefone predstavlja kot del pametnega mesta. Pametno mesto je danes standard. Za prestolnico pa nuja. Od župana je odvisno, ali bo Ljubljana del te napredne družbe ali pa bomo ostali zadovoljni s tem, kar smo. Zakaj ne bi imeli javne razsvetljave, ki porabo energije prilagaja dejanskim potrebam? Pa pametnih semaforjev, ki dolžino intervala prilagajajo prometni gneči? Ali stanovanjskih sosesk z izravnano energetsko bilanco? Pa mesta na dlani, kjer bi vse storitve opravili kar prek aplikacije na telefonu? Mi danes še vedno dobimo za vsako podjetje iz Javnega holdinga Ljubljana ločeno položnico. Iz papirja, v kuverti s plačano poštnino ...
Za vrtce in osnovne šole smo odgovorni, za drugo našteto pa soodgovorni. Sedanja vlada pravi, da bo v prihodnjih dveh mandatih zgradila 10.000 novih najemniških stanovanj. Največ od tega v Ljubljani, torej se bo nekaj v tej smeri delalo.
Ah, dajte no. Šeststo tisoč evrov na leto je namenjenih četrtnim skupnostim, torej v povprečju 35.000 evrov na četrt, s tem, da ta znesek pokriva tudi sejnine za svetnike. Ljudje ne odločajo niti o evru – ne na četrtni, ne na mestni ravni. Skratka, izjemen manevrski prostor za izboljšave, ki pa zahteva novega župana.
Tudi zato v programu dajemo zavezo, da bo voda brezplačna za vse, ki živijo pod pragom revščine. Pravica do pitne vode je bila v preteklem mandatu zapisana v ustavo, zato ne sme ostati mrtva črka na papirju. Naloga občine je, da to pravico zagotovi vsem, predvsem tistim, ki si jo sami težko privoščijo.
Vprašati moramo tiste, ki živijo v neposredni okolici.
Da in precej igel ob bregovih Ljubljanice. To je zame nesprejemljivo.
Šport je v težavah zato, ker je mestni denar na voljo samo za izbrance. Tako kot pri gradbenih projektih ima župan tudi na tem področju posluh samo za »svoje«. Ta del bomo sprostili in poskrbeli za enakomerno porazdelitev sredstev. Zato da bo lahko čim več klubov zadihalo s polnimi pljuči, saj bodo imeli enake izhodiščne pozicije.
To cenim.
Veliko. Združim v oblikovanje Ljubljane kot regionalnega središča novih pametnih tehnologij prek pospeševalnikov, start-upov, spin-offov, s politiko privabljanja domačih in tujih strokovnjakov in znanstvenikov ter razvijalcev rešitev za boljši jutri. Znanost je eden ključnih poudarkov našega programa pametne Ljubljane.
Našteli ste različne kategorije, ne smemo vseh metati v isti koš. Vsak, ki je v Sloveniji zakonito, ima zagotovljene vse pravice in ne sme biti predmet nobene diskriminacije. Tisti, ki je v Slovenijo prišel nezakonito, pa se mora po najkrajši poti vrniti v državo, iz katere je prišel. Tako veleva pravna država in evropske regulative. Dokler bomo to spoštovali, bomo vsi živeli v sožitju.
Logarjevi odgovori so včasih zelo ostri, predvsem pa natančni. To dopolnjuje prepričanje tistih, ki menijo, da je kot športnik tekač dolgoprogaš – v resnici je veliko bolj boksar. Iz Galetove šole. Torej s poudarkom na tehniki in »plemeniti veščini«, ferpleju. Da se zna gibati tudi v političnem ringu, napasti in se izmakniti, je kandidat za ljubljanskega župana že velikokrat dokazal. Kako je s ferplejem, pa se bo pokazalo v kampanji. Nasprotnik, ki bi ga moral biti sedanji župan, v dobro mesta, kdorkoli ga že bo vodil, vesel.
Nekako se zdi, da ste se v zadnjih letih odločili, po filmsko, »za misiji (skoraj) nemogoče«: vodili ste komisijo, ki je preiskovala zlorabe v slovenskem bančnem sistemu, zdaj pa poskušate osvojiti težko premagljivo trdnjavo, Ljubljano po župansko? Kot Sizif …
Kot Sizif? Sploh ne. Ne pozabite, da se je Sizifova zgodba začela s tem, ko je dal nad Korintom zgraditi grad, ki pa ni imel pitne vode. Takšne neumnosti sam ne bi zagrešil. Večno tlako pa si je nakopal zato, ker je iskal bližnjice in poskušal priti do izvira sveže vode s tem, da je eno božanstvo naščuval proti drugemu. Niti takšno ravnanje ni v moji naravi. Lahko pa rečeva, da se očitno vedno znajdem pred misijami nemogoče. Ki pa jih tudi izpeljem. Če že govoriva o mitoloških prispodobah, potem dajva raje o Davidu in Goljatu.
Odločitev je, matematično, res logična. Vaša stranka je velika zmagovalka parlamentarnih volitev, kot še nikdar pa so vas na volitvah podprli tudi volivci na ljubljanskem območju. Vemo, kako dolgo in trdno sedi v svojem stolu župan Zoran Janković – ob tem se postavljata dve podvprašanji: ali je to le predpriprava za vaš veliki pok na naslednjih županskih volitvah in, posledično, tudi politični prevzem prestolnice? Pravijo, da kdor ima Slovenijo, še nima Ljubljane. In narobe: kdor ima Ljubljano, ima lahko vso Slovenijo?
To zadnje vsaj od zadnjih volitev ne velja. Levi blok – naveza Janković-Erjavec – je komaj prilezel v državni zbor. Lokalne volitve imajo drugačno logiko, vendar se vse več ljudi sprašuje, ali je razvojni model iz leta 2006 še pravi odgovor na izzive prestolnice po letu 2018. Kar se mene tiče, v tem primeru ne gre ne za predigro ne za tekmo življenja. Gre preprosto za to, da po osmih letih zelo aktivnega udejstvovanja na ravni Ljubljane in na podlagi preteklih evropskih izkušenj ter izkušenj v državni politiki zelo dobro vem, kaj Ljubljana pričakuje, potrebuje in kaj lahko dobi. To je zapisano v našem programu Pozdravimo Ljubljano. Če bodo Ljubljančani to sprejeli, bodo odšli na volišče in podprli ta razvoj. Če bodo ostali doma, bo ostalo tako, kot je. Zelo preprosto.
Če pustiva ob strani delo dosedanjega župna, gospoda Jankovića, in vlogo prvega človeka opozicije, gospoda Janše, bova marsikoga presenetila in imela možnost, da se posvetiva samo vam in tistemu, kar bi postorili kot župan. Bežigrajčan ste. Mesto poznate do obisti, tu ste hodili v osnovno in srednjo šolo, študirali, dobili prvo službo, vstopili v politiko. Niste prišlek, kot kateri drugi župani pred leti. To je zelo pomembno. Kako vidite mesto zdaj, kot Ljubljančan?
Do Ljubljane sem vedno čutil neko posebno afiniteto. To je moj dom, kraj, kjer sem se podil po ulicah, se prvič zaljubil, hodil v šolo, diplomiral. Najbolj sem jo pogrešal takrat, ko sem odšel delat v evropski parlament v Bruselj. In najbolj srečen sem bil takrat, ko sem se vrnil nazaj, da sodelujem pri projektu predsedovanja Slovenije Svetu EU. Danes gledam na mesto z drugačnimi očmi. Dvanajst let od vrnitve iz tujine vse bolj opažam razliko med potencialom, ki ga Ljubljana ima – kot odprta, sodobna evropska prestolnica, in tem, kar mestna oblast dejansko ponuja ljudem. Pa pri tem ne mislim novih ulic in zbrušenih kock v središču mesta, to je že »kul«. Mislim predvsem na vse tiste priložnosti, ki jih sodoben razvoj in pametne rešitve danes ponujajo. In na vse tiste naloge, ki bi jih mesto lahko zagotovilo, pa jih ne: poceni in učinkovit javni transport, takojšnja zdravstvena oskrba, poplavna varnost, šport za vse, ne le za privilegirane klube in panoge ... Ogromno zaostanka se je nabralo v zadnjih dvanajstih letih.
Če pa bi bili župan, kakšna naj bi bila, v enem stavku?
Boljša. Do vseh nas, ki v tem mestu živimo, ustvarjamo, se postaramo.
Zagotovo vas bodo podprli volivci vaše stranke. Prepričati pa boste morali one, ki sicer volijo druge, želijo pa si morda novega župana. Kako jih boste prepričali, da ste le Anže Logar, predvsem kandidat za župana, ki hoče mesto spremeniti skladno s svojim programom, in ne izvrševalec strankine politike v mestu, ki je pred potrebami meščanov. To se zdi zelo pomembno.
Glede tega sem bil vedno samosvoj. To vam lahko povedo tisti, ki delajo z menoj. Prav tako sem skrajno nepopustljiv do sebe in proaktiven, dokler naloga ni opravljena. Leto in pol smo pripravljali program. Pogovarjal sem se s številnimi ljudmi. Na vse elektronske dopise sem osebno odgovarjal in iskal rešitve, ki bi bile izvedljive in bi delovale. V bistvu je program Pozdravimo Ljubljano program tistih, ki smo jih v zadnjem obdobju obiskovali, se seznanjali z njihovimi problemi in iskali rešitve. Bili so posamezniki vseh svetovnih nazorov in rešitve, ki jih ponujamo, nimajo politične barve. Imajo pa predznak – za dobro Ljubljane. Ljudje bodo z menoj volili ta program, strankarske preference pa bodo izrazili z volitvami za mestne svetnike. Na vsak način bo treba v mestnem svetu sestaviti koalicijo. Tega se pravzaprav veselim, saj se zavedam, da ima vsaka stranka nekaj dobrih idej in predlogov. In če od vseh prevzameš te dobre predloge, je takšna skupina lahko samo še uspešnejša. Vesel sem tudi podpore Nove Slovenije in SLS in upam, da bo v prihodnje še več strank ali iniciativ podprlo program Pozdravimo Ljubljano in mojo kandidaturo.
Sedanji župan ima okoli sebe prepričljivo ekipo in tudi zato mu celo tisti, ki jim ni pogodu, priznavajo, da je v mestu veliko narejenega. Očitno je, da mora biti za vodenje Ljubljane zbrano močno moštvo. S kom bi se obdali vi?
Glede ekipe ni težav. Moja je mlajša in polna življenjske energije. Pozitivna kadrovska selekcija je pogoj, da uspeš. Spomnite se samo, kako so vsi dvomili o delu preiskovalne komisije za ugotavljanje odgovornih za bančno luknjo, češ, ni pravih strokovnjakov. Danes pa še predstavniki organov pregona in preiskovanja pohvalijo delo, ki smo ga opravili.
Meščani so z življenjem v mestu v grobem zadovoljni. Zdi se, da jih še najbolj motijo prometne težave, komunalne zadeve in, kot povsod, neposluh oblasti, kadar pridejo s svojimi pobudami. Nekaj vam gre na roko: čeprav mesto velja za prijetno za življenje, je, kot ste zapisali, na Mercerjevi lestvici kakovosti življenja na komaj 75. mestu. Kaj je po vašem vzrok za to?
Mercerjeva lestvica ocenjuje zdravstveno oskrbo, stanovanjsko problematiko, prometno politiko, javne storitve, izobraževalni sistem, gospodarstvo in okoljsko politiko. Mislim, da sem vse naštel. Prvi del kriterijev se v Ljubljani ne izboljšuje, kvečjemu nazaduje. Mladi danes skoraj ne morejo priti do lastnega stanovanja, če nimajo premožnih staršev. Prometne gneče zjutraj in popoldne so neznosne, javni transport potuje s povprečno hitrostjo pod 18 kilometrov na uro, kar je počasneje kot v milijonskih prestolnicah ... To so področja, ki zahtevajo veliko dela in reorganizacije, a malo všečnih kadrov za TV-kamero. Nova ulica se javnomnenjsko precej bolje proda kot zamenjava dotrajanega kanalizacijskega omrežja. In ker se je sedanji župan specializiral na »lepoto«, je mesto na teh bolj vsebinskih delih začelo povečevati razvojno vrzel za najbolj naprednimi mesti. Z vsakim dnem njegovega županovanja se bo ta zaostanek še povečal. Spomnimo se, župan za te volitve obljublja, da pri svojem delu ne bo ničesar spremenil. In gre na volitve brez programa in brez obljub.
Kaj je ta trenutek največja ljubljanska težava, ki je vsem na očem in ni rešena?
Več jih je. Promet. Čakalne vrste v zdravstvu na primarni ravni. Izostanek razvoja v smeri pametnih tehnologij. In tisoč majhnih projektov, ki neposredno vplivajo na kakovost življenja povprečnega Ljubljančana, ki ne živi v strogem središču. To, kar izpostavljamo v našem programu Pozdravimo Ljubljano.
Kaj pa tisto, kar je zelo moteče in ni na očeh javnosti?
To, da leta 2018 nimajo vsi urejenega kanalizacijskega omrežja, celo vodovoda nimajo vsi. To, da je nešteto zgodb, ko MOL nepravno z argumentom moči posega v zasebno lastnino posameznikov, to, da pošteni podjetniki nimajo dostopa do poslov z Molom, saj so ti rezervirani za hišne izvajalce. To, da na perifernih delih Ljubljane ni zadostnega razvoja. Mnogo takšnih nevidnih zgodb se je nabralo v dvanajstih letih.
Ljubljana je mesto starih in mladih ljudi. Prvi bodo v nekaj letih postali veliko večja mestna težava, kot se zdi ta hip; starost prinaša veliko težav, ne le demence in centrov za starejše. V tujini se temu vse bolj posvečajo. Po drugi strani pa mladi ne najdejo zaposlitve in zelo težko pridejo do stanovanja. V mestu manjka najmanj 4000 neprofitnih stanovanj.
Drži, starostnikom je treba ponuditi dovolj kapacitet v domovih. Vsaka četrtna skupnost bi morala imeti zagotovljeno oskrbo starostnikov. Že zato, da ostanejo v svojem okolju, kjer se dobro počutijo. Gre za odgovornost državne ravni, mesto pa mora biti dovolj vztrajno pri izražanju svojih zahtev. V vmesnem času se lahko problem delno rešuje tudi s tako imenovanim varuhom starostnikov, ki zagotavlja pomoč na domu. Enako pereče vprašanje je pomanjkanje fonda stanovanj za mlade družine. Temu v našem programu namenjamo posebno pozornost in segmentiramo celo vrsto ukrepov – od tega, da bomo povečali fond najemniških stanovanj za mlade družine, do tega, da bomo zagotovili brezplačni vrtec za drugega in vsakega naslednjega otroka, prvošolčkom pa namesto knjige s podpisom župana raje namenili 100 evrov dobrodošlice.
Za tiste, ki imajo stanovanje in zaposlitev, je ureditev prometa v mestu in okoli njega pomembno vprašanje. Kako bi ga vi uredili?
Uf, po dvanajstih letih neurejanja ni preprostega odgovora. Ljubljana je edina prestolnica EU, ki nima izdelane celostne prometne politike oziroma prometnega modela. Posledica tega je, da ne more predvideti, kakšne posledice na promet bo imelo zaprtje te ali one ulice, dograditev tega ali onega naselja, sprememba prometnega režima ... Dvanajst let takšnih nenadzorovanih sprememb pomeni, da je prometni klopčič dodobra zavozlan. Najprej je treba spodbuditi večjo uporabo avtobusov. To nameravamo storiti z uvedbo brezplačne urbane za upokojence in cenejše letne karte ter z bolj življenjskimi trasami prog, ki bodo iskale sinergije med posameznimi povezavami, ne pa da se njihove poti podvajajo. Nato je treba preiti k uporabi pametnih semaforjev, ki intervale prilagajajo gostoti prometa, uporabi železnice, recimo vlak iz Zaloga bi z ustrezno pogostnostjo prevozov zelo hitro povečal priljubljenost javnega transporta. In seveda spodbujanje P+R na vseh vpadnicah.
Razcvet turizma počasi za mnoge, zlasti prebivalce v središču, postaja moteč, počasi lahko začenja izginjati identiteta mesta, ne samo stare Ljubljane; meščani, ki so včasih zelo radi hodili v središče, se ga zdaj izogibajo. Kako najti presečišče velikih dohodkov iz turizma, in izginjanja ljubljanskega duha z ulic?
S policentričnim razvojem mesta. Z oblikovanjem tematskih središč v vsaki od sedemnajstih četrti. Naj četrti tekmujejo s svojim turističnim programom, restavracijami, tradicijo in lokalnimi programi ter tako pritegnejo turiste iz središča mesta. Tudi zato v programu predvidevamo uvedbo participativnega proračuna, prek katerega bodo četrti dobile 30-krat več denarja, kot ga dobijo danes. S tem bomo lahko spodbudili oblikovanje lokalnih turističnih znamenitosti, razvoj in ustvarjali nova delovna mesta.
V zadnjih letih se veliko govori o »pametnem mestu«. Tehnologija, ki v mestih služi prebivalcem v splošno dobro, bi bila lahko resnični zaveznik mesta. Je tu že dovolj storjenega?
Razen virtualne urbane tako rekoč nič. Župan nekaj ločenih aplikacij za telefone predstavlja kot del pametnega mesta. Pametno mesto je danes standard. Za prestolnico pa nuja. Od župana je odvisno, ali bo Ljubljana del te napredne družbe ali pa bomo ostali zadovoljni s tem, kar smo. Zakaj ne bi imeli javne razsvetljave, ki porabo energije prilagaja dejanskim potrebam? Pa pametnih semaforjev, ki dolžino intervala prilagajajo prometni gneči? Ali stanovanjskih sosesk z izravnano energetsko bilanco? Pa mesta na dlani, kjer bi vse storitve opravili kar prek aplikacije na telefonu? Mi danes še vedno dobimo za vsako podjetje iz Javnega holdinga Ljubljana ločeno položnico. Iz papirja, v kuverti s plačano poštnino ...
Kot župan bi bili odgovorni za vse meščane, tudi najmlajše. Za vrtce in osnovne šole. Po svoje pa tudi za srednješolce in študente. Prihodnje leto bo univerza stara sto let. Ljubljana kot prestolnica je odgovorna za vse, ki pridejo študirat vanjo. Študentskih sob ni dovolj, najemnine stanovanj so šle zaradi turizma v nebo. In še vedno nimamo novega Nuka …
Za vrtce in osnovne šole smo odgovorni, za drugo našteto pa soodgovorni. Sedanja vlada pravi, da bo v prihodnjih dveh mandatih zgradila 10.000 novih najemniških stanovanj. Največ od tega v Ljubljani, torej se bo nekaj v tej smeri delalo.
Participativni proračun mesta je tisti, ki ga lahko delno upravljajo tudi občani. Ga Ljubljana ima? Mnenja so različna.
Ah, dajte no. Šeststo tisoč evrov na leto je namenjenih četrtnim skupnostim, torej v povprečju 35.000 evrov na četrt, s tem, da ta znesek pokriva tudi sejnine za svetnike. Ljudje ne odločajo niti o evru – ne na četrtni, ne na mestni ravni. Skratka, izjemen manevrski prostor za izboljšave, ki pa zahteva novega župana.
V Ljubljano se vse bolj plazi revščina. Vedno več je bo, tudi zaradi vse več starejših ljudi. Tudi brezdomstvo, s katerim se mesto zavzeto ukvarja, je težava, ki ne bo nič manjša, le povečevala se še bo.
Tudi zato v programu dajemo zavezo, da bo voda brezplačna za vse, ki živijo pod pragom revščine. Pravica do pitne vode je bila v preteklem mandatu zapisana v ustavo, zato ne sme ostati mrtva črka na papirju. Naloga občine je, da to pravico zagotovi vsem, predvsem tistim, ki si jo sami težko privoščijo.
V nekaterih delih mesta so se pojavili samoorganizirani nukleusi mlajših ljudi, ki si nekatere dele Ljubljane želijo doživljati povsem drugače kot mestna oblast. Metelkova in Rog sta po svoje sol mesta …
Vprašati moramo tiste, ki živijo v neposredni okolici.
Ljubljana velja za zelo varno mesto. V resnici tudi je. A mestno podzemlje je veliko bolj razvito, kot misli javnost. Viri v policiji pravijo, da je trgovino z mamili praktično nemogoče omejiti in da bomo lahko v Ljubljani zelo veseli, če bo rasla počasi. To pomeni, da je v mestu vse več odjemalcev.
Da in precej igel ob bregovih Ljubljanice. To je zame nesprejemljivo.
Ljubljanski šport je v težavah: nogomet nekako živi, košarka, hokej, rokomet, atletika in alpsko smučanje pa so postali ubogi. So v sesulu. Bolje je poskrbljeno za rekreacijo.
Šport je v težavah zato, ker je mestni denar na voljo samo za izbrance. Tako kot pri gradbenih projektih ima župan tudi na tem področju posluh samo za »svoje«. Ta del bomo sprostili in poskrbeli za enakomerno porazdelitev sredstev. Zato da bo lahko čim več klubov zadihalo s polnimi pljuči, saj bodo imeli enake izhodiščne pozicije.
Mesto kulturo že dolgo dobro podpira ...
To cenim.
Znanost, skoncentrirana v mestu, je močna, država pa jo zanemarja. Kaj lahko kot župan storite zanjo?
Veliko. Združim v oblikovanje Ljubljane kot regionalnega središča novih pametnih tehnologij prek pospeševalnikov, start-upov, spin-offov, s politiko privabljanja domačih in tujih strokovnjakov in znanstvenikov ter razvijalcev rešitev za boljši jutri. Znanost je eden ključnih poudarkov našega programa pametne Ljubljane.
Še eno, evropsko vprašanje: nesrečnih ljudi, ki k nam prihajajo kot ekonomski migranti ali pa si zgolj želijo rešiti življenje, bo pri nas zagotovo vse več. Ljubljana je zagotovo dovolj velika in premožna, da nekaterim izmed njih tudi pomaga. Kako si vi predstavljate integracijo teh ljudi in sožitje staroselcev z njimi?
Našteli ste različne kategorije, ne smemo vseh metati v isti koš. Vsak, ki je v Sloveniji zakonito, ima zagotovljene vse pravice in ne sme biti predmet nobene diskriminacije. Tisti, ki je v Slovenijo prišel nezakonito, pa se mora po najkrajši poti vrniti v državo, iz katere je prišel. Tako veleva pravna država in evropske regulative. Dokler bomo to spoštovali, bomo vsi živeli v sožitju.
