Drugačen pristop in nova samozavest za Prekmurje

Murska Sobota – Tudi 99 let po priključitvi Sloveniji je Pomurje po številnih kazalnikih prepričljivo na zadnjem mestu med slovenskimi regijami. Za mnoge Slovence ostaja odmaknjena, celo izolirana, v najboljšem primeru pa si prisluži poetični naziv melanholične pokrajine, ki ima svojo specifično »dušo«.

Ko se je pred skoraj stoletjem v Beltincih zbrala dvajsettisočglava množica in navdušeno pozdravila priključitev k matičnemu narodu, si verjetno niso predstavljali, da bodo še naprej ostali na obrobju, in to tako v simbolnem kot v stvarnem pomenu besede. Tako v Kraljevini Jugoslaviji kot v njeni socialistični naslednici in tudi v samostojni Sloveniji so ostajali brez fokusa in bolj ali manj prepuščeni samim sebi, razen nekaterih birokratskih ukrepov (v zadnjih dveh desetletjih omenimo le zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja, strategijo regionalnega razvoja Slovenije, zakon o razvojni podpori Pomurski regiji in zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja), ki niso dali pričakovanih rezultatov, se za pokrajino ni zmenil skoraj nihče.

V občini Murska Sobota je stopnja brezposelnosti 16,5-odstotna, kar je še vedno bolje kot v drugih pomurskih občinah, kot so Puconci, Kuzma ali Lendava, v občini Rogašovci pa je brez dela kar 22,6 odstotka ljudi. Od okoli trinajst tisoč Slovencev, ki se vsak dan na delo vozijo v sosednjo Avstrijo, je velik del prebivalcev Pomurja, neredko se celo obrtniki in podjetniki odločijo za ustanovitev podjetja čez mejo, saj je avstrijski trg veliko bolj stabilen in urejen, plačilna disciplina je neprimerljivo boljša kot v Sloveniji, avstrijske bruto plače precej manj obremenjene z dajatvami in davki kot slovenske.

Geografski determinizem

Bolj kot suhe statistične analize so morda zanimive kompleksnejše študije, denimo esej Marijana M. Klemenčiča o reginalni identiteti Pomurja. Geograf se v njej sprašuje, ali sploh lahko govorimo o otožnosti, ki jo vzbuja določena pokrajina, da bi še ostali v okviru znanstvenih načel, vendar obenem ugotavlja, da določena stopnja geografskega determinizma, torej vpliva narave na človeka in družbo, nedvomno obstaja in bi bilo napačno, če tega dejavnika ne bi upoštevali.

Klemenčič je precej kritičen do prebivalcev Prekmurja, glavni razlog za počasen razvoj tega območja je po njegovem mnenju premajhna podjetnost, ki je posledica nizke samopodobe velikega dela Prekmurcev. Gospodarska, socialna in politična podrejenost, ki je trajala dolga stoletja pod Madžari, se je zaradi odmaknjenosti od gospodarskih središč nadaljevala z gospodarskim in socialnim životarjenjem vse do nekako 70. let preteklega stoletja. »Vedno v odvisnosti doma ali kot delovna sila v tujini, torej kot izseljenci, sezonski delavci ali zdomci so Prekmurci morali v boju za preživetje izkazovati spoštljivost do 'gospode'. Poleg tega so se v svoji mirni in odmaknjeni pokrajini počutili varne, še zlasti v družinah in vaških skupnostih s prevlado tradicionalnih vrednot,« piše Klemenčič.

Vendar se po avtorjevem mnenju položaj spreminja, Prekmurju pa uspeva nova in drugačna predstavitev svojih odlik. S pestrostjo pokrajinskih virov se uvršča med najbolj obdarjene slovenske pokrajine, ob rodovitnih kmetijskih površinah, termalnih vodah in ugodnem geografskem položaj na stiku treh držav, narodov in kultur so pomembne prednosti tudi kultura sožitja ob sobivanju evangeličanov s katoliki, Slovencev z Romi in Madžari ter tradicionalne dejavnosti, arhitektura, gastronomija, običaji, glasba ... Po Klemenčičevem mnenju se je Prekmurju v kratkem času uspelo predstaviti preostali Sloveniji na način in z dejavnostmi, kot so rekreacija, starožitnosti z uporabno vrednostjo, zabavo. Prekmurcem je predstavo o nerazviti, revni in prometno odmaknjeni pokrajini v kratkem času uspelo spremeniti v deželo, polno prijetnosti, ki jih znajo tudi tržiti.

Nova samozavest

Lep primer nove ambicioznosti je Lendava. Ne samo gradnja razglednega stolpa Vinarium, najvišjega tovrstnega stolpa pri nas, ki se je kljub skepticizmu številnih pokazal za pravo uspešnico, saj je obiskovalcev skoraj sto tisoč na leto. Tudi drugi projekti kažejo na drugačen pristop in novo samozavest ter predvsem na spoznanje, da se na pomoč administrativnega centra ne gre zanašati in da je usoda Pomurja zgolj v rokah njegovih prebivalcev. Kandidatura Lendave za naziv evropske prestolnice kulture skupaj s sosednjimi kraji v Avstriji, na Madžarskem in na Hrvaškem se je še pred časom zdela neslana šala, glede na aktivnosti pa jim bo lahko morda leta 2025 celo uspelo, čeprav bi bilo to daleč najmanjše mesto, ki bi se postavljalo s takšnim nazivom.

Kakšen je odnos države do Pomurja, se kaže tudi v odločitvi, da bo imela prireditev ob priključitvi pokrajine status državne proslave le vsakih pet let. Vsako leto proslavo pripravijo v drugi občini, tokrat je to občina Črenšovci. Nocojšnja prireditev na predvečer praznika z naslovom Spominčice bo skromna in kratka, ob kulturnem programu in položitvijo venca pred spomenik Jožefa Klekla starejšega bo osrednji dogodek odkritje kipa Jožefa Godine v tamkajšnjem Parku spominov. Gre za svojevrstno rehabilitacijo dolgo zamolčanega in tudi preganjanega moža, ki je večino življenja preživel v ZDA in Avstriji, imel pa je izjemne zasluge za priključitev Pomurja matičnemu narodu.

Eksotično Pomurje

Letošnje slavje bo torej skromno, zato pa se obeta toliko bolj slovesna prireditev prihodnje leto v Beltincih, ko bo okrogla stota obletnica priključitve Pomurje. Med drugim naj bi postavili spomenik Matiji Slaviču in izdali priložnostne zlatnike in srebrnike, različne slovesnosti naj bi po celotnem Pomurju potekale kar vse leto, stroški pa so ocenjeni na okoli 400.000 evrov. Vendar se prebivalci nadejajo bolj stvarnih in konkretnih projektov, če nič drugega, pa morda vsaj novega koraka iz izolacije in precejšnje anonimnosti. Ne nazadnje še vedno veljajo navedbe pisatelja in publicista Vladimirja P. Štefanca, ki jih je pred leti izrekel na tovrstni proslavi: »Prekmurje je za mnoge nekakšna eksotika, domača, a hkrati tudi tuja, bližnja, a obenem daljna, na nekaterih področjih privlačna, na drugih manj zaželena. Hkrati pa je Prekmurje lahko svetel zgled. Tu ne poznajo radikalnih notranjih ideoloških delitev, izvirajočih iz druge svetovne vojne. Tudi sobivanje različnih narodnosti in ver, ki sicer nikoli ne more biti povsem idealno, je tukaj zgledno, na ravni najvišjih evropskih meri. Slovenija se torej od Prekmurja lahko marsičesa nauči in dobro bi bilo, če bi se.«