Podnebne spremembe: rešitev imamo dovolj, zmanjkuje pa časa

Kaj se dogaja z Zemljo na dan Zemlje? Po svetu in doma se vrstijo prireditve, ki naj bi dvignile zavest o nujnosti varovanja okolja v tem našem edinem domovanju, nad njimi pa odmeva pred dnevi objavljeni tretji del poročila medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) o nujnih ukrepih za blaženje podnebnih sprememb.

To je poročilo tretje delovne skupine IPCC, ki bo skupaj s poročilom prve (o stanju našega podnebja) in druge skupine (o vplivih podnebnih sprememb na naše okolje in prilagajanju nanje) ter sintezo, ki bo sprejeta oktobra, sestavljalo peto poročilo IPCC o podnebnih spremembah. Uporabno naj bi bilo kot znanstveni vodnik pri pripravi novega mednarodnega sporazuma o obvladovanju podnebnih sprememb, ki naj bi ga sprejeli v Parizu prihodnje leto.

Več vemo kot pred sedmimi leti

Zadnje, četrto poročilo IPCC je bilo sprejeto pred sedmimi leti, medtem pa sta se naše okolje in podnebje, ki neizogibno vpliva nanj, že precej spremenili. Oziroma, bolje rečeno, predvsem se je spremenilo naše vedenje o procesih, ki se dogajajo v ozračju nad nami in močno vplivajo na življenje na našem planetu, pa tudi o ukrepih, s katerimi bi lahko blažili – v najboljšem primeru celo preprečili – nekatere negativne vplive podnebnih sprememb.

Prav te obravnava omenjeni tretji del poročila. Pripravilo ga je 235 avtorjev in 38 urednikov iz 57 držav, 180 strokovnjakov pa je prispevalo še dodatna poročila. Vse skupaj je pregledalo in ocenilo več kot 800 izvedencev za podnebje. Kaj poročilo prinaša?

Predvsem nabor ukrepov, s katerimi naj bi preprečili, da bi se povprečna temperatura na našem planetu dvignila za več kot dve stopinji Celzija v primerjavi s povprečno temperaturo pred industrijsko dobo. Če se bo povprečna temperatura do konca stoletja dvignila za več kot dve stopinji Celzija, bodo naš planet zajele težko obvladljive spremembe, napovedujejo znanstveniki. Poročilo potrjuje že znano dejstvo, da so sedanji ukrepi in obveznosti, ki so jih sprejele države za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, veliko preskromni, da bi ta cilj dosegli.

Nujno drastično zmanjšanje izpustov

Do zdaj se je povprečna temperatura že povišala za 0,8 stopinje Celzija, rast povprečne temperature zraka pa se je v zadnjih 15 letih prehodno nekoliko zmanjšala, očitno na račun povečanega kopičenja presežne toplote v zgornjih plasteh oceanov in tako imenovane meddesetletne spremenljivosti podnebja. Krivdo za naraščanje temperature večina znanstvenikov pripisuje povečanim izpustom toplogrednih plinov v ozračje, ki jih s svojimi dejavnostmi povzroča človek. Po ugotovitvah IPCC je kar 95 odstotkov verjetnosti, da je dvig temperature posledica človekovih dejavnosti. Poročilo zato kot glavni ukrep navaja drastično zmanjšanje izpustov, in sicer za kar 40 do 70 odstotkov do leta 2050 v primerjavi z letom 2010, do konca stoletja pa naj bi te izpuste celo odpravili.

Kako naj bi to dosegli? Po analizi 1200 scenarijev iz znanstvene literature, ki jih je obdelalo 31 znanstvenih skupin, bi se moral delež nizkoogljičnih virov energije (mednje sodijo obnovljivi viri, veter, sonce, bioenergija pa tudi jedrska energija in energija iz premoga in drugih fosilnih goriv, če ima zagotovljeno odvzemanje in varno skladiščenje toplogrednega ogljikovega dioksida), ki trenutno predstavlja 17 odstotkov energijskih virov, povečati do sredine stoletja za kar trikrat ali celo za štirikrat in tako povsem nadomestiti dosedanje načine pridobivanja energije iz fosilnih goriv.

Drago odlašanje

Poti, po katerih bi lahko ta preobrat dosegli, je, kot pravijo sestavljavci omenjenega poročila, več. Razlikujejo se po ceni in učinkovitosti, bolj ali manj vsem pa je skupno, da jih odlašanje podraži.

Koliko bi stalo ukrepanje zdaj? IPCC predvideva velike spremembe v naložbah v energijo. Naložbe v izrabo fosilnih goriv za pridobivanje energije bi se morale zniževati za približno 30 milijard dolarjev na leto, v nizkoogljične vire energije pa bi morali vlagati okoli 147 milijard dolarjev na leto. Poleg tega bi bile nujne naložbe v izboljšanje energijske učinkovitosti v prometu, gradbeništvu in industriji, in sicer v letnem znesku okoli 336 milijard dolarjev. Stroški blaženja podnebnih sprememb se zdijo ogromni, vendar bodo imeli v tem stoletju le majhen vpliv na gospodarsko rast. Po projekcijah naj bi se potrošnja povečevala za 1,6 do tri odstotke na leto, ukrepi za omejitev segrevanja na dve stopinji Celzija pa naj bi to rast po oceni IPCC zmanjšali za le okoli 0,06 odstotka.

»Imamo veliko poti, kako iz zagate, ne pa tudi časa za oklevanje,« je nedavno zasedanje v Berlinu, kjer so predstavniki vlad potrdili ta del poročila, sklenil sopredsedujoči Ottmar Edenhofer, nemški znanstvenik.

Kaj bomo storili v Sloveniji

In kaj, če ne bomo ukrepali? Če bomo z ukrepi odlašali do leta 2030, nam po prepričanju IPCC ne bo preostalo drugega, kot da uvedemo drago in za zdaj tvegano odvzemanje ogljikovega dioksida iz goriv ter ga skladiščimo pod zemljo. Res je sicer, da utegnemo v prihodnjih letih razviti nove tehnološke postopke, ki bi odprli nove možnosti – že od zadnjega poročila IPCC leta 2007 se je naše znanje o podnebnih spremembah, tako glede razumevanja procesov kot tudi oblikovanja ukrepov, precej povečalo. A kakega učinkovitega in cenejšega postopka od sedanjih ni mogoče zanesljivo predvideti, zato bi bilo zanašati se na morebitne bodoče tehnološke rešitve preveč tvegano, sklepajo sestavljavci poročila. Vplivi podnebnih sprememb namreč medtem ne bodo mirovali, pač pa je utemeljeno pričakovati še pogostejše vročinske valove, poplave, suše in druge vremenske skrajnosti, ki so se v zadnjem desetletju začele pojavljati pogosteje in intenzivneje in so povzročile ogromno škode.

Ali imamo v Sloveniji načrt, kako ostati v okvirih, v katerih ne bi presegli za dogovorjeni dve stopinji Celzija zvišanja globalne temperature? Kot pojasnjuje Andrej Kranjc, sekretar na ministrstvu za kmetijstvo in okolje in slovenski predstavnik v IPCC, je Slovenija že leta 2002 ratificirala kjotski protokol in s tem prevzela obveznost, da zmanjša izpuste toplogrednih plinov v obdobju od 2008 do 2012 za osem odstotkov glede na izhodiščne leta 1986. Iz tega izhajajo povprečni letni ciljni izpusti v višini 18.726 Gt CO2 ekv., enak cilj pa je Slovenija sprejela tudi kot članica EU. Do leta 2020 si Slovenija zastavlja enak cilj zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov, kot velja v okviru politike in pravnega reda EU. Do leta 2020 naj bi tako EU kot celota zmanjšala izpuste za 20 odstotkov glede na izhodiščno leto 1990.

Kako bomo to dosegli? »V pripravi je operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 s pogledom do leta 2030, ki bo opredelil tudi, kako zmanjšati emisije po sektorjih, in določil okvirne cilje do leta 2030,« pojasnjuje Andrej Kranjc. Sicer pa pravi, da se za obdobje po letu 2020 politike in cilji še določajo. »Slovenija aktivno podpira uveljavljanje skupne vizije, kako zadržati rast globalne temperature pod mejo dveh stopinj Celzija. Evropski svet je že marca 2010 sprejel politično odločitev za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 80 do 95 odstotkov do leta 2050 glede na leto 1990. Tolikšno zmanjšanje bo po ugotovitvah Medvladnega foruma za podnebne spremembe potrebno v razvitih državah za dosego navedenega cilja,« navaja Kranjc.

Politično odločitev torej imamo, kaj pa konkretno pot? Nekdanja služba vlade za podnebne spremembe je že pred dvema letoma pripravila (drugi) osnutek nacionalne strategije spoprijemanja s podnebnimi spremembami (Prehod Slovenije v nizkoogljično družbo do leta 2050), za blaženje (zmanjševanje emisij toplogrednih plinov) in prilagajanje podnebnim spremembam, vendar je bilo delo na njej z ukinitvijo službe prekinjeno. Osnutek je bil takrat že v javni obravnavi. Kaj zdaj?

»Na ministrstvu za kmetijstvo in okolje nameravamo pripravo strategije nadaljevati, vendar so precejšnje težave s kadrovsko podhranjenostjo tega segmenta,« pojasnjuje Andrej Kranjc.