Vonj po kovini, usnju in opranem perilu

Z Barbaro Kapelj, scenografinjo in režiserko, o kulisi njenega otroštva.

Objavljeno
07. avgust 2018 09.00
Posodobljeno
07. avgust 2018 09.51
Barbara Kapelj: »Rada bi, da se z zgodbami nekdanjih Ljubljančank seznani čim več ljudi.« Foto Jože Suhadolnik
Barbara Kapelj mesto doživlja sinestetično. Diplomirana arhitektka sicer že dobri dve desetletji ustvarja na neodvisni uprizoritveni sceni. Projekt Hodim za tabo in gledam te, ki ga je leta 2013 zasnovala z Lejo Jurišić in Tejo Reba, se je razvil v serijo umetniških vodenj po poteh znanih Ljubljančank. Svoje videnje mesta pa podaja naprej tudi mladim generacijam.
 

Z Ljubljano vas veže posebna ljubezen, ki se je začela že v otroštvu. Kako je bilo odraščati v Stari Ljubljani in kako nanjo gledate danes, ko si jo uzurpirajo predvsem turisti?


Stara Ljubljana je bila zame ogromno in pestro igrišče. Vsak drug dan smo s staro mamo in sestrično prevandrale Gornji trg, Stari trg in Mestni trg, da bi dosegle tržnico. To je bilo vsakič znova izjemno popotovanje, na katerem smo srečale različne ljudi. Vsi so se poznali, vsi so bili prijazni drug do drugega. Mahali so nam iz lekarne, drogerije, slaščičarne, iz mesnice, pozdravili sta nas nogavičarka, pa prodajalka gumbov. Dopoldne je dvorišče pri stari mami žuborelo: polno delavk in delavcev v modrih haljah, dišalo je po kovini in hrumeli so stroji, ki so izdelovali tehtnice. Na ulici, na koncu Gornjega trga, je dišalo po usnju, kjer so pri Dreti izdelovali cokle. Popoldne smo na izpraznjenem dvorišču s staro mamo razpeli perilo na ogromnih palicah in ga dvignili pod nebo, jaz pa sem se gola vozila na triciklu pod plahutajočimi plahtami.

Pri stari mami je bilo kot na železniški postaji. Vrata so bila ves dan odprta in vedno se je kuhala kava in so se pekle slaščice in gostje so si podajali kljuko. Turisti zame niso nikakor moteč faktor, saj so v mojem otroštvu vsi hrepeneli, da bi se vedelo, kje je Ljubljana na zemljevidu. Žal so se spremenili prijazni odnosi med ljudmi, občutek skupnosti, ki ga je razbila tržna naravnanost.
 

Zrasli ste v arhitektko in scenografinjo in na mesto pogledali z drugačnimi očmi. Kaj vzbudi pozornost izurjenega očesa opazovalke?


Navdihujejo me stara dvorišča, umaknjena pogledom, polna zgodb. Zlasti tista v Stari Ljubljani, ki so vkopana v grajski grič. Stara stopnišča, oboki. Pa najožje ulice, zlasti res najožja ulica, vzporedna Stiški ulici, ki se naslanja na Akademijo za glasbo. Tam se včasih v vročih dneh ustavim, se umaknem pred hrupnim mestom in zamižim. Prisluhnem glasbi, ki se preliva izza oken akademije. Tu je Lili Novy pisala na svoje škrniclje. Rada imam tudi vrtove, leta sem obdelovala Onkraj grede, zdaj pa imam svoj vrt v Šiški. Obožujem tudi Rožnik in se poskušam vsak dan povzpeti nanj. Potrebujem dozo zelenja in pa spreminjajoče se poglede na mesto. Pa stara železniška postaja pri Pivovarni Union in proga in Železniški muzej in vonj po hmelju, ki se meša z vonjem po tirih.

image
Barbara Kapelj: »Rada bi, da se z zgodbami nekdanjih Ljubljančank seznani čim več ljudi.« Foto Jože Suhadolnik

 

Kakšen film bi postavili v ljubljansko kuliso?


Serijo o pomembnih Ljubljančankah. Vse od izjemnih znanstvenic do prostitutk. Končno bi zadihale in oživele mesto s svojimi divjimi zgodbami. Poleg tega bi vrsta nezasedenih izjemnih slovenskih igralk lahko upodobila pestro paleto likov.
 

Zgodbe znanih Ljubljančank že oživljate, ko turiste vodite po njihovih poteh. Katere so imele najbolj zanimiva življenja?


Vsaka po svoje je izjemna, najbolj me vznemirjajo tiste, ki so prezrte: Ana Mayer Kansky, Felicita Kalinšek, Minka Skaberne, Marta Ivanšek, Franja Tavčar, Nada Vidmar, Meta Vidmar, Ksenija Hribar, Breda Šček, Ljuba Prenner, Karla Bulovec Mrak, Germaine Findajsen ...
 

Letos ste prvič organizirali tudi počitnice za otroke. Mesto jim predstavljate predvsem skozi likovno ustvarjanje in arhitekturo. Kakšno mesto jim pokažete?


Želim jih naučiti opazovati kompozicije, ki se vzpenjajo od tal. Sedemo na tla, na stopnice in z ogljem in barvicami na reciklažnem kartonu proučujemo zgradbe, detajle: detajle tlakov, fasad. Ljubljana je izjemna arhitekturna in umetniška zakladnica in lepo je, ko se otroci sredi vsakdanjega direndaja posedejo na tla, razmišljajo o oblikah pred sabo in jih poskušajo ujeti na karton. Poleg tega ustvarjamo komunikacijo z mestom na svojstven način. Mimoidoči se ustavljajo, komentirajo. Otroci se naučijo tudi sporazumevanja s turisti v angleščini. Najlepši spomini na fakulteti za arhitekturo so prav skiciranja in barvne študije, ko smo se s profesorji Suhadolcem, Ocvirkom in Pavlinom potepali po mestih in skicirali. Vedno se poskušam ustaviti v mestih, ki jih obiščem, sesti na tla in skicirati. To je zame najboljše in najlepše spoznavanje mesta. Danes otroci večinoma nimajo komunikacije z ljudmi na cesti, v tem primeru pa jo ustvarjajo. Ulična umetnost je povezovalna. Zdi se mi, kot da se vračam nazaj v svoje otroštvo, ko so bili vsi povezani.

image
Barbara Kapelj: »Rada bi, da se z zgodbami nekdanjih Ljubljančank seznani čim več ljudi.« Foto Jože Suhadolnik

 

Gotovo vam tudi otroci odkrijejo mesto skozi svoje oči? Kaj ste spoznali ob njih?


Detajle! Najlepši primer tega je bil, ko so na prelepi Križevniški brali napise na klopcah: »Mislim, da kdor ni zaljubljen, ne more biti umetnik. Njegova duša je brez peruti in njegovo srce je mrtvo.« In potem vprašanja o Plečniku, o katerem smo v Plečnikovi hiši prebrali, da se je ustrašil ljubezenske romance z Emilijo Fon, lekarnarico iz Kostanjevice na Krki, ter za dve leti prekinil komunikacijo z njo. Hkrati pa študentom, ki se po njegovem niso preveč potrudili, govoril: »Dragec, to ni prava ljubezen, poskusite drugače.«
 

Snujete še kaj?


Najprej moram poskrbeti za Ljubljančanke. Rada bi, da se z njimi seznani čim več ljudi. Trenutno sem pred snemanjem dokumentarca o partizankah ter novega filma režiserja Miroslava Mandiča. Z Lejo Jurišić pa upam, da nama bo uspelo zaznamovati še kakšno mesto z X-om, živo »skulpturo« žensk.