Ludvik Špan: Mladi tega ne slišijo radi, ampak delovne navade niso prirojene
Pogovor o tem, kako so v podjetju Špan začeli s pnevmatikami, o tem, kaj vse v podjetju počnejo danes, in tudi o prihodnosti, ki bo zelo drugačna.
Odpri galerijo
Ludvik Špan: Ni bilo stvari, ki se je ne bi lotil, ampak vseeno na malce drugačen način kot kdo drug. FOTO: Gašper Boncelj
Ko se pogovarjate z Ludvikom Španom, ste vsaj na začetku malo presenečeni. Za človeka, ki posle v svojem podjetju – zdaj imajo 119 zaposlenih in 25,5 milijona evrov prihodkov – po štirih desetletjih predaja naslednikom, je kar nepričakovano, kako zelo gleda v prihodnost. Tako prihodnost pogonov kot mobilnosti nasploh. Nekoč je začel z menjavanjem pnevmatik in zraven delal še marsikaj, ponoči tudi čistil predore, in čeprav podjetje skoraj vsi poznajo po »gumah«, se danes pri njih ukvarjajo še z marsičim drugim. Še bolj pa se bodo, saj so, kakor pravi, spremembe nujne in daje vtis, da se jih niti malo ne boji.
Nekaj desetletij o tem nisem hotel glasno govoriti, saj je vse skupaj povezano z naložbami in prostorom in vsem, kar sodi zraven, tudi z licencami, standardi, upravnimi dovoljenji … Vselej sem želel, da bi imeli pri nas vse, kar je povezano z mobilnostjo, vse, kar je okroglo, ali vse, kar se vrti, pa naj bodo to avtomobili, skuterji, kolesa, gospodarska vozila, pnevmatike, servisne storitve … Največji poudarek je na avtomobilih, a vendarle, kdo nima kolesa, drugo vprašanje je, koliko ga uporablja. Tu je še elektrika, ki prihaja.
V štirih desetletjih se je pri nas ogromno spremenilo, koraki so bili dolgi, tudi hitri. Zdaj smo pred novimi izzivi. Marsikdo si pred desetletjem ne bi upal napovedati, da bomo imeli danes vsi v rokah pametne telefone, da bo šlo tako hitro naprej – nekaj takšnega čaka našo mobilnost, pa naj gre za lastništvo, način uporabe ali spremembo pogona. Moramo biti pošteni, motor z notranjim zgorevanjem je kljub vsem izboljšavam star sto let. Treba je storiti korak naprej, tudi zaradi okolja, to potrebujemo tako mi kot še bolj naši zanamci. Nekateri v to verjamejo bolj, drugi manj, tako kot pri mnogih stvareh se tudi tu Slovenci delimo na dva pola. Oba sta potrebna za razvoj, ampak plus je le malo boljši kot minus.
Ljudje smo do sprememb deloma odklonilni, deloma pa hitro prilagodljivi, zato človeštvo tudi obstaja. Kot serviser v bistvu govorim proti sebi, ker v električnih vozilih ne bo več »tisoč« sestavnih delov, intervali pregledov bodo na dve leti, stroški bodo daleč vnaprej predvidljivi. Izzivi bodo zaradi tega veliki, ampak nikoli ni bilo vse za vsakogar. Če si do nečesa odklonilen, boš našel sto razlogov, zakaj ne, in nasprotno. Zelo se pripravljamo na ta prehod, ki se ne bo zgodil čez noč, je pa vprašanje, kaj je v tem primeru kratkoročno ali dolgoročno – je to pet ali deset let? Seveda pa se je treba vedno pripravljati vnaprej. Ni naključje, da smo nedavno priklopili že tretjo sončno elektrarno, že lani pa smo postavili transformator, tako da smo pripravljeni za vse vrste polnjenja. Verjetno bo energije nekaj manjkalo, a kdor išče, ta najde, kakorkoli se to smešno sliši. Več je mogoče narediti z vetrnimi elektrarnami, tudi s sončnimi. Vemo, da je električne energije ponoči preveč.
Je pa Slovenija specifična, smo majhni, tudi zelo delavni – smo prvi v Evropi po lastništvu zasebnih hiš, ki imajo ob posodobitvi možnosti polnjenja, s pametnimi telefoni se bo lahko načrtovalo hitro polnjenje. Je pa tako, da brez načrtovanja ni ničesar. Veliko se govori o potrebi po zelo velikem dosegu, ampak saj veste, da se je po nekaj urah vožnje zdravo za določen čas ustaviti. Tu govorim o prvem avtu, če pa govoriva o drugem, se v Evropi povprečno z njim prevozi 50 km na dan, torej so že dosedanji električni modeli povsem primerni. Je pa tudi na tem področju tako kot v športu vedno tekma, kdo bo boljši.
Bi rekel, da če v Volkswagnu ne bi imeli dizelske afere, ne bi šlo tako hitro. So pa tako pomembni, da jim bodo sledili tudi drugi. To se ne bo ustavilo, tudi če je veliko razlogov proti, jih je še več za. Od koncerna do koncerna bo šlo verjetno različno hitro, upam in želim pa si, da bo pri polnilnicah vse kolikor toliko poenoteno.
Polovico prihodkov ustvarimo z osebnimi vozili in njihovim servisom, preostale storitve pa so druga polovica.
Pnevmatike so bile in bodo, ne glede na pogon, tudi ko bo električni. So edina stična točka vozila s cesto, doslej so zagotavljale določeno varnost in tudi v prihodnje bodo pomembne. In tako kot so se doslej obrabljale, se bodo tudi poslej, morda pri električnih avtih še bolj. Nekoč, na naših začetkih, smo prodajali 80 odstotkov letnih in 20 odstotkov zimskih pnevmatik. Svoje je storil zakon, ki je uvedel obvezne zimske menjave. Tudi sami smo to propagirali in predstavljali, da je pomembno za varnost, tako je danes več kot polovica pri nas prodanih pnevmatik zimskih. Potem gre še za opremo, včasih so bila kolesa 13-,14-palčna, hrošč je denimo dobil 15-palčna …, zdaj smo prišli do 22, 23 palcev. Ponudba je ogromna, glede širine, višine, teže, zmogljivosti. To je, kot da bi igral šah, možnosti je ogromno in še več. Kolesa »rastejo«, kar je treba upoštevati pri monterjih, tudi pri hrambi, povprečno močna ženska takšnega kolesa že ne bo prenašala. Je pa to prineslo veliko zahtev pri zalogah, kar je velik finančni vložek. Od nas se pač zahteva, da moramo imeti vse.
Več kot 10 tisoč. Velik poudarek je na celih kompletih s platišči vred, tega je že 35 odstotkov vseh hramb. Imamo eno največjih hramb v Sloveniji, tudi evropsko primerljivih. Mislili smo, da bo prostor s 1200 kvadratnimi metri na petih, šestih etažah, dovolj velik, vendar nam ga ob zmerni, a stalni rasti počasi že zmanjkuje.
Pnevmatike oziroma kompleti s kolesi so že kar veliki, včasih celo zelo veliki. Odločili smo se postopoma vložiti v tri robote, pa čeprav so nekateri zelo nasprotovali tem novostim. Eden je celo tako napreden, da bi, tudi če ne bi vtipkali pravih mer, sam vse skupaj pravilno zmeril z laserjem in ustrezno montiral. Pravimo, da ni več stika s platiščem, ni več »montirajzna«. Res so že prej obstajali polroboti, a je moral človek vse sam nastaviti. Pri najnovejšem je treba kolo le prikotaliti, nato nadaljuje stroj sam.
Takšna pnevmatika obstaja, veliko proizvajalcev jo ima v ponudbi. Če gre za neke ravninske vožnje, je lahko v redu, pozimi je boljša od letne in slabša od zimske. Sicer pa nisem njen zagovornik. Ni ne ptič ne miš, je kot netopir. Ne morete imeti istih oblačil za poletje in zimo.
Vselej smo soočeni s sezonami, saj je tako tudi pri pnevmatikah. Pri motornih kolesih in kolesih je pozimi težko kaj veliko početi, morda poleg rednega servisa, če je na sporedu, ponuditi in poskrbeti za hrambo in pripravo za naslednjo sezono. Prodaja pa je vezana na letni čas in ugodno vreme, tako da moramo po majskem dolgotrajnem dežju zdaj napeti vse sile in biti dostopni tudi kako uro dlje.
Pričakovali smo, da bomo znali kaj ponuditi tistim ekstremnim kolesarjem, nas je pa predvsem presenetil električni kolesarski program, tu smo rasli veliko bolj. Sicer pa nam je Slovencem kolesarjenje v krvi, tako za prevoz kot rekreacijo, za kar imamo izjemne naravne danosti.
Zadeva je dovolj preprosta. Na trgu vidiš, kaj je dobrega, in prilagodiš; izdelovalcev je na Kitajskem ogromno, ga izbereš, mu daš stvari dodelat za domači trg in to opremiš s kakovostnimi komponentami. Izdelek mora imeti ustrezen doseg, biti dovolj všečen in ne preveč zapleten. Glede prodaje ne bi o številkah, ampak lahko rečem, da rastemo. Se pa tudi trudimo, marsikomu smo to prvo zložljivo kolo dali v preizkus, tako ljudje ugotovijo, da je zanimivo. Podobno je bilo nekoč s samodejnim menjalnikom v avtomobilu. Veliko je bilo odklanjanja, a le do prvega preizkusa, ko človek dojame, da je to zelo ugodna, elegantna stvar.
Saj to je bilo že večkrat povedano. Začeli smo v sosednji hiši od te, ki ste jo omenili, tam je bila prej kovačija, ki se je ukvarjala z vozovi, ojnicami, vpregami. Nasledniki tega niso več nameravali početi, mi smo videli priložnost, da bi se tu ukvarjali z menjavo pnevmatik in nato tudi njihovo prodajo. To so bili neki drugi časi, ko si lahko tudi imel denar, pa avtomobila nisi mogel kupiti. Zdaj je vsega na pretek, če bi to danes pripovedoval svoji mlajši hčerki, bi si mislila, da sem z drugega sveta. Hodili smo daleč po yuge, pa še tam jih nismo dobili, pa golfe, tega si rabljenega prodal za več, kot si leto prej plačal za novega … Če si ga seveda dobil.
Res je. Ni bilo stvari, ki se je ne bi lotil, ampak vseeno na malce drugačen način kot kdo drug. Mladi tega ne slišijo radi, ampak delovne navade niso prirojene, so naučene ali pa jih ni. Mi smo jih imeli od otroštva in mi je bilo vedno v veselje delati. Morda se sliši kičasto, ampak tako je. Glede predora pod Golovcem pa smo rekli, da če imamo visokotlačne čistilce iz avtopralnice, zakaj ga ne bi poskusili očistiti, preden ga bodo barvali. Takrat so bili izpuhi veliko bolj umazani. Čistilce smo pritrdili na svoj tovornjak, ki je imel agregat in vodo, ter postavili oder, na katerem smo čistili. Potem smo dobili tudi desetkrat večji posel v predoru pod Učko. Je bilo pa to nevarno in umazano delo, saj je bil predor ves čas odprt in je mimo nas tekel promet. Vselej pa sem tudi pri tem razmišljal, kaj spremeniti na bolje, da bodo bolj zadovoljni tako naročniki kot tvoji zaposleni.
Mislim, da mora volan držati eden, ne more nekdo ves čas s strani cukati. Ob ponedeljkih in petkih sem prost, vmes pa sem še tu, menim, da sem toliko še koristen.
Verjetno ste eno redkih podjetij, ki v svojih mnogoterih dejavnostih združujejo najrazličnejša področja prevoznih sredstev in tistega, kar gre skupaj z njimi. Se je tako primerilo ali ste to načrtovali?
Nekaj desetletij o tem nisem hotel glasno govoriti, saj je vse skupaj povezano z naložbami in prostorom in vsem, kar sodi zraven, tudi z licencami, standardi, upravnimi dovoljenji … Vselej sem želel, da bi imeli pri nas vse, kar je povezano z mobilnostjo, vse, kar je okroglo, ali vse, kar se vrti, pa naj bodo to avtomobili, skuterji, kolesa, gospodarska vozila, pnevmatike, servisne storitve … Največji poudarek je na avtomobilih, a vendarle, kdo nima kolesa, drugo vprašanje je, koliko ga uporablja. Tu je še elektrika, ki prihaja.
V štirih desetletjih se je pri nas ogromno spremenilo, koraki so bili dolgi, tudi hitri. Zdaj smo pred novimi izzivi. Marsikdo si pred desetletjem ne bi upal napovedati, da bomo imeli danes vsi v rokah pametne telefone, da bo šlo tako hitro naprej – nekaj takšnega čaka našo mobilnost, pa naj gre za lastništvo, način uporabe ali spremembo pogona. Moramo biti pošteni, motor z notranjim zgorevanjem je kljub vsem izboljšavam star sto let. Treba je storiti korak naprej, tudi zaradi okolja, to potrebujemo tako mi kot še bolj naši zanamci. Nekateri v to verjamejo bolj, drugi manj, tako kot pri mnogih stvareh se tudi tu Slovenci delimo na dva pola. Oba sta potrebna za razvoj, ampak plus je le malo boljši kot minus.
Kako vi vidite svoje podjetje v domnevni električni pogonski prihodnosti, kako se pripravljate nanjo? Kot razumem, vam je blizu.
Ljudje smo do sprememb deloma odklonilni, deloma pa hitro prilagodljivi, zato človeštvo tudi obstaja. Kot serviser v bistvu govorim proti sebi, ker v električnih vozilih ne bo več »tisoč« sestavnih delov, intervali pregledov bodo na dve leti, stroški bodo daleč vnaprej predvidljivi. Izzivi bodo zaradi tega veliki, ampak nikoli ni bilo vse za vsakogar. Če si do nečesa odklonilen, boš našel sto razlogov, zakaj ne, in nasprotno. Zelo se pripravljamo na ta prehod, ki se ne bo zgodil čez noč, je pa vprašanje, kaj je v tem primeru kratkoročno ali dolgoročno – je to pet ali deset let? Seveda pa se je treba vedno pripravljati vnaprej. Ni naključje, da smo nedavno priklopili že tretjo sončno elektrarno, že lani pa smo postavili transformator, tako da smo pripravljeni za vse vrste polnjenja. Verjetno bo energije nekaj manjkalo, a kdor išče, ta najde, kakorkoli se to smešno sliši. Več je mogoče narediti z vetrnimi elektrarnami, tudi s sončnimi. Vemo, da je električne energije ponoči preveč.
Je pa Slovenija specifična, smo majhni, tudi zelo delavni – smo prvi v Evropi po lastništvu zasebnih hiš, ki imajo ob posodobitvi možnosti polnjenja, s pametnimi telefoni se bo lahko načrtovalo hitro polnjenje. Je pa tako, da brez načrtovanja ni ničesar. Veliko se govori o potrebi po zelo velikem dosegu, ampak saj veste, da se je po nekaj urah vožnje zdravo za določen čas ustaviti. Tu govorim o prvem avtu, če pa govoriva o drugem, se v Evropi povprečno z njim prevozi 50 km na dan, torej so že dosedanji električni modeli povsem primerni. Je pa tudi na tem področju tako kot v športu vedno tekma, kdo bo boljši.
Ludvik Špan: Ni bilo stvari, ki se je ne bi lotil, ampak vseeno na malce drugačen način kot kdo drug. FOTO: Gašper Boncelj
Med drugim prodajate volkswagne. To podjetje nenadoma veliko stavi na električni pogon. Kako to vidite?
Bi rekel, da če v Volkswagnu ne bi imeli dizelske afere, ne bi šlo tako hitro. So pa tako pomembni, da jim bodo sledili tudi drugi. To se ne bo ustavilo, tudi če je veliko razlogov proti, jih je še več za. Od koncerna do koncerna bo šlo verjetno različno hitro, upam in želim pa si, da bo pri polnilnicah vse kolikor toliko poenoteno.
Če še nisva čisto v prihodnosti, me le zanima, s čim največ prihodkov ustvarite danes.
Polovico prihodkov ustvarimo z osebnimi vozili in njihovim servisom, preostale storitve pa so druga polovica.
V to drugo polovico torej sodijo tudi pnevmatike, po katerih vas marsikdo še vedno najbolj pozna. Kako je s tem poslom, kako se je spreminjal?
Pnevmatike so bile in bodo, ne glede na pogon, tudi ko bo električni. So edina stična točka vozila s cesto, doslej so zagotavljale določeno varnost in tudi v prihodnje bodo pomembne. In tako kot so se doslej obrabljale, se bodo tudi poslej, morda pri električnih avtih še bolj. Nekoč, na naših začetkih, smo prodajali 80 odstotkov letnih in 20 odstotkov zimskih pnevmatik. Svoje je storil zakon, ki je uvedel obvezne zimske menjave. Tudi sami smo to propagirali in predstavljali, da je pomembno za varnost, tako je danes več kot polovica pri nas prodanih pnevmatik zimskih. Potem gre še za opremo, včasih so bila kolesa 13-,14-palčna, hrošč je denimo dobil 15-palčna …, zdaj smo prišli do 22, 23 palcev. Ponudba je ogromna, glede širine, višine, teže, zmogljivosti. To je, kot da bi igral šah, možnosti je ogromno in še več. Kolesa »rastejo«, kar je treba upoštevati pri monterjih, tudi pri hrambi, povprečno močna ženska takšnega kolesa že ne bo prenašala. Je pa to prineslo veliko zahtev pri zalogah, kar je velik finančni vložek. Od nas se pač zahteva, da moramo imeti vse.
Koliko pnevmatik stranke hranijo pri vas?
Več kot 10 tisoč. Velik poudarek je na celih kompletih s platišči vred, tega je že 35 odstotkov vseh hramb. Imamo eno največjih hramb v Sloveniji, tudi evropsko primerljivih. Mislili smo, da bo prostor s 1200 kvadratnimi metri na petih, šestih etažah, dovolj velik, vendar nam ga ob zmerni, a stalni rasti počasi že zmanjkuje.
Pri Španu shranjujejo že več kot 10 tisoč pnevmatik strank, kar 35 odstotkov na platiščih. FOTO: arhiv Špan
Za premontažo pnevmatik imate že tudi robote. Koliko in kaj počnejo?
Pnevmatike oziroma kompleti s kolesi so že kar veliki, včasih celo zelo veliki. Odločili smo se postopoma vložiti v tri robote, pa čeprav so nekateri zelo nasprotovali tem novostim. Eden je celo tako napreden, da bi, tudi če ne bi vtipkali pravih mer, sam vse skupaj pravilno zmeril z laserjem in ustrezno montiral. Pravimo, da ni več stika s platiščem, ni več »montirajzna«. Res so že prej obstajali polroboti, a je moral človek vse sam nastaviti. Pri najnovejšem je treba kolo le prikotaliti, nato nadaljuje stroj sam.
Bomo kdaj dočakali res dobro celoletno pnevmatiko ali za to v industriji ni pravega interesa?
Takšna pnevmatika obstaja, veliko proizvajalcev jo ima v ponudbi. Če gre za neke ravninske vožnje, je lahko v redu, pozimi je boljša od letne in slabša od zimske. Sicer pa nisem njen zagovornik. Ni ne ptič ne miš, je kot netopir. Ne morete imeti istih oblačil za poletje in zimo.
»Verjetno bo energije nekaj manjkalo, a kdor išče, ta najde, kakorkoli se to smešno sliši.«
Tržite tudi motocikle, skuterje. Kako se vodi takšen sezonski posel?
Vselej smo soočeni s sezonami, saj je tako tudi pri pnevmatikah. Pri motornih kolesih in kolesih je pozimi težko kaj veliko početi, morda poleg rednega servisa, če je na sporedu, ponuditi in poskrbeti za hrambo in pripravo za naslednjo sezono. Prodaja pa je vezana na letni čas in ugodno vreme, tako da moramo po majskem dolgotrajnem dežju zdaj napeti vse sile in biti dostopni tudi kako uro dlje.
S kolesi ste začeli nazadnje, pred šestimi leti. Se ljudje bolj zanimajo zanje?
Pričakovali smo, da bomo znali kaj ponuditi tistim ekstremnim kolesarjem, nas je pa predvsem presenetil električni kolesarski program, tu smo rasli veliko bolj. Sicer pa nam je Slovencem kolesarjenje v krvi, tako za prevoz kot rekreacijo, za kar imamo izjemne naravne danosti.
»Čistilce smo pritrdili na svoj tovornjak, ki je imel agregat in vodo, ter postavili oder, na katerem smo čistili. Je bilo pa to nevarno in umazano delo, saj je mimo nas tekel promet.«
Koliko ste lani prodali električnih koles hišne znamke S-bikes? Kako je ta sploh nastala?
Zadeva je dovolj preprosta. Na trgu vidiš, kaj je dobrega, in prilagodiš; izdelovalcev je na Kitajskem ogromno, ga izbereš, mu daš stvari dodelat za domači trg in to opremiš s kakovostnimi komponentami. Izdelek mora imeti ustrezen doseg, biti dovolj všečen in ne preveč zapleten. Glede prodaje ne bi o številkah, ampak lahko rečem, da rastemo. Se pa tudi trudimo, marsikomu smo to prvo zložljivo kolo dali v preizkus, tako ljudje ugotovijo, da je zanimivo. Podobno je bilo nekoč s samodejnim menjalnikom v avtomobilu. Veliko je bilo odklanjanja, a le do prvega preizkusa, ko človek dojame, da je to zelo ugodna, elegantna stvar.
V pogovoru ste povedali, kako ste v družinskem podjetju postopoma rasli. Kako pa je bilo pravzaprav čisto na začetku, menda ste začeli tam, kjer je zdaj na Brezovici kitajska restavracija?
Saj to je bilo že večkrat povedano. Začeli smo v sosednji hiši od te, ki ste jo omenili, tam je bila prej kovačija, ki se je ukvarjala z vozovi, ojnicami, vpregami. Nasledniki tega niso več nameravali početi, mi smo videli priložnost, da bi se tu ukvarjali z menjavo pnevmatik in nato tudi njihovo prodajo. To so bili neki drugi časi, ko si lahko tudi imel denar, pa avtomobila nisi mogel kupiti. Zdaj je vsega na pretek, če bi to danes pripovedoval svoji mlajši hčerki, bi si mislila, da sem z drugega sveta. Hodili smo daleč po yuge, pa še tam jih nismo dobili, pa golfe, tega si rabljenega prodal za več, kot si leto prej plačal za novega … Če si ga seveda dobil.
Podjetje sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. FOTO: arhiv Špan
So mi rekli, da ste bili vselej delavni, da ste izdelovali zaščite podvozja, da ste ponoči čistili predore?
Res je. Ni bilo stvari, ki se je ne bi lotil, ampak vseeno na malce drugačen način kot kdo drug. Mladi tega ne slišijo radi, ampak delovne navade niso prirojene, so naučene ali pa jih ni. Mi smo jih imeli od otroštva in mi je bilo vedno v veselje delati. Morda se sliši kičasto, ampak tako je. Glede predora pod Golovcem pa smo rekli, da če imamo visokotlačne čistilce iz avtopralnice, zakaj ga ne bi poskusili očistiti, preden ga bodo barvali. Takrat so bili izpuhi veliko bolj umazani. Čistilce smo pritrdili na svoj tovornjak, ki je imel agregat in vodo, ter postavili oder, na katerem smo čistili. Potem smo dobili tudi desetkrat večji posel v predoru pod Učko. Je bilo pa to nevarno in umazano delo, saj je bil predor ves čas odprt in je mimo nas tekel promet. Vselej pa sem tudi pri tem razmišljal, kaj spremeniti na bolje, da bodo bolj zadovoljni tako naročniki kot tvoji zaposleni.
Letos uradno predajate posle naslednikom, a ste v podjetju še dejavni. Kako je pravzaprav s tem?
Mislim, da mora volan držati eden, ne more nekdo ves čas s strani cukati. Ob ponedeljkih in petkih sem prost, vmes pa sem še tu, menim, da sem toliko še koristen.
