Vodnikova domačija: Kljub sodni zmagi dober gospodar čez prag

Ljubljana – Škoda, da ne praznujemo tudi Prešernovega godu, saj bi tako lahko slovensko kulturo v nebesa kovali vsaj tri dni v letu. Tako pa že dan po kulturnem prazniku besede o pomenu slovenskega jezika, dediščine in kulture, zaradi katere smo bojda obstali, zamrejo v govorih pomembnežev, luči medijev pa se usmerijo na druge, bolj pomembne reči in v senci pustijo zgodbe, kakršna je tudi tista, ki se že nekaj let plete okoli Vodnikove domačije v Šiški.

Nepregledno predajanje nepremičnin v mestni lasti upraviteljem, sumljive okoliščine, ki kažejo na nepravilnosti v razpisnem procesu, upravni spor proti občini in večletna slaba volja na obeh straneh počasi dobivajo epilog. V ponedeljek se namreč izteče rok za prijave na razpis za novega programskega upravitelja Vodnikove domačije. In skoraj zagotovo to ne bo več Hanna's atelje sonoričnih umetnosti, ki je domačijo postavil na noge in jo gospodarno upravljal zadnja tri leta.

Domačijo napolnili z vsebino in lepoto

Naj spomnimo, gre za domačijo, kjer se je rodil prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik, rojstno hišo slovenske besede tako rekoč. Skoraj tristo let stara stavba je bila leta 2001 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena, a ko jo je leta 2012 prek razpisa v upravljanje prevzel zavod sodobne umetnice Hanne Preuss, je bil kulturni spomenik v zelo slabem stanju. Fotografije pričajo o zanemarjenih, plesnivih in vlažnih prostorih, kolonijah insektov v glavni dvorani, razpadajočih ceveh komunalnega in ogrevalnega sistema in navlaki, ki se je leta kopičila v galerijskih prostorih in depoju domačije. Poleg tega so nove upravitelje pričakali jezni prejšnji najemniki, sosedje in nekooperativni lastniki okoliških zemljišč. K upravljanju hiše je tako sodilo tudi reševanje zemljiških nedorečenosti in medsoseskih sporov, pri čemer so zaradi fizičnih groženj za mediacijo prosili celo župana. »Zame je bil to popoln šok,« se začetkov v Vodnikovi domačiji spominja Hanna Preuss.

Kar pet mesecev je trajalo, preden so novi upravitelji prostore za silo uredili, nato pa 25. septembra 2012 domačijo slavnostno odprli in pokazali navzočim mestnim in državnim veljakom. »Domačijo smo potegnili iz pozabe in jo napolnili z umetnostjo in lepoto,« pravi Preussova.

Mestna občina jim je ob prevzemu za programsko upravljanje namenila 180 tisoč evrov, primaknila še dobrih 74 tisoč za naložbeno vzdrževanje in 22.600 evrov za nakup opreme. A Preussova pravi, da so ti zneski zavajajoči. »Treba je vedeti, da je to denar, ki ga občina nameni sama sebi, konkretno za vzdrževanje hiše v svoji lasti. Kot upravitelji pa smo se zavezali, da bomo s tem denarjem skrbno ravnali in občini odgovarjali z natančnimi poročili in računi.« Ko je spoznala, v kakšnem stanju je hišo prevzela, je občino takoj začela opozarjati, da stroški upravljanja in obnove presegajo dodeljeno vsoto.

Ko pa se je Hanna's atelje prijavil še na razpis za programska sredstva, ga občina ni podprla. Čeprav jim je domačijo zaupala zaradi »kakovostnega, inovativnega in celovitega programa in idejno močnega avtorskega koncepta«, pri čemer sta imeli pomembno vlogo oživitev in nova programska zasnova domačije z različnimi kulturnimi dejavnostmi.

Sodni pingpong

Ko je Hanna Preuss zahtevala vpogled v dokumentacijo in razlago občinske strokovne komisije za uprizoritvene dejavnosti, se je izkazalo, da so bile v postopku in delu komisije številne nepravilnosti, o čemer smo v Delu izčrpno pisali junija lani. Zavod Hanna's atelje je sprožil upravno presojo zakonitosti razpisa za programska sredstva in načina dela komisije. Sodišče je njegovim argumentom pritrdilo v vseh glavnih točkah in občini naložilo, naj o prijavi ponovno presodi, ta pa se je na odločitev pritožila. Pri zavodu menijo, da gre za klasično zavlačevanje postopka, dokler zadeva ne zastara.

Komisija se je sicer ponovno sestala, še enkrat proučila dokumentacijo in podala mnenje, da je zavod Hanna's atelje gospodarno upravljal domačijo in izpolnil vse pogodbene obveznosti, zato je predlagala, da se pogodba sedanjemu upravljavcu podaljša. Občina mnenja komisije ni upoštevala in ni izkoristila predlagane možnosti, ki jo predvideva tudi zakon o uresničevanju kulturnega interesa za kulturo. Tovrstno triletno podaljšanje upravljanja istemu najemniku je sicer v kulturnih institucijah redna praksa, saj je v enem mandatu težko izpeljati zastavljene programske cilje. Kljub temu je MOL 22. januarja objavila razpis za programskega upravitelja Vodnikove domačije za novo obdobje, od leta 2015 do 2020.

Virtualna kulturna realnost

»Upravni spor je sredstvo, s katerim se konflikti rešujejo v civilizirani demokratični družbi,« je prepričana Preussova, ki jo je nekooperativnost občine presenetila. »V vsaki odločbi, ki jo MOL izda, piše, da ima kandidat pravico sprožiti upravni spor. To je vendar naša državljanska pravica. Da občino tožim, sem se odločila tudi zaradi globoke prepričanosti v pravno državo. Vse, kar smo dosegli, pa je, da se nas je MOL s formalno na videz brezhibnim postopkom odkrižala,« pravi Preussova, Badjurova nagrajenka za življenjsko delo.

Niti po več prošnjah na občini niso privolili v sestanek in pogovor o možnosti podaljšanja najemne pogodbe. Svoj program je Hanna’s atelje kljub temu uresničeval naprej (in ga financiral izključno iz lastnih, sponzorskih in donatorskih sredstev ter sredstev iz trženja hiše) in občino obveščal o svojem povezovanju s tujimi kulturnimi organizacijami in centri prek evropskih razpisov, kot je Creative Europe, ki predvideva participacijo matične države.

Namesto odgovora so dočakali objavo razpisa za novega programskega upravitelja, ki pa je do sedanjih najemnikov po njihovem mnenju izključujoč. V kriterijih, poleg skrbi za ohranjanje in prezentacijo dediščine Vodnikove domačije in sodelovanja z lokalnim okoljem, četrtno skupnostjo, vrtci, osnovnimi in srednjimi šolami (kar je Hanna's atelje doslej vzorno uresničeval), razpis navaja nov pogoj, in sicer popularizacijo literature in branja, kar glede na dejavnost Centra sonoričnih umetnosti, ki je usmerjen zlasti v raziskovanje zvoka, jasno nakazuje na spremembo upravitelja. »To je tako, kot če bi dali v najem hlev in izbrali najboljšega kmeta. Krave bi se redile, mleko teklo, po treh letih pa bi izdali nov razpis, a ne več za hlev, temveč za tkalnico. In občina bi rekla kmetu, da se seveda lahko prijavi, vendar za tkalsko dejavnost,« ironično situacijo pojasnjuje Preussova. »To je vsekakor eleganten in 'kulturen' način, kako objektivizirati zadevo pred očmi javnosti oziroma vzdrževati virtualno kulturno realnost,« dodaja producent v Centru sonoričnih umetnosti Marko Ipavec.

Upravni spor, ki ga je sprožila umetnica Hanna Preuss in z njim prepričala sodišče, je na umetniškem polju precedenčen primer. Kljub temu pa to ni vplivalo na ravnanje občine, kar kaže, da so taki boji boji z mlini na veter. »Ko se umetnik zave svojih pravic in jih poskuša uveljaviti, je po njem,« po grenki izkušnji dodaja Preussova.