Arheologi dokumentirali skromne ostanke nekoč mogočnega zapornega zidu

Claustra Alpium Iuliarum je bil v 4. stoletju največji rimskodobni arhitekturni podvig na ozemlju današnje Slovenije in spada med najpomembnejšo kulturno dediščino pri nas.

Objavljeno
04. april 2019 13.40
Posodobljeno
04. april 2019 15.19
Pogled na skromne ostanke zidu na zapori Vrata. FOTO: Jure Kusetič
Na območju med Planino pri Cerknem in Podplečami v Cerkljanskem hribovju so strokovnjaki Narodnega muzeja Slovenije dokumentirali skromne ostanke nekoč mogočnega zapornega zidu. Zaporni sistem claustra Alpium Iuliarium je bil v 4. stoletju največji rimskodobni arhitekturni podvig na ozemlju današnje Slovenije in sodi med najpomembnejšo kulturno dediščino pri nas.

Zaporni sistem je služil nadzoru nad trgovino in nad premiki prebivalstva in vojska na ozkem prehodnem območju jugovzhodnih Alp, kjer je deloma potekala tudi severovzhodna meja antične Italije.
 
Posamezni ostanki zapor se raztezajo med Kvarnerskim zalivom na Hrvaškem in Posočjem v Sloveniji. Danes poznamo okoli 30 kilometrov ostankov zapornih zidov s 107 stolpi, petimi trdnjavami in utrdbami ter dvema utrjenima mestoma v neposrednem zaledju (Castra, današnja Ajdovščina, in Tarsatica, današnja Reka na Hrvaškem). 

image
Pogled na nizek zemljen nasip, iz katerega štrlijo posamezni kamni zapore Vrata. FOTO: Jure Kusretič

 
Zapore so enakomerno nanizane od Reke na Hrvaškem proti severu do najbolj utrjenega dela med Vrhniko in Ajdovščino. Od tod do najsevernejše poznane zapore pri Zarakovcu v Baški grapi pa je na prostoru Cerkljanskega hribovja prazno območje. V arhivskih virih se na tem območju omenja daljši rimski zid, ki je varoval prehod iz Poljanske doline v Cerkno, na grebenu, imenovanem Vrata. Pomenljivi so tudi toponimi pri grebenu (»Vrata«, »Na vratih« in »Za zidom«), ki najverjetneje označujejo prehod, prelaz, morda celo zid ali vrata v zidu, so sporočili iz Narodnega muzeja Slovenije.
 
Slovenski zgodovinar Pavle Blaznik je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na podlagi skoraj 200 let starih skic zahodne meje loškega gospostva pravilno umestil omenjen rimski zid na greben med Planino in Podplečami, a raziskovalna skupina arheologov pod vodstvom Jaroslava Šašla v okviru sistematičnih raziskav območja zidu ni našla. Na terenu so ga odkrili šele v začetku osemdesetih let 20. stoletja.

image
Zemljevid zapornega sistema claustra Alpium Iuliarum. Z rdečo je označena zapora Vrata. FOTO: Jure Kusetič


Arheologinja Nada Osmuk je sledila trasi rimske ceste, ki je čez prelaz Vrata nad Podplečami vodila iz Cerknega proti Hotavljam. Na grebenu je opazila obrise ostankov močnejšega zidu, ki so potekali v smeri sever–jug. V svojih poročilih je omenila odkrite ostanke malte in obrise zidu ter jih pravilno pripisala takrat že dobro poznanemu zapornemu sistemu claustra Alpium Iuliarum.
 
Skupini arheologov v Narodnem muzeju Slovenije je v okviru projekta CLAUSTRA+ na podlagi študija arhivskih podatkov in zapiskov ter s pomočjo najnovejših tehnologij (LiDAR) zdaj uspelo potrditi in dokumentirati »izgubljeno« poznorimsko zaporo Vrata. Na lidarskem posnetku so vidni površinski znaki na območju Vrat, ki so predstavljali linijo ostankov zidu. 
 
Na južnem delu trase je bil zid v dolžini 130 metrov zaradi večjih kmetijskih posegov povsem uničen že v 90. letih prejšnjega stoletja. Osrednjih 360 metrov trase je bilo prav tako uničenih že med obema vojnama. Italijanska vojska je tu v okviru gradnje Alpskega zidu namestila težko oborožitev, da bi utrdila mejo med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo. Tudi na severnem delu trase so ostanki zidu zelo skromni, sledimo jim lahko v dolžini 250 metrov. Na gozdnih tleh jih prepoznamo kot zemljen, približno en meter širok nasip, iz katerega ponekod štrlijo kamni. Celotna zapora je merila vsaj 740 metrov, so povedali v Narodnem muzeju Slovenije.

image
S potrditvijo še ene od zapor v sklopu sistema claustra Alpium Iuliarum postaja slika obrambnega sistema celovitejša. FOTO: Narodni Muzej Slovenije 

 
Zapora Vrata je na prelazu med Poljansko dolino in Cerknim, katerega strateški pomen dokazujejo tudi številni ostanki vojaških objektov iz drugih obdobij. V antiki je tu potekala cesta, ki je povezovala Škofjeloško s Posočjem. Glavna povezava proti Italiji je sicer vodila skozi Ljubljano (Emona) in Ajdovščino (Castra) v Oglej (Aquileia), vendar je bila v nemirnih časih poznorimskega obdobja nevarna, zato se je promet po njej zmanjšal. Aktualnejše so postale stranske poti. Ena od njih je vodila čez Cerkljansko hribovje, ravno čez prelaz Vrata, in zato so Rimljani tudi tu z zidom vzpostavili nadzor.
 
S potrditvijo še ene od zapor v sklopu sistema claustra Alpium Iuliarum postaja slika obrambnega sistema celovitejša. Rimski zid priča o pomembnosti tega prostora v poznorimskem času, obdobju državljanskih vojn in vpadov raznih ljudstev v Rimsko cesarstvo. V nemirnem času so bili hitri premiki enot, logistika in učinkovita pošta izjemno pomembni, zato so čedalje pomembnejšo vlogo pridobivale stranske poti, ki so vodile čez težje prehodna območja, kakršno je Cerkljansko hribovje. Celotna regija pa je s tem dobila novo, pomembnejšo vlogo v antiki.

LiDAR (Light Detection and Ranging) je metoda daljinskega zaznavanja, pri kateri z laserskim skenerjem, nameščenim na letalo, zajemamo podatke o zemeljskem površju. Rezultat skeniranja je oblak točk (odbojev) v 3D-koordinatnem sistemu, iz katerega lahko izdelamo natančen zemljevid površja, tako imenovani digitalni model reliefa. V nasprotju z aerofotografijo nam lidar omogoča zaznavo struktur na površju zemlje tudi na mestih, ki so porasli z gozdovi.

Temeljni cilji projekta CLAUSTRA(Čezmejna destinacija kulturnega in zelenega turizma Claustra Alpium Iuliarum) so ustrezna zaščita, predstavitev in povečanje prepoznavnosti kulturne dediščine ter razvoj kulturnega in zelenega turizma. Pri raziskovanju skupne kulturne dediščine sodelujejo štirje slovenski in pet hrvaških partnerjev. Projekt poteka v okviru Programa sodelovanja Interreg V-A Slovenija – Hrvaška 2014–2020, sofinancira ga Evropski sklad za regionalni razvoj.