Dolgo prezrt, zdaj z dnevi, ki nosijo njegovo ime

»Črtomir Šinkovec, rojen leta 1914 na Vojskem, je bil zgleden primer pravega slovenskega in predvsem primorskega literarnega samouka, ki je skozi bedo in zatiranje pod fašizmom postal intelektualec, človek peresa, glasnik svobodoljubne in rodoljubne misli,« je o njem zapisal Tomaž Pavšič. Dolgo časa po krivici zapostavljen, bo poet, novinar in urednik vendarle stopil pod soj luči 6. in 7. julija, ko na Vojskem pripravljajo Šinkovčeve dneve poezije.

Organizatorji poskušajo s Šinkovčevimi dnevi poezije spodbuditi pesniško ustvarjalnost, izmenjavo pesniških veščin ter medgeneracijska druženja, vsa osnovana na literarni podlagi, čemur bo pentljo zavezala nagrada blisk za najboljše pesmi, ki so prispele na razpis. Rdeča nit druženja bo Črtomir Šinkovec, Vojskar, s čigar življenjem in delom bodo prepletali ustvarjanje tako sodelujoči kot gostje.

Ideja, da bi pesnika izvabili iz literarne sence, se je lani rodila novinarju Urošu Lipuščku, ki je okrog sebe nato zbral organizacijsko skupino pod vodstvom Vasilije Podobnik Kobal: »Ideja je bila, da populariziramo Šinkovčevo delo in življenje, saj je po krivici izpadel iz vseh slovenskih antologij, kar je neznanska škoda in krivica. Kvalitetno je namreč ne le njegovo pesniško delo, pač pa tudi uredniško.«

Z dnevi poezije pa niso želeli le osvetlili življenja in dela znanega Vojskarja, ampak popularizirati ljubezen do slovenskega jezika, spodbuditi mlade pesnike in odpreti okno v svet zapostavljenemu podeželju. »Črtomir je prvi in edini tako dobro opisoval naše lepe kraje,« je dejala sogovornica, ki o pesniku izda tudi, da je bil skromen po naravi, nikoli se ni silil v ospredje, pač pa je tiho garal.

Morda je tudi to eden od vzrokov, da ga danes niti idrijska mladež ne pozna, kaj šele širša slovenska. »Lokalna skupnost na Vojskem se njegove veličine zelo dobro zaveda, ni pa šlo to tudi ven iz kraja, kar je resnična škoda,« je opozorila Vasilija Podobnik Kobal.

Ljubil je knjige in znanje

Črtomir Šinkovec je že kot otrok vzljubil knjige, neizmerno rad je srkal znanje in to kasneje poskušal prenesti tudi na mlade uka željne glave. Bil je mentor, urednik pri Cicibanu, TV-15 in reviji Borec, pisal je partizanske in otroške pesmi, zbiral pravljice ter pričevanja o delovanju organizacije Tigr. Iz njegove biografije izhaja tudi, da je avtor kronike Vojskega in krajev pod Snežnikom, prevajal je iz več tujih jezikov, njegovo življenje je bilo, skratka, spleteno okrog pisane in govorjene besede.

Morda celo bolj kot partizansko liriko velja posebej izpostaviti otroške pesmi, ki jih je Šinkovec napisal v povojnem času, ko se literati tovrstnim delom niso posvečali. Šinkovec je bil med prvimi, ki je opazil to praznino v literaturi in mladim knjižnim moljem zapustil hvale vreden opus – Rožna zibelka, Pomlad ob Soči, Škorčeva šola in Mačja abeceda so le nekatera izmed njegovih del, vrednih omembe.



V čem je torej vrednost pesnikovega dela, njegove poezije? Profesorica slovenskega jezika in književnosti na Gimnaziji Jurija Vege v Idriji Romana Kokošar, ki je ob Emilu Cesarju prispevala spremno besedo k leta 2014 posthumno izdani zbirki Šinkovčeve lirične poezije, odgovarja takole: »Ko sem pred štirimi leti urejala pesniško zbirko Nov dan, me je Črtomir Šinkovec, ki ga literarna zgodovina omenja predvsem kot partizanskega pesnika in pesnika za otroke, nagovoril s svojimi bivanjskimi in ljubezenskimi pesmimi, seveda pa tudi z verzi, ki jih je na subtilen način posvečal svojemu rojstnemu kraju. Prav tako je v pesmih razmišljal o odgovornosti posameznika do družbe v novem času.« Šinkovec v mnogih pesmih nagovarja sodobnega bralca in poslušalca.

Tudi Vasilija Podobnik Kobal meni podobno: »Nisem strokovnjakinja za poezijo, a ko sem brala Šinkovčeve pesmi, je to jezikovno in vsebinsko izredno poglobljena poezija. Od medvojnih pesmi, ki so usmerjene v slovenstvo, pa do kasnejših, ko je premišljeval, kaj bo z narodom. Bil je vizionar, kot je pravzaprav vsak pesnik. Ko ga začneš podrobno proučevati, vidiš, kako dober je bil. Je pa treba o njem ozaveščati mlade in stare, da ga na ta način približamo svetu.«

Od čipk in rudnika do zvenečih literarnih imen

Uroš Lipušček poudarja še en vidik smelosti ideje in izpeljave Šinkovčevih dnevov poezije: »Idrija je za zdaj znana predvsem po rudniku, živem srebru, tehnični dediščini, morda po reviji Kaplje. Šinkovec je bil krivično zapostavljen in ta duhovna dimenzija domačih ustvarjalcev bi tudi morala priti bolj do izraza.« Z daljnovidnostjo, ki sloni tudi na občinskih veljakih, naklonjenih dnevom poezije, kot je potrdila Podobnik Kobalova, se bo občina morda čez čas lahko širši Sloveniji povsem upravičeno pohvalila, da je na njeni zemlji zrasel velikan domače poezije.

Ker je Črtomir Šinkovec sam pred mnogimi leti v širši slovenski prostor ponesel ime Vojskega, se enakega podviga danes nadejajo tudi organizatorji njegovih dnevov poezije, ki bodo obiskovalcem odstrli lepote Vojskarske planote.

»Program bo potekal v novi dvorani Doma krajanov in gasilcev na Vojskem, v Centru šolskih in obšolskih dejavnosti in na Šinkovčevi domačiji, a bomo obiskovalce popeljali tudi na kulinarično in naravoslovno popotovanje po prelepi planoti,« je v najvišjo ležečo slovensko vas 6. in 7. julija (pa tudi prej in kasneje) povabila domačinka Vasilija Podobnik Kobal.