Manj slan začetek solinarske sezone

Pridelali šele 60 ton soli. Povprečnih 2500 ton bodo težko dosegli.
Objavljeno
11. julij 2018 07.00
Posodobljeno
11. julij 2018 11.15
Osman Dedić pravi, da bi že prej pustil gradbeništvo, če bi vedel, kako blagodejno nanj vpliva solinarski poklic. In upa, da bo lahko delal tudi, ko bo v pokoju. FOTO: Boris Šuligoj
Sečovlje – »Julija smo doslej nagrabili le približno 60 ton soli. To je sicer povsem podobno lanskim prvim julijskim dnem, ko smo sezono zares začeli šele 7. julija, letos pa pet dni prej. Toda vremenska napoved za prihodnje dni ni spodbudna in je zato zdaj težko verjeti, da bomo pridelali 2500 ton, kot smo jih lani,« je včeraj solinarsko sezono komentiral vodja proizvodnje v Sečoveljskih solinah Dario Sau.

Tudi lani je solna sezona zamujala, kasneje se je poletno vreme uneslo, bilo je vroče, sicer ne dovolj suho, a dovolj, da so nagrabili 2536 ton slanih kristalov, je povedal direktor Solin Pridelava soli Klavdij Godnič. Najbolj izkušen sečoveljski solinar Dario Sau se sicer spominja, da so leta 1985 kar do sredine avgusta slabo grabili, ker je pogosto deževalo. »Od sredine avgusta pa je bilo nadvse suho, z ravno prav močnim burinom, kar je trajalo še vse do 1. novembra, in smo pridelali 11.000 ton. Toda takšnemu izjemnemu zamiku poletja in jesenski suši smo bili v vsej moji karieri priča samo tedaj. Zato se na september ne zanašam preveč,« je dejal Sau.

image
Osman Dedić skrbno čuva svojo petolo. FOTO: Boris Šuligoj


V Sečovljah bi lahko k sedanjim 26 kristalizacijskim poljem dodali še 25 novih. Vendar je omejitveni dejavnik ekonomika. Za usposobitev vsakega polja bi moralo podjetje investirati 50.000 evrov in čakati tri leta, da solinarji dovolj utrdijo in vzgojijo podlago s petolo, na kateri lahko pridelujejo dovolj kakovostno jedilno sol.

image
S pridnostjo in gaverjem do soli. FOTO: Boris Šuligoj


Plačilo ni slabo, a volje za delo ni veliko


Delavcev, ki bi se gnali za tem delom, tudi ni ravno veliko, čeprav zaslužki niti niso več tako slabi. V Solinah imajo 11 redno zaposlenih solinarjev, ki prejmejo na mesec skozi vse leto nekaj več kot 800 evrov neto plače z dodatki, poleg tega za vsako tono pridelane soli dobijo še 19,34 evra nagrade. Sezonsko zaposlenih najemnikov polj je 17, od tega dva v Strunjanu. Ti prejmejo za vsako pridelano tono soli 33,84 evra. Pridelati morajo nadpovprečno količino na solinarja (150 ton), če hočejo dobiti 5000 evrov bruto, torej kakih 1000 evrov neto na mesec. »Jaz sem zadovoljen,« nam je povedal Osman Dedić iz Parecaga, ki že sedmo leto grabi sol. Prej je delal v gradbenem podjetju, po njegovem propadu pa je poskusil srečo v solinarstvu: »Če bi vedel, kako dobro bo to delo vplivalo name, bi že prej zapustil gradbeništvo. Tu je res treba poprijeti za delo, a ni tako hudo, kot se zdi. Najhuje je, da je treba vsako tono pridelane soli trikrat obrniti. Najprej jo je treba nagrabiti na kupe, potem zmetati v voziček, jo peljati do kupa in še zmetati na začasno odlagališče. Ampak tu delam v naravi, izbiram čas, ko ni tako vroče, in imam lahko možgane na paši,« je pripovedoval Dedić.

12.437 ton so na sedanji Leri pridelali leta 1993, ko je bila letina rekordna.


image
Sol je treba trikrat obrniti. To je drugič. FOTO: Boris Šuligoj


Solni cvet donosnejši


Poglavitna solinarska vaba je zdaj solni cvet, ki ga Soline plačujejo bolje, saj z njim tudi zaslužijo bistveno več. Za vsak kilogram plačajo evro, in če solinar v dveh mesecih pobere pet ton solnega cveta, to približno podvoji njegov mesečni zaslužek. Zato ima solinar že vnaprej izračunan dnevni zaslužek ob lepem vremenu: »V nedeljo sem imel na poljih približno sto kilogramov solnega cveta. Padlo je malo dežja, toliko, da mi še majice ni zmočilo, pa sem bil že ob večino dnevnega prihodka. Pobral sem samo 15 kilogramov,« je povedal svojo zadnjo izkušnjo Dedić.

45.000 ton soli so nagrabili leta 1946 na štirih piranskih solinah: Leri, Fontaniggeah, Luciji in Strunjanu, kar velja za rekord vseh časov.


Dario Sau je dejal, da manjša deževja (do dveh milimetrov) skorajda ne zaustavijo proizvodnje, morda jo le zamaknejo za uro ali dve. Že manjši dež pobere solni cvet, ki kristalizira na površini bazena. Če pade več kot pet milimetrov dežja, pa se proizvodnja lahko zaustavi za več dni. Sečovlje imajo to srečo, da pade tam najmanj dežja v slovenski Istri. Toda kakovost pridelane soli je tudi letos izjemna. Sol je zelo čista, kar je zasluga dobrega dela solinarjev v zimskih mesecih in tega, da ohranjajo težko pridelano podlago (petolo). Največja zmaga pa je, da sol že 700 let pridelujejo enako. »Prodajo jedilne soli vsako leto povečamo za osem do deset odstotkov. Lani smo je prodali 1150 ton,« je še dodal Klavdij Godnič.

  • Tudi letos solinarska sezona zamuja.
  • Težko bodo pridelali povprečnih 2500 ton.
  • Solinarji lahko dobro zaslužijo s pobiranjem solnega cveta.
700 let delajo v Sečovljah sol na enak način, na čudežni podlagi – petoli.