Šentjurski župnik, ki umetni inteligenci zaupa uvod, ne pa ognja pridige

Ko v nedeljo zjutraj zazvonijo zvonovi cerkve sv. Jurija na hribu v Šentjurju pri Celju, ko je Ulica skladateljev Ipavcev močno zaparkirana, se številni župljani zgrinjajo k sveti maši, iz zvočnikov po Zgornjem trgu pa odmevajo orgle in petje. Klepeti ljudi pred obredom in po njem. Vse to daje vtis, da je v kraju, znanem po Ipavcih, krščanstvo močno vpeto v vsakdan ljudi.

A v tem precej tradicionalnem okolju deluje precej 'sodobni' župnik Mitja Markovič, ki župnijo vodi s timom, na modernejši način, ki poskuša s svojim mladostnim duhom, pa tudi s pomočjo tehnologije, družbenih omrežij predrugačiti tradicionalno razumevanje krščanstva. Zaveda se, da je avtoriteta in spoštovanje zaradi 'funkcije' same preživeta.

Mitja oz. 'Mičo', kot ga kličejo bližnji (župljani), je eden tistih, ki mu, ko ga srečamo prvič, morda stereotipno ne bi pripisali duhovniškega poklica. Pa ne le zaradi zunanje mladostne podobe, ki jo kaže kljub letošnjemu abrahamu. Ko v hitrih korakih steče izpred cerkve do župnišča, se prepozna tudi vedri in športni duh. Mitja nima težav s tikanjem, tudi zato sva na začetku pogovora iz formalnega vikanja presedlala na tikanje. Spoštovanje, kot pravi, lahko človek pokaže tudi drugače.

»Vsakemu sem predlagal, da se tikamo med seboj. Ekipi, voditeljem, ministrantom. V tem okolju, kjer je, ko pride do katolištva, še precej tradicionalno, je bil sicer prisoten kakšen pomislek v smislu 'pa saj ste vendar župnik', pa sem jim povedal, da se lahko spoštujemo tudi, če se tikamo.« Tudi s tem, se zdi, mu je uspelo, da je videti bolj podoben 'čredi'. Pravi, da same številke in obiskanost nedeljskih maš ni najpomembnejša, a ni nepomembna.

»Tudi Jezus ni prešteval, četudi je res, da polna cerkev gotovo nekaj pomeni. Poleg vseh programov, ki jih izvajamo, je ključna stvar, da se v nedeljo srečamo pri oltarju. Evharistija je vrhunec našega krščanskega dela. To je Jezusova fizična prisotnost, nato pa se sama 'maša' oz. druženje nadaljuje in vezi utrjujejo še zunaj na ploščadi. Na stojnicah s piškoti, kavo, čajem. Čisto nepomembno pa seveda ni, ali v nedeljo k maši pride 50 ali 500 ljudi.«

Kot zunanja opazovalka dogajanja iz »prve vrste«, ko skozi vse leto opazujemo pestro dogajanje pred ikonično cerkvijo sv. Jurija, ki daje Zgornjemu trgu karakter in duh, lahko pritrdim, da se čuti kakšen poudarek daje skupnosti. In dejstvo je, da ta povezanost ni naključna. Za njo skrbi celoten tim štirih ljudi, kot pojasnjuje župnik Mitja: »Moja, naša naloga je, da ustvarjamo okolje, da imajo ljudje čim bolj pristno priložnost, da se lahko zgodi osebni odnos z Jezusom, osebna odločitev za vero«.

Nad umetno inteligenco je navdušen

Mitja sledi tehološkemu napredku – kar se prepozna pri aktivnostih na družbenih omrežjih, prenosih maš, pri tem pa tudi ne skriva fascinacije nad generativno umetno inteligenco. Razlaga, da z veseljem pri svojem delu uporablja različna orodja umetne inteligence. Zlasti koristna se mu ta orodja zdijo na ravni vstopanja v besedilo, eksegeze, razumevanja besed v izvirnem kontekstu.

»Nenazadnje je bilo tudi prej podobno. Nikoli niso bile pridige omejene le na moj um, na moje izkustvo, saj bi sčasoma postal dolgočasen. Mislim, da bi moral vsak odgovoren pridigar pogledati širše, prek pogovorov, da posluša, kaj pridigajo drugi … orodja umetne inteligence ti dajo možnost širšega, vodijo te iz mehurčka. Vsekakor pa ne bi rekel orodju 'napiši mi pridigo za binkošti'. Tega ne bi mogel prebrati. Pa ne, ker ne bi bilo kvalitetno, lahko so teološko brez napake, a nimajo srca, duha, ognja, ki ga lahko v pridigo dam samo jaz, ker je beseda vstopila skozi mene, grizla mene, in jo lahko samo s svojim doprinosom posredujem naprej.«

Tudi papež Leon XIV. je, kot pravi, v svoji prvi encikliki govoril o umetni inteligenci. »Cerkev je gotova previdna, ko pride do sprememb, kot je bil najprej tisk, pa internet, omrežja, in sedaj umetna inteligenca Zadnja od teh revolucij je res tako skokovita, da ne le cerkev, tudi vsi drugi nimamo priložnosti narediti koraka nazaj in se vprašati: 'ej, folk, kaj se tu sploh dogaja'.« In ne glede na to, da se prepozna navdušenje župnika, ko med kuhanjem kave v župnišču z velikim navdušenjem razlaga o napredku, je jasno, da ta ne more nadomestiti človeka. Treba se je zavedati, da zadaj ni človek, ampak statistika, številke.

Kmalu se je počutil Šentjurčana

Ko je po 16 letih v Krškem (Župnija Videm) pristal v Šentjurju, se je veselil novega izziva – četudi prizna, da, če bi se v tistem trenutku odločal sam, verjetno še ne bi odšel od tam. »Škof Maksimiljan je takrat prišel s svojo vizijo, tudi v smislu personalne pokritosti. Ker je bil Šentjur prepoznan kot eno takšnih ključnih pastoralnih središč, niti nisem imel pomislekov, da škofu rečem ja. In ko gledam za nazaj, se mi zdi pomembno, da človek ne ostane 'na istem mestu'. Časa za aklimatizacijo pravzaprav ni bilo; takoj je bil oratorij, pa kar sedem pogrebov v enem tednu,« prizna. In če je v Krškem že delal neke stvari kot voditelj občestva, pa je imel tu priložnost veliko stvari začeti na novo«. Z dobro založenim nahrbtnikom izkušenj prejšnje župnije.

Pravi, da se je pravzaprav zelo hitro počutil domače, da se je počutil Šentjurčana: »Še tablice na avtu sem zamenjal, a so mi potem novi prijatelji iz župnije rekli, da me to še ne naredi Šentjurčana, da se bom moral bolj potruditi; tako da je morda okolica to, da se tu počutim res domače, prepoznala kasneje kot sem začutil sam«.

Večkrat pove, da je vesel, da je župnik ravno v sodobnem času, polnem izzivov. »Župnik je bil resda v zgodovini v tradicionalnih okoljih pomembna figura – poleg župana, učitelja, zdravnika. Da so imeli ljudje nekoga, da jih vodi, da jih ozdravi, poučuje, nenazadnje pokoplje. Danes je večinoma drugače. Mi se trudimo delovati kot tim; avgusta oblikujemo prioritete za naslednje pastoralno leto, vmes reflektiramo stvari, skrbimo za formacijo, oblikovanje, duhovno hrano, za širšo ekipo voditeljev, ki skrbijo za številne programe v župniji.«  Njegov tim so ljudje, za katere je  takoj začutil, da so se pripravljeni angažirati, izkoristiti talente in čas. Čutijo močno ljubezen do župnije, do Jezusa: »Po eni strani morajo biti na podobni valovni dolžini, a obenem je dobro, da smo si različni«.

Alfa program

Še preden je avgusta 2021 prišel v Šentjur, se je seznanil s prenovitvenim gibanjem 'Divine Renovation', po katerem deluje. Gre za sistem župnijske prenove.  Z ekipo so v Šentjur kmalu pripeljali tudi srečanja Alfa, ki je program – večinoma cikel nekaj več kot desetih srečanj – ki lahko služijo tudi kot vstopna točka v krščanstvo, v vero – namenjena iskalcem. 

»Vsi ti programi, pogovori lahko odpirajo obzorja.  V teh tradicionalnih evropskih krščanskih okoljih se je veliko ljudi naučilo o Jezusu v Svetem pismu, pri verouku, a se z Jezusom v resnici niso nikoli srečali osebno. Nikoli se za to niso odločili. Po rojstvu so jih krstili, vpisali v verouk, prejeli so sv. obhajilo, šli k sv. birmi. Četudi niso vedeli, zakaj. Marsikdo ostane v teh okvirih kulturnega krščanstva«.

Večina v vstajenje ne veruje

Tako dodaja, da ljudje večkrat iz 'navade' naročijo klasičen cerkveni pogreb, gredo v cerkev, in tam zgolj obsedijo. »Ne mislim, da je s kulturnim krščanstvom kaj narobe – ampak moja prioriteta je osebno krščanstvo – torej stik, odnos z Jezusom. Tudi ankete kažejo razkorak med tem, da nekdo reče 'seveda sem kristjan, bil sem pri obhajilu, praznujem praznike', medtem ko jih precej manjši odstotek veruje v vstajenje.« Nekomu, ki vero doživlja zelo osebno, se to seveda zdi precej nenavadno, a je mnogim očitno tudi to dovolj.

Da je Cerkev institucija z določenimi pravili in hierarhijo, se mu zdi logično. Seveda ima svoje mnenje, prizna, v isti sapi pa dodaja, da verjame, da tako papež s svojim znanjem in inteligenco ve, kaj je najbolje – zaupa, da deluje po Svetem duhu in v dobro cerkvenega občestva.

Ob vprašanju zaupanja v Cerkev se ni mogoče izogniti niti spolnim zlorabam in njihovemu prikrivanju. Markovič pravi, da je bilo kakršnokoli prikrivanje »absolutno mimo«, in poudarja, da mora biti Cerkev varno okolje za vse, zlasti za mlade in ranljive. Prav pred kratkim je vodstvo Cerkve na Slovenskem sprejelo posebni kodeks ravnanja, namenjen vsem, ki delajo v pastorali, ki je del prizadevanj, da bi tovrstne odklone preprečevali.

Turne smuči in kolo

Ljudje smo odnosna bitja in dejstvo je, da – kar potrjujejo tudi raziskave o pomenu dolgoživosti – so za kakovostno življenje nujni dobri odnosi. Skupnost. In nekateri jo najdejo prav znotraj cerkve. In glede na to, da se zdi, da je ves čas v pogonu, v maju so bile šmarnice, obhajila … si Mitja baterije napolni s športom; velika ljubezen je turno smučanje, gore, kolo, s ciljem 100.000 višinskih metrov na leto. »Nisem še čisto na polovici,« prizna, ko ga vprašam, kako mu kaže, kot tudi, da je gotovo, da tudi sam potrebuje trenutek 'zase'.