Priznanje za Divje babe, park postal kulturni spomenik državnega pomena

Vlada je na današnji seji sprejela odlok, s katerim je Arheološki park Divje babe na Cerkljanskem razglasila za kulturni spomenik državnega pomena. S tem so, kot so zapisali v sporočilu za javnost, enemu od najpomembnejših paleolitskih najdišč pri nas in v svetu zagotovili najvišjo raven varstva ter dolgoročno načrtno upravljanje. 

S konja v vojaški rov, od tam pa na slapove in v jamo

Upravljavec spomenika bo za zdaj zavod za turizem Cerkno, ki je pred tremi leti s strokovnimi službami sprejel načrt upravljanja – to je bil tudi pogoj za pridobitev naziva. Upravljavski načrt opredeljuje dolgoročni razvoj parka, načine predstavljanja javnosti, upravljanje obiskov v jami ter usklajevanje varstvenih in turističnih vidikov.

Ogled notranjosti jame Divje babe bo še naprej mogoč izključno v okviru vodenih ogledov s strokovno usposobljenimi vodniki, na način, ki ne ogroža varovanih sestavin spomenika in upošteva naravovarstvene smernice, so dodali na ministrstvu za kulturo.

Po besedah direktorja zavoda za turizem Cerkno Gregorja Novakovića razglasitev ne prinaša drastičnih sprememb niti za upravljavca niti za obiskovalce; že zdaj se pri upravljanju jame in parka strogo držijo načrta upravljanja. »Država je s tem nazivom spomeniku in celotnemu območju priznala mesto, ki si ga zaslužita,« je poudaril Novaković.

Zaspati na lovorikah ne bodo mogli, saj jih zdaj čaka še kar nekaj dela, med drugim bodo morali narediti enotno grafično podobo parka, od označbe klopi do tablic, da je to zdaj kulturni spomenik državnega pomena. 

Jamo je lani obiskalo okrog 1900 ljudi, od tega je bilo devetdeset odstotkov domačih obiskovalcev. Po Novakovićevih besedah si velikega navala turistov niti ne želijo, saj bi večje množice občutljivo okolje Divjih bab težko preneslo. 

Najdišče je najbogatejši vir podatkov o pleistocenski favni, flori in klimi v Sloveniji. FOTO: Dejan Javornik

Arheološki park Divje babe obsega severni del Šebreljske planote in kraški jamski sistem nad dolino Idrijce. Jamsko najdišče Divje babe v Idrijsko-Cerkljanskem hribovju sta med letoma 1980 in 1999 sistematično raziskovala Mitja Brodar in Ivan Turk z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. 

Med najpomembnejšimi odkritji izstopa približno 60.000 let stara piščal, izdelana iz stegnenice mladega jamskega medveda, ki velja za eno najstarejših znanih glasbil na svetu. Nenavadno preluknjana stegnenična kost mladega jamskega medveda je ob najdbi vzbudila veliko zanimanja svetovne strokovne in laične javnosti. Kako pomemben je predmet za slovensko (in svetovno) zgodovino, je pokazala letošnja požarna vaja v Narodnem muzeju Slovenije, saj bi bila piščal v primeru požara prvi predmet, ki bi ga reševali. 

Dragoceni predmet, ki predstavlja ne le rojstvo glasbene umetnosti v starejši kameni dobi, paleolitiku, pač pa vsaj simbolično tudi začetek človekovega abstraktnega mišljenja, je (bil) ob okrogli obletnici najdbe v središču lokalne in nacionalne pozornosti.

V svoji rekonstruirani obliki je neandertalčeva piščal glasbilo, ki se po zasnovi, izdelavi in zmogljivosti bistveno razlikuje od piščali zgodnjega mlajšega paleolitika. Ima večjo zvočno izraznost, večji tonski obseg in širši spekter barvitosti, so ob odprtju razstave o piščali zapisali v Narodnem muzeju Slovenije, kjer je glasbilo tudi na ogled. Zmogljivosti piščali nakazujejo, da je neandertalci niso uporabljali zgolj za privabljanje plena ali signaliziranje, temveč najverjetneje za obredne ali druge namene.

Najdišče je obenem, kot so dodali na ministrstvu za kulturo, najbogatejši vir podatkov o pleistocenski favni, flori in klimi v Sloveniji, s čimer ima izjemen pomen za razumevanje naravne in kulturne zgodovine prostora.

Kaj prinaša novi status?

Status spomenika državnega pomena določa varovane sestavine spomenika, obseg območja in varstveni režim.

Odlok med drugim ureja ohranjanje jamskih sedimentov, arheoloških, paleontoloških in paleobotaničnih ostalin, ohranjanje prostorskega in vsebinskega konteksta arheološkega najdišča, namensko rabo območja kot arheološkega rezervata, možnost znanstvenoraziskovalnega in učno-demonstracijskega dela ter pogoje za javno dostopnost in predstavitev dediščine.

Pri pripravi predloga odloka so sodelovali novogoriška enota zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, lastniki in upravljavci zemljišč ter lokalna skupnost. Večinski lastnik zemljišč na območju spomenika je sicer Republika Slovenija.