Iz Ljubljane gremo vsi
Nisem prepričana, da se v celoti zavedamo, kako veliko znanja, talenta, intelekta in idej pride iz manjših slovenskih krajev, do katerih (žal) ne vozi avtobus številka šest.
Odpri galerijo
Nekateri čisto radi rinemo v Ljubljano, še raje pa popoldne nazaj domov. FOTO: Jure Eržen/Delo
Ljubitelji letalstva in smučarskih skokov ste gotovo slišali za Stanka Bloudka. Upam, da nisem preveč naivna v pričakovanju, da je gospod tudi sicer znan splošni javnosti. Pionir mnogih športov na Slovenskem, konstruktor velikanke v Planici, med letoma 1911 in 1918 je bil prvi slovenski poklicni konstruktor v letalski industriji. Pričujoče vrstice niso namenjene (zgolj) opevanju njegovih izumiteljskih sposobnosti, temveč bi rada usmerila pozornost v to, kje se je rodil. Ali bolje rečeno – kje se ni rodil. Ni se rodil v prestolnici. Zakaj opozarjam na to?
Ker prebivalci malih in manjših slovenskih krajev iz dneva v dan na lastni koži občutimo, kako se država centralizira. Banalen podatek o rojstvu pred 130 leti danes ne vpliva na vsakdan (Ne)ljubljančanov, zato pa nam toliko bolj oblikujejo prihodnost podjetja, ki se selijo s periferije v mesta, pa slabše cestne povezave, glavobol slehernega župana v oddaljenih krajih, pošta, ki izginja iz zaselkov, edini bankomat v kraju, ki le redko deluje.
Najbrž nikomur od tistih, ki imajo v rokah škarje in platno, ni padlo na pamet, da bi središče nove goriške pokrajine, ko bo kokoš enkrat razkosana, postavil – v Ajdovščino ali Bovec. Zakaj pa ne? Ali pa kakšno velepomembno javno službo, ki jih bo, če bo projekt obstal, nedvomno veliko, odprl v Cerknici namesto v Kopru.
Nikakor ne jemljem pomena, ki ga imajo za državo največja naselja. Nisem pa povsem prepričana, da se v celoti zavedamo, kako veliko znanja, talenta, intelekta in idej pride iz manjših slovenskih krajev, do katerih (žal) ne vozi avtobus številka šest.
Ko boste z LJ na registrski tablici naslednjič med gnečo na obvoznici srečali pred seboj kakšen GO, nikar ne pošljite v njegovo ali njeno smer kletvic. Nekateri čisto radi rinemo v Ljubljano, še raje pa popoldne nazaj domov.
Ker prebivalci malih in manjših slovenskih krajev iz dneva v dan na lastni koži občutimo, kako se država centralizira. Banalen podatek o rojstvu pred 130 leti danes ne vpliva na vsakdan (Ne)ljubljančanov, zato pa nam toliko bolj oblikujejo prihodnost podjetja, ki se selijo s periferije v mesta, pa slabše cestne povezave, glavobol slehernega župana v oddaljenih krajih, pošta, ki izginja iz zaselkov, edini bankomat v kraju, ki le redko deluje.
Najbrž nikomur od tistih, ki imajo v rokah škarje in platno, ni padlo na pamet, da bi središče nove goriške pokrajine, ko bo kokoš enkrat razkosana, postavil – v Ajdovščino ali Bovec. Zakaj pa ne? Ali pa kakšno velepomembno javno službo, ki jih bo, če bo projekt obstal, nedvomno veliko, odprl v Cerknici namesto v Kopru.
Nikakor ne jemljem pomena, ki ga imajo za državo največja naselja. Nisem pa povsem prepričana, da se v celoti zavedamo, kako veliko znanja, talenta, intelekta in idej pride iz manjših slovenskih krajev, do katerih (žal) ne vozi avtobus številka šest.
Ko boste z LJ na registrski tablici naslednjič med gnečo na obvoznici srečali pred seboj kakšen GO, nikar ne pošljite v njegovo ali njeno smer kletvic. Nekateri čisto radi rinemo v Ljubljano, še raje pa popoldne nazaj domov.
