Samo pri Snagi za 82 vagonov odpadkov

Z rastjo pridejo tudi težave z odpadki.

Objavljeno
27. junij 2018 18.00
Posodobljeno
27. junij 2018 23.19
Problem embalaže je v temelju povezan z načinom proizvodnje in preskrbe z blagom za široko potrošnjo. FOTO: Leon Vidic/Delo
Mojca Zabukovec
Mojca Zabukovec
Ljubljana - Na dvoriščih komunalnih podjetij je trenutno več kot osem tisoč ton odpadne embalaže. Kupi so vsak teden težji za okoli tisoč ton. Če bodo družbe za ravnanje z odpadki še naprej omejevale prevzem, se bo do konca leta po nekaterih ocenah nabralo 40 tisoč, od tega samo pri ljubljanski Snagi 7 tisoč ton neprevzete odpadne embalaže.

Čeprav je problem star več let, se je od januarja na dvoriščih komunalnih podjetij začela še dodatno kopičiti odpadna embalaža. Takrat je namreč upravno sodišče pritrdilo družbi Interseroh, ki je del korporacije ALBA Group, da so družbe za ravnanje z odpadno embalažo dolžne prevzemati le toliko embalaže, kolikor je z embalažnino pokrijejo podjetja. Odpadne embalaže pa je veliko več, kot je zanjo plačane embalažnine.

1.815 ton nepobrane odpadne embalaže se je nabralo v skladišču ljubljanske Snage, s čimer bi lahko napolnili približno 82 povprečnih vagonov vlaka.


Da se komunalna podjetja zaradi »nezadržnega kopičenja« neprevzetih odpadkov srečujejo z »izjemno prostorsko stisko«, zdaj znova opozarjajo predstavniki občin in zbornice komunalnega gospodarstva, ki so včeraj na vlado naslovili tudi poziv za »urgentni sestanek«. Razlog za nastalo situacijo po njihovem leži »v pomanjkljivi zakonodaji, ki ne zagotavlja učinkovitega sistema ravnanja z odpadno embalažo in vanj ne vključuje vseh proizvajalcev embalaže«. Ob tem tudi ugotavljajo, da se od začetka meseca, ko so bili pristojni na to opozorjeni, ni nič spremenilo.
 

Odpadkov pri Snagi za 82 vagonov


Samo v skladišču ljubljanske Snage je bilo konec maja 1.815 ton nepobrane odpadne embalaže, s čimer bi lahko napolnili približno 82 povprečnih vagonov vlaka, ki bi se po dolžini raztezali na več kot kilometru proge. »Izvajalec javne službe je dolžan zagotoviti skladiščenje za največ sedemdnevno zalogo,« poudarjajo pri Snagi, kar v njihovem primeru pomeni približno 350 ton odpadne embalaže na teden, v tem trenutku pa je imajo skoraj šestkrat več. »Če pristojno ministrstvo ne bo urgentno zagotovilo rednega prevzema, bodo izčrpane vse možnosti skladiščenja in bo Snaga konec decembra prisiljena pustiti na ulicah do 7 tisoč ton embalaže,« opozarjajo v ljubljanskem podjetju. »Ob nadaljnjem neukrepanju pristojnih organov grozi ekološka katastrofa nacionalnih razsežnosti,« so vlado opozorila tudi združenja občin – Skupnost občin Slovenije, Združenje občin Slovenije in Združenje mestnih občin Slovenije.

Da je poziv smiseln, poudarja Jaka Kranjc iz društva Ekologi brez meja. »Embalaža se kopiči, težava je tudi, da ni ustrezno skladiščena, kar je lahko nevarno.« Po njegovem je težava sicer predvsem v sistemu podaljšane odgovornosti. »Približno tretjina embalaže je nizke kakovosti, družbe pa bi najraje prevzemale samo tisto, kar je na trgu najbolj dobičkonosno,« opiše razmere. »Zato bi moral biti ves ta sistem neprofiten, ker sicer je vedno na račun nekoga, navadno na račun okolja.«
 

Odvisnost od embalaže


Da pa je problem embalaže v temelju povezan z načinom proizvodnje in preskrbe z blagom za široko potrošnjo v sodobnem svetu, pri tem opozarja okoljski analitik dr. Luka Omladič z ljubljanske filozofske fakultete. Preskrba z živili, denimo, je postala skoraj v celoti vezana na velike trgovine, ki z ustrezno embalažo podaljšajo trajnost živil in optimizirajo svoje delovanje, s tem pa povečajo svoj dobiček in znižajo cene za potrošnika. Današnji sistem oskrbe potrošnika, nadaljuje Omladič, je tako rekoč odvisen od embalaže. »Če razmišljamo o rešitvah, so te lahko na eni strani tehnične, kot so omejitev in sprememba tipov embalaže ter njihova bolj učinkovita snovna pretvorba, na drugi strani ekonomske, kot so regulacija in obdavčitev embalaže, na zadnje pa sistemske s spremembo preskrbe in proizvodnje, ki bi postala krajša in bolj lokalna, z zmanjšano potrebo po embalaži,« razmišlja predavatelj na oddelku za filozofijo. »Vse to pa bi prineslo resne spremembe načina preskrbe z dobrinami, ki bi imel vpliv tako na potrošnika kot na gospodarstvo, zato ni pričakovati, da bi se zgodil brez odpora,« poudarja Omladič, toda dodaja, da pa zato nikakor ni nemogoč.

Pogled nekaj desetletij nazaj namreč po njegovem pokaže sliko preskrbe z veliko manj odpadne embalaže. »V kombinaciji z sodobnimi tehnologijami se taka perspektiva ne zdi nemogoča in predstavlja vidik zamisli o odrasti (de-growth) kot bolj racionalni perspektivi načrtovanja razvoja od sedanje, ki jo skoraj v celoti narekuje imperativ gospodarske rasti, povečevanja potrošnje na vsak način in povečevanja dobička.« Kot je v članku, objavljenem v Teoriji in praksi, opozoril tudi zaslužni profesor ljubljanske univerze Andrej Kirn, je namreč trajna rast proizvodnje in potrošnje na omejenem planetu »antiekološki projekt, ki se bo končal s katastrofo«.