Pogled v podzemlje nekdanje skupne države

V postojnskem hotelu še vedno diši po sveži barvi in novem tapisonu, toda za vrati sobe 1118 so mračni prostori, ki se jih čistilo in barva še nista dotaknila.

Objavljeno
02. april 2019 07.00
Posodobljeno
02. april 2019 10.39
V kotu sobe je tipična telefonska govorilnica iz nekdanjih analognih časov; prav skozi to govorilnico so načrtovalci ture skrivnih prostorov speljali vhod v podzemlje hotela in nekdanje skupne države.  FOTO: Blaž Samec/Delo
Odkrili so jih med prenovo pred dvema letoma in zdaj je nekdanji skrivni prisluškovalni center bivše Jugoslavije na voljo tudi za turistične oglede. Prvi ogled je včeraj za novinarje vodil kar direktor in lastnik hotela Marjan Batagelj.

Do danes mu je uspelo že odgovoriti na nekatera od številnih mučnih vprašanj o tem, kaj se je v skritem delu hotela, prvič odprtega za goste leta 1971, v resnici dogajalo. Zdaj se ve, da je bila naročnica objekta nekdanja Jugoslovanska ljudska armada in da je po vsej verjetnosti služil za prisluškovanje tajnim službam. Veliko vprašanj, recimo, kdo so bili glavni akterji tega centra, kdaj se je vse skupaj začelo, predvsem pa kdaj se je končalo, je za zdaj še brez odgovora. A Batagelj in ekipa so s pomočjo zgodovinarjev, arhivarjev in tudi strokovnjakov za tajne službe sestavili zgodbo, ki jo bodo od danes prodajali kot del turistične ponudbe.

image
FOTO: Blaž Samec/Delo

 

Je in ni prvi april


Dan predstavitve je sicer padel ravno na 1. april, mednarodni dan potegavščin, a dejstva kažejo, da je imel hotel v Parku Postojnska jama v nekdanji Jugoslaviji resnično dvojno življenje. In to njegovo drugo, skrivno plat so odkrili pri prenavljanju pročelja, ko ni bilo mogoče odpreti težkih železnih vrat na servisnem dvorišču hotela, kjer se zdaj vodeni ogled nekdanje prisluškovalnice konča.

Batagelj: »Iskali smo ključe, pa jih nihče ni imel; govorilo se je, da jih ima Telekom, pa tudi tam za ta vrata nihče ni vedel. Le tipka za zvonec, postavljena diskretno povsem na vrh podboja, je kazala, da so bila vrata očitno namenjena uporabi. Potem smo se odločili vlomiti, prežagali smo ključavnico in vstopili. Kar smo našli za vrati, je presenetilo vse.«
V prostoru, kamor so najprej vstopili, so zdaj razstavili naprave za brezžično komuniciranje, ki sta jih uporabljali tako tajna služba kot vojska. Zbirko, ki sicer nima neposredne zveze s prisluškovalnim centrom, je hotel odkupil, ker so vse naprave še vedno delujoče in dragocene, saj so izjemno vzdržljive, to pa zato, ker so tiskana vezja, kot razloži Batagelj, obogatena z zlatom.

image
V načrtih hotela so bili skrivni prostori vpisani kot zaklonišče. FOTO: Blaž Samec/Delo


Danes se ogled mračnega kraja brez zunanje svetlobe začne za recepcijo hotela, ki je te dni poln gostov iz Tajvana in Tajske, dveh azijskih držav, ki jima je bilo delovanje tajnih policij v preteklosti vsaj tako znano kot nam. Da bi obiskovalci bolj avtentično doživeli pripoved o skrivnem prisluškovanju, šifriranih in dešifriranih sporočilih, ki so se mimo te recepcije pretakala kdove kam, jim vodnik najprej pobere mobilne telefone in jih shrani v kovčku. Fotografiranje in snemanje je turistom strogo prepovedano; a kaj, ko hotelske kamere v skrivnih prostorih in na stopnišču posnamejo vse in vsakogar, vendar vse posnetke po koncu poldrugo uro dolgega izleta dokončno izbrišejo, zagotavlja direktor.

Želijo si le, da obiskovalci dobijo bolj avtentičen vtis o nadzoru, ki so mu bili namenjeni tudi prostori, skozi katere nas vodijo. Pri tem pa nočejo, poudarja Batagelj, dajati vrednostnih sodb o tem, zakaj in kako je nekdanja država nadzirala svoje državljane. Želijo le prikazati dejstva, opredmetena v opremljenem, morda še danes funkcionalnem telefonskem vozlišču, na katerem so nekoč dežurali prisluškovalci in beležili pogovore.

image
Kaj se le zdi, in kaj je bilo res? FOTO: Blaž Samec/Delo


Nekoč je bil za recepcijo tako imenovani klubski prostor, v katerega se je vstopalo skozi shrambo za čistila, in, seveda, ni bil odprtega tipa, bil pa je ozvočen in v njem se je nenehno prisluškovalo. Zdaj so tam hotelske sobe, prava prisluškovalnica pa se začne nekaj metrov stran, za zaveso, ki zastira polmračen prostor s prvo sobano, kjer je v slogu starih telefonskih central, v katerih so telefonisti še ročno prevezovali pogovore, urejenih šest mest za poslušanje. Turisti bodo lahko v štirih jezikih »prisluškovali« posnetkom nekdanjih zaslišanj osumljencev vojaških in civilnih zasliševalcev. Med posnetki, ki so jih pridobili s pomočjo arhiva Slovenije, je tudi zasliševanje nekdanjega največjega oporečnika režima Edvarda Kocbeka.
 

Popolnoma opremljena skrivna centrala


image
FOTO: Blaž Samec/Delo

V kotu sobe je tipična telefonska govorilnica iz nekdanjih analognih časov; prav skozi to govorilnico so načrtovalci ture skrivnih prostorov speljali vhod v podzemlje hotela in nekdanje skupne države. Govorilnica ima namreč dvoje vrat, skozi ena vstopiš, skozi druga pa izstopiš na ozko – namenoma zanemarjeno, da ohrani duha časa – stopnišče, ki vodi do srca prisluškovalnice. Nad ometom sta speljani kar dve električni inštalaciji, saj v objektu nikoli ni smelo zmanjkati elektrike.

Po ozkem stopnišču se spustimo v prisluškovalni center, ki se začne s sobo za počitek; nekaj starih, zguljenih foteljev, v kateri vodnik prepoznava dober okus takratnih operativcev, pepelnikov in od časa porumenelih revij, s katerimi so si krajšali čas. Visoko nad tlemi je nekakšna galerija, na kateri je tudi danes postlano ležišče, tik nad njim pa okenska lina, ki zdaj ne vodi nikamor, takrat pa je bila namenjena morebitnemu pobegu. Vsaj tako menijo danes, kako je bilo v resnici, tega pač nihče ne ve, saj prič ni.

Pravzaprav je ena sama in njeno pričevanje potrjuje, da so bile govorice o velikem prisluškovalnem centru v Postojni resnične. Gotovo drži tudi, da to ni bil edini prisluškovalni center. Pri prenovi portoroškega hotela Grand hotel Palace v 90. letih so, kot nam je nekoč zaupal eden od projektantov, tudi našli posebno sobo s skrivno telefonsko centralo, skozi katero so bili speljani vsi telefonski vodi, ki so šele od tam naprej potekali v vozlišče takratne pošte.

Priča iz postojnskega centra je nekdanja poštna nadzornica, ki je morala nekoč v tem zaklonišču opravljati nočno delo. V pisnem pričevanju, ki ga zdaj bere spiker, je povedala, kako je morala sprejemati klice in jih prevezovati, a le, če je klicani poznal geslo tistega dne. Če tega ni vedel, je morala klic takoj in brez besede prekiniti. Ko je to storila, ker se je nekdo zmotil, so v hipu pridrveli neznani ljudje in jo začeli zasliševati in raziskovati zadevo.

Poseben prostor, v katerem je takrat dežurala, je popolnoma opremljen telefonski center. V njem je poleg stare centrale za prevezovanje klicev tudi vozliščna omara za telefonske parice, po katerih so nekoč še analogno potekali telefonski pogovori. Žal so našli le en magnetofonski posnetek šifriranega pogovora, za katerega bi potrebovali tudi knjigo šifer, da bi ga razumeli, a te ni bilo. Vsi drugi posnetki so izginili, ostale pa so škatle, v katerih so bili shranjeni; na njih je bila še letnica 1990. Ostala je tudi vsa druga oprema, vključno z obrazci za izpolnjevanje dnevnih poročil o poslušanju in sprejemanju sporočil.

Zelo verjetno je prisluškovalnica prenehala delovati po odhodu Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije, toda nekateri indici kažejo, da je bil nekdo v teh prostorih še leta 2014, je prepričan Batagelj, ki bo, pravi, vsaj v začetku, poleg treh usposobljenih vodnikov tudi sam enkrat na mesec popeljal turiste skozi prostore, ki so odslej skupaj z najdeno opremo nekakšen muzej. Po podzemlju nekdanje Jugoslavije bodo lahko turisti potovali poldrugo uro za 25 evrov po osebi.