Če bi posneli film o Jožefini, bi bila premiera v kinu Edison

V Karlovcu stoji lepo obnovljen kino Edison. Stavbo so postavili že po prvi svetovni vojni, ko je bilo modno imenovati kinematografe po slavnih ljudeh. Zdaj mimo kina teče sodoben promet, le med drevesi je opaziti kamnit obelisk, skromno skrit in okrašen z lovorovim vencem in cesarsko krono, pod katerima piše Josephinae principium. Na tem mestu Jožefina, stara cesarska cesta, odrine s svojega startnega položaja in potuje naravnost k morju.

Gradnjo štirih cest, ki so iz Panonske nižine vodile proti Jadranu, so v 18. in 19. stoletju spodbujali avstrijski vladarji. Njihove projekte so izdelali hrvaški inženirji, gradile pa so jih roke domačih delavcev in mojstrov. Karlovec, zgrajen na kraju, kjer nižina prehaja v hribovje, je bil kot izhodišče nadvse primeren izbor. Tudi sicer je to mesto v znamenju številke štiri. Tukaj se dan za dnem srečujejo valovi štirih zelenih rek in ne nazadnje – če smo že začeli s kinom – na širšem območju mesta so v njegovih najboljših časih delovali kar štirje kinematografi. Če bi kdaj posneli film o Jožefini, bi bil to film ceste in Edison kraj njegove premiere.

Od Karlovca do Generalskega Stola

Jesen je, ko odhajamo iz Karlovca na jug. Prva popoldanska predstava v Edisonu se pravkar začenja. Vemo, da nas čaka kubistično platno, na katerem se bomo ves čas gibali s staro cesto in radovedno opazovali kraje in ljudi. Pobeg bo to, samo to. Iskali bomo oboje – asfalt in peščene odseke. Naša Jožefina, zdaj državna cesta z oznako D 23, se najprej spusti k reki Mrežnici. Gledamo v daljavo, dokler ne uzremo zapuščenih tovarniških dimnikov v Dugi Resi, središču tekstilne industrije iz 19. stoletja. Cesta potuje ob delavski četrti Kasar, polni kvadratastih stavb in razpadajočih fasad iz časa, ko so ob reki dunajski trgovci zgradili predilnico in tkalnico bombaža.

Mimo Zvečaja ne hitimo. Na nizke slapove in ob skrite zarasle rokave Mrežnice poleti čez večerne trate prihajajo domači fantje in dekleta. Reko imajo radi, dobra skrivališča so ob njej. Cesta odkriva vasi, potegnjene ob poti, cerkve in rečna kopališča in spomin na most, ki je bil najdaljši leseni most na Hrvaškem, podprt z 260 lesenimi stebri. Po odmiku od reke pokrajina postane nepregledna podoba livad in gozdnih otokov. Za samotno bencinsko črpalko se obrnemo v središče mesteca z veličastnim imenom Generalski Stol. Legenda pravi, da je imel tukaj karlovški general Krsto Frankopan svoje sodišče. Sredi trga se lesketajo lise opoldanskega sonca na najbolje ohranjeni stoječi kamniti sončni uri ob cesti, ki nezmotljivo deluje še danes.

Od Generalskega Stola do Josipdola

V Generalskem Stolu pridemo do točke, od koder nas spremljata vzporedni trasi iste ceste, ki se včasih prekrivata, spet drugič pa gresta vsaka po svoje. Tista prvotna je polna kolovozov in na mnogih odsekih primerna le za pešačenje in gorsko kolo.

Nakloni njenih vzponov in spustov dosegajo osupljivih dvajset odstotkov. Načrtoval jo je inženir Vinko Struppi, zato jo dosledno imenujemo Struppijeva Jožefina. Kmalu po izgradnji se je pokazalo, da so cestni nakloni preprosto preveliki. Zato je na začetku 19. stoletja inženir Knežić s svojo različico ublažil njene strmine. Po njegovi – Kneževićevi trasi – teče današnje moderno cestišče. Z njega sem in tja naredimo kratek skok k Struppiju. Ustavljamo se povsod, kjer je ostalo kaj lepega; fontana z zanimivim imenom Božidar, na primer. Voda je bila vedno božji dar in tako je še danes. Zdaj so tovorne parizarje in ugledne kočije sicer zamenjali šoferji tovornjakov, turisti in traktoristi, ki si tukaj še natočijo vodo v plastične posode, toda stari duh je ostal.

Prebiramo knjigo Starim cestama do morja (Po starih cestah k morju), ki sta jo napisala Lara Černicki in Stašo Forenbaher. Brez nje se verjetno sploh ne bi podali na to pot, ker bi premalo vedeli o njej. Tako dobro je napisana. Na poseben način se nas dotika, tudi ko se v Tounju spustimo pod slavni most cesarja Jožefa II., okrašen s kipi rimskih vojakov, ki premošča strme stene kanjona. Ta veličastni gradbeni dosežek je skupno delo obeh – Struppija in Knežića. Struppijevemu mostu je Knežić dozidal še eno nadstropje. Nastal je dvonadstropni most s tremi odprtimi loki, spominjajoč na akvadukt.

Ni lahko slediti vsem različicam Jožefine. Vse te različne ceste, na našem zemljevidu označene s signirjem; ceste, za katere živa duša še ni slišala. Kje hudiča sploh so vsi ti kratki zapuščeni odseki? Občudujemo avtorja knjige, ki sta prekolesarila in prehodila vse njene hipnotično izvirne in kasnejše različice. Le kaj sta si mislila o vsem tem potikanju tod naokoli?

Med Josipdolom in Jezeranami

Po Josipdolu je pred našimi avtomobilskimi kolesi odsek, kjer bomo navzgor in navzdol plezali po ovinkih skozi redko poseljen, gozdnat in gorat predel Male Kapele. Ob cesti stojijo majhni stari kraji, kjer imamo občutek, da potujemo po predelu zadnjih dvorišč. Pri izviru Rožić je Knežić zgradil fontano v obliki obeliska, na katero je napisal: »Cesar Franc je premagal strmine Jožefinske ceste. Hvaležni potniki. 1834.«

Napijemo se vode, ki je hladna in zdrava, in s tega mesta lahko pokrajino pregledamo na vse strani. Nad seboj vidimo ruševine zapuščene frankopanske trdnjave Modruš. Tam gori, petnajst minut pod razvalinami, po ozkem asfaltu potuje Struppi. V drugi polovici 15. stoletja je bilo naselje središče moči na teh prostorih. Sem je zaradi turške nevarnosti pribežal krbavski nadškof in največja od modruških cerkva (pravijo, da jih je bilo okoli deset) je dobila naziv katedrala. Malo smo si predstavljali življenje ob cestah tistega časa in našli cerkvene temelje v obledeli novembrski travi na ravnici pod cestnim ovinkom.

Na enem od kratkih zavojev pod skoraj devetsto metrov visokim prelazom Kapela, kjer na vsakem ovinku cvileči robovi koles s ploho isker zasujejo temni gozd, se obe cesti, variaciji iste teme, spet srečata. Petsto metrov, tam nekje, je treba nazaj po Struppiju peš in tam se, vodoravno vklesan v naravno kamnito stopnico, razpenja šest metrov dolg napis cesarja Jožefa II. Vredno ga je poiskati, saj piše: »Sledovi strme ceste, po kateri je 3. maja 1775. leta prvikrat prišel rimski cesar Jožef II., oče domovine.« Na začetku napisa je par konjskih kopit, ki je sprožil legendo, da je cesar na tem mestu v veliki želji, da bi se zapisal v zgodovino kot pustolovec, padel s konja.

Od Jezeran do Žute Lokve

V Jezeranah dosežemo zahodni rob Like, vztrajno zravnan z daljavo. Cesta teče nizko, od polja do polja se premetava čez neizrazite griče. Sem in tja se pokaže kak starec iz zgodb ameriškega pisatelja Sama Sheparda »z oslom, otovorjenim s plastenkami za mleko, napolnjenimi z vodo iz kakega skrivnega ponora«. Včasih Knežić s kakšno dolgo serpentino ublaži Struppijevo strmino.

Z ene takih vidimo vse Brinjsko polje, turisti po avtocesti vozijo s hitrostjo, toda prepričani smo, da lep pogled na eno najbolj romantičnih razvalin na vsem hrvaškem ozemlju dolgo ostaja v njihovih očeh. To je stari grad Sokolac, kjer je knezu Nikoli IV., doma s Krka, uspelo dokazati sorodstvo z rimsko družino Frangipani. On in njegovi družinski člani so s soglasjem papeža postali slavni Frankopani. Kratke pol ure sedimo na leseni klopi in srkamo mešanico vroče čokolade in kave. Največja arhitekturna posebnost gradu – delno ohranjen trinadstropni stolp, ki ima fasade razbremenjene z lizenami, na vrhu povezanimi s slepimi arkadami – je v nizkem soncu videti kot tisti kvadratom podobni klobuk, ki so ga v cesarskih časih Jožefine s ponosom nosila skoraj vsa dekleta.

Naslednji vasi – Vranići se ji reče – se moderna cesta izogne v loku. Izvirna smer teče nepomembno po lokalni cesti skozi zaselek, toda ob desnem robu bankino še vedno utrjuje niz prvotnih obcestnih stebričkov. Obglodani sivi in zeleni kamni stojijo v vrsti vzporedno z ravno zeleno vodo vaškega potoka, kakor karavana konj iz starih časov, ki mirno čaka, da se bodo živali najedle in napile. Hrvati imajo za te stebričke res prikladno ime – »kolobrani«.

V Žuti Lokvi med kmečkimi hišami zavijemo v največji ovinek na Jožefini. Zid Velebita je postavljen pred nami, zato svet še ne diši po morju. Razmišljamo, kako je preprost liški kmet gledal na gradnjo ceste. Kako se je navadil na njeno prisotnost sredi rodovitnih polj, ki jih je gradnja za vselej pogoltnila? Je kdaj pomislil, da ne bo nikoli vedel, kdo so ljudje, ki potujejo mimo, kam gredo in zakaj? Je bilo to zanj sploh pomembno?

Od Žute Lokve do Senja

Struppi je ugotovil, kar so vedeli že Rimljani, da se nizki preval Vratnik ponuja kot rešitev za preboj k morju. Njegova cesta je bila na jadranski strani samo cesta karavan, kjer so zaradi strmine blago prenašali le konji, mule in osli. Kot že velikokrat pred tem je šele Knežićeva rešitev odprla pot vozovom, kočijam in avtomobilom.

In Knežić? Nič ni novega, z Vratnika se spušča lepo in mirno v dolgih serpentinah po bokih pobočja. Primorski borovci zamenjajo gorski bukov gozd, vse niže je vse več kamenja. Med gradnjo ceste je inženir živel v graničarski hišici ob zaselku Majorija. Nasproti so se ob gorskem izviru ustavljali vozovi med dolgim in mučnim vzponom. Nad vodnjakom je zgradil roza kapelico v klasicističnem slogu. Deset let pozneje so častnega meščana Senja tukaj pokopali ob njegovi cesti, kakor si je vedno želel.

Mi pa še isti večer pridemo na konec, v Senj. Potovali smo sproščeno, na stari Jožefini ni več veliko prometa. Cesta vstopa v Senj v skladnem polkrogu. Prihaja skozi Jožefova vrata, na točki, kjer je Struppi podrl hišo Radomerić, da bi svojo cesto kar najbolj ugledno pripeljal na glavni trg. Nad vrati je cesarska krona, pod njo polje z vklesanim napisom, ki je protiutež tistemu na začetku v Karlovcu: Josephinae finis. Konec Jožefine. Konec potovanja.