Hrvat, Musliman, Srb ali Turek – vsi so »Busanci«

Tujci v Zasavju: peti migracijski, albansko-kosovski, val še traja; na OŠ Toneta Okrogarja ima osem učencev status tujca.  
Objavljeno
09. maj 2018 21.28
Posodobljeno
18. maj 2018 07.37
Integracija otrok tujih narodnosti na Osnovni šoli Toneta Okrogarja v Zagorju: z leve Maniolla Memaj, Veronika Vezaj in Belkisa Redžić, za njimi Almir in Muhamed Memaj FOTO: Leon Vidic/Delo
Polona Malovrh
Polona Malovrh
Zagorje – Štirje vali priseljevanja so v zgodovini zaznamovali Zasavje, peti še traja; z njim za boljšim kruhom večinoma prihajajo Kosovarji. Na Osnovni šoli Toneta Okrogarja v Zagorju ima zdaj status tujca osem otrok. In ko človek 14-letnega Muhameda Memaja vpraša, ali so mu tu bolj všeč fontane, hribi ali prijazna dekleta, izve, da ima vse to tudi njegov Prizren ...

Muhameda žalost obvlada le za hip. Že ob naslednjem vprašanju, ali ima Zagorje sploh kaj, česar kraj pod Šar planino nima, nagajivo odvrne: »Ima cerkev.« »Je Prizren nima?« »Ne,« izvemo, »Prizren ima džamijo.«

Muhamedov oče je fasader. V Sloveniji dela že dolga leta, pred tremi leti se mu je pridružila vsa družina: Muhamed, leto mlajši Almir in leto starejša Manjolla, ki bo trgovka, pravi. »Jaz pa smetar,« se pošali Muhamed, ki v sekundi našteje vse najbolj znane albanske nogometaše s Xhako na čelu. »V Švici igra,« doda. Kaj pa Jan Oblak? »Ta brani za Atletico,« strese iz rokava Almir. Dneva, ko mu je oče sporočil, da »pakirajo«, se spominja z eno samo besedo: »Grozno!« Zdaj je v Zagorju našel nove prijatelje in »menda se bo tudi tu imel dobro«.
 

Najraje ima sosedino potico


Devetošolka Veronika Vezaj je bila v Prizrenu soseda Memajevih. V Zagorju živi že deset let in tudi njen oče je fasader, pravi bodoča medicinska sestra, ki ima poleg »naše pite« najraje sosedino potico in ki ji slovenski prijatelji nikoli niso dali vedeti, da je Neslovenka.

Zadržana šestošolka Belkisa Redžić se je iz Tuzle v Zagorje priselila šele pred dvema mesecema. Že na materinski dan pa je v slovenskem jeziku napisala pesem za mamo. Ob njenih verzih, pravi ravnateljica Nataša Grošelj, so na šoli ostali odprtih ust.
OŠ Toneta Okrogarja se je zaradi lege v starem rudarskem delu Zagorja dolgo držala slabšalna etiketa »bosanske šole«. »Ko smo ta status obrnili sebi v prid in se začeli z njim hvaliti, se je pogled na šolo spremenil. V bistvu smo od nekdaj večkulturna šola, kjer otroci ne izbirajo prijateljev po nacionalnosti,« pravi Grošljeva.

image
Leon Vidic/Delo Ravnateljica OŠ Toneta Okrogarja Zagorje Nataša Grošelj


Nov val priseljevanj s Kosova zaznavajo zadnja štiri leta. »Običajno najprej pridejo očetje, ki si tu poiščejo delo, sledijo ožje družine, njim pa daljni sorodniki, ki so med seboj kar najtesneje povezani. V začetku smo na šoli imeli petnajst otrok z zgolj tremi različnimi priimki. Ker večina albanskih mater ne govori slovensko, očetje pa delajo po ves dan, je komunikacija šole s starši nekoliko otežena. A k sreči z otroki večinoma ni disciplinskih težav. Več jih imajo s socialnimi stiki in z jezikom.« Ovire do cilja, ki se mu reče slovenščina, premagujejo tudi s pomočjo šolskega resorja, ki šolam z učenci s statusom tujca odobri dodatne ure slovenščine.
 

Zasavska doslej obveljala ...


Za Zasavce, ki sicer nikoli niso bili proti tujdem, je še danes vsak prišlek z juga, bodisi Hrvat, Musliman, Srb bodisi Turek – »Busan‘c«. »Busan‘c z velikim u v Zasavju v resnici predstavlja posebno kategorijo. Ne brez razloga, saj je marsikdo šele pri nas doživel standard, vreden človeka,« pojasnjuje zgodovinar iz Trbovelj Bogdan Šteh. Delavci iz nekdanje Jugoslavije predstavljajo četrti val priseljencev v Zasavje. Začel se je po letu 1945, najbolj množično pa so se v rudarske kraje priseljevali prav iz Bosne.

image
Leon Vidic/Delo Trboveljski zgodovinar Bogdan Šteh


Rudniki so »krivi« tudi za prvi migracijski val v zgodovini Zasavja v začetku 19. stoletja. »Najprej so prišli profesionalni rudarji, strokovnjaki iz Nemčije, Avstrije in Češke. Drugi val je povezan z gradnjo železnice v letu 1849, ki je k nam zanesla Italijane. Modernizacija jam pa je privabila delovno silo iz skoraj vseh dežel habsburške monarhije,« pojasnjuje Šteh, ki o zadnjem, petem, albansko-kosovsko-makedonskem, valu meni, da čeprav ni tako množičen, vendar pušča sledi na specifičnih področjih preskrbe s sadjem in zelenjavo, pekarskem, slaščičarskem … »Zasavci nimajo težav s sprejemanjem drugačnosti, imajo pa svojo trdno lokalno identiteto, ki jo morajo sprejeti tudi prišleki,« meni Šteh. Doslej je zasavska obveljala …