Ko zadiši po mandarinah

Če je Dalmacija za večino obiskovalcev sinonim za kamen, modrino morja in borovce, je njen skrajni jug presenetljivo drugačen. Tam, kjer se Neretva po dolgi poti iz notranjosti približuje Jadranu, se pred očmi odpre svet vode, rodovitne zemlje, kanalov, trstičja in sadovnjakov. Reka je skozi stoletja ustvarjala svojo pokrajino, človek pa jo je postopoma preoblikoval v eno najbolj rodovitnih območij hrvaškega juga. Jeseni je tukaj glavno besedo prevzela mandarina.

Med drevesi, polnimi oranžnih sadežev

Obisk doline Neretve v času obiranja mandarin je nekaj posebnega. Ceste med Metkovićem, Opuznom in Pločami vodijo skozi ravnino, v kateri se za nasipi in kanali vrstijo nasadi. Med zelenimi krošnjami se svetijo oranžni plodovi, na posameznih plantažah pa je mogoče začutiti tisto posebno živahnost, ki jo prinese čas trgatve.

Obiranje mandarin v dolini Neretve FOTO: TZG Metković

Obiranje je praviloma ročno. Ko stopimo med drevesa, hitro spoznamo, koliko truda je potrebnega, da oranžni sadeži pridejo do trgovine. Za vsakim zabojem je delo v sadovnjaku, spremljanje zorenja in večtedensko obiranje različnih sort. Prav zato je obisk nasada zanimiv tudi za otroke. Mandarino, ki jo utrgamo sami, lahko pojemo še isti dan, pogosto kar med drevesi.

Letošnja sezona se je začela z zgodnjimi sortami že septembra. Zaradi sušnega vremena je pričakovani pridelek manjši kot lani, kar je za tukajšnje pridelovalce pomemben izziv. Za obiskovalca pa ostaja najlepši del zgodbe preprost: sprehod med drevesi, polna košara in vonj sveže mandarine.

Dolina Neretve je zaradi sadjarstva dobila tudi slikovito ime hrvaška Kalifornija. Turistična ponudba je obiranje mandarin že pred časom vključila med svoja prepoznavna jesenska doživetja, sezona pa se glede na sorte razteza od konca septembra naprej.

Metković FOTO: TZG Metković

Metković, mesto ob reki

Najboljše izhodišče za raziskovanje tega sveta je Metković. Mesto leži ob Neretvi in je tesno povezano z reko, kmetijstvom in močvirnim svetom delte. Jeseni je lahko izhodišče za obisk plantaž, hkrati pa ponuja dovolj zanimivosti za samostojen mestni izlet.

Posebno mesto ima Prirodoslovni muzej Metković, ki je zrasel iz znamenite ornitološke zbirke. Ta obiskovalca spomni na dejstvo, da je Neretva precej več kot rodovitna kmetijska pokrajina. Delta je pomembno življenjsko okolje številnih vrst ptic, v muzeju pa so predstavljeni različni habitati in živalski svet tega območja.

Prirodoslovni muzej Metković FOTO: Marin Veraja

Še bolj nenavaden pogled na zgodovino ponuja bližnji Vid. Tam stoji Arheološki muzej Narona, zgrajen neposredno nad ostanki antičnega najdišča. V nekdanji rimski Naroni je stal mogočni Augustej, tempelj, posvečen cesarju Avgustu. Danes so ostanki antičnega sveta vključeni v sodobno muzejsko stavbo.

Sprehod po Vidu je zato potovanje skozi več tisočletij zgodovine. Po ogledu muzeja se lahko sprehodimo še skozi vas in si privoščimo kosilo z značilnimi jedmi neretvanske kuhinje.

Arheološki muzej Narona FOTO: Marin Veraja

Z lađo po kanalih

Če želimo razumeti, kako je bilo življenje v delti videti nekoč, je treba stopiti na tradicionalno neretvansko lađo. Ta značilna plovila so bila nekoč osnovno prevozno sredstvo po številnih kanalih, rekah in jezerih. Z njimi so prevažali ljudi, živino, sadje in zelenjavo, danes pa so postala eden najbolj prepoznavnih načinov spoznavanja delte. Vožnja po ozkih vodnih poteh je povsem drugačna od izleta z avtomobilom.

Maraton lađa po Neretvi FOTO: Marin Veraja

Pokrajina se odpira počasi, med trstičjem in nizkim rastjem pa se pojavljajo ptice in drugi prebivalci močvirnega sveta. Če imamo srečo, bomo nad vodo opazili čaplje, kormorane ali katero od drugih številnih vrst, ki živijo v delti.

Prav ta kombinacija vode in rodovitne zemlje je bistvo Neretve. Na enem izletu lahko spoznamo nasade mandarin, se peljemo po kanalih in nekaj ur pozneje opazujemo sončni zahod na morski obali.

Ploče, kjer se reka sreča z morjem

Pot proti morju pripelje do Ploč. Mesto je precej drugačno od starejših dalmatinskih krajev. Njegova zgodba je povezana predvsem z moderno luko, železnico in razvojem po drugi svetovni vojni. Prav zato Ploče obiskovalca presenetijo z drugačno, bolj sodobno podobo.

Ploče FOTO: TZG Ploče

Toda njihova največja posebnost je okolica. V krogu nekaj kilometrov se srečajo morje, Neretva, gore, rodovitna polja in jezera. Ob izlivu Neretve se začne povsem drugačen svet. Peščeni nanosi ustvarjajo plitvo obalo, široko ustje reke pa je priljubljeno tudi med ljubitelji kajtanja in drugih vodnih športov.

Za jesenski izlet je zanimiva predvsem kombinacija: dopoldne med mandarinami, popoldne ob morju, pred večerom pa še sprehod ali izlet v bližnjo naravo.

Izliv Neretve pri Pločah je raj za kajterje FOTO: TZG Ploče

Sedem jezer pod Biokovom

Le nekaj kilometrov od Ploč ležijo Baćinska jezera, eden najlepših naravnih kotičkov tega območja. Sistem sedmih jezer je stisnjen med pobočja in morje ter ustvarja skorajda presenetljiv kontrast surovemu kraškemu svetu v neposredni okolici.

Bačinska jezera FOTO: TZG Ploče

Po jezerih je mogoče zapluti s tradicionalno lađo, jih raziskovati s kajakom ali supom oziroma se odpraviti na sprehod in kolesarjenje. Jeseni, ko je poletne gneče manj, pride do izraza predvsem mirnost kraja. Voda, odsevi okoliških pobočij in bujno rastlinstvo ustvarijo povsem drugačno podobo kot tista, ki jo poznamo z jadranske obale.

Ob jezerih je mogoče opazovati tudi ptice, njihova okolica pa skriva še zgodovinske ostanke antičnega naselja Praetoria.

Dežela, kjer je reka določala življenje

Največja posebnost Neretve je v tem, da tukaj narave ni mogoče ločiti od človeka. Reka je določila, kje bodo nastala naselja, po njenih kanalih so se premikali čolni, rodovitna tla so omogočila pridelavo sadja in zelenjave, danes pa ista pokrajina privablja obiskovalce.

Izliv Neretve FOTO: TZG Ploče

Jeseni je zato najbolje pozabiti na hitenje. Izlet po dolini Neretve je lepši, če ga sestavimo iz več majhnih doživetij. Najprej nasad mandarin in košara svežega sadja, nato Metković in pogled v zgodovino Narone, vožnja z lađo po kanalih, pozno popoldne pa Baćinska jezera ali ustje Neretve.

In če se domov vračamo z nekaj kilogrami mandarin, je to skoraj obvezen spominek. Ne toliko zaradi sadeža samega kot zaradi spomina na kraj, kjer jeseni oranžni plodovi visijo med zelenimi krošnjami, nad njimi pa se počasi krajšajo dnevi in reka še naprej teče proti morju.