Amen pod kamen

»Mislim, da moramo vsak dan živeti, kakor da je edini, ki ga imamo na voljo /…/ Pravzaprav se mi zdi, da je življenje hitro minevajoč nesmisel, ki mu sledi velika tišina. A ta kratki čas, ki ga preživimo tu na Zemlji, moramo napolniti z vsebino,« citira Jens Andersen znamenito švedsko pisateljico v knjigi Astrid Lindgren, zgodba o avtorici Pike Nogavičke.

Junakinja generacij otrok, Pika Nogavička, ima 81 let. Ne vem, zakaj me je med prazniki mnogo reči spomnilo na to deklico z neverjetno domišljijo, s pomočjo katere smo lahko videli svet drugače, prekršili kakšno odraslo pravilo, predvsem pa se ob njenih vragolijah zabavali in zato lažje odraščali.

»Žal mi je edinole, da ga v življenju nisem še več srala,« mi je v svojem značilnem slogu dejala legendarna Bernarda Jeklin, ko sem jo lani obiskala v domu. S svojo energijo, drobno postavo, še vedno gostimi rdečkastimi lasmi, ki pa ne gredo več toliko v višino, temveč – kot Pikine kitke – bolj v širino, ter bistrostjo me je spet in kot mnogokrat prej spomnila na Piko. Kažipot moje mladosti me je znova opomnil na svojo življenjsko lekcijo: »Elegantno se mi žvižga, kaj si kdorkoli misli.«

Pika Nogavička je imela dva prijatelja, Anico in Tomaža, ki si nista znala več predstavljati življenja brez njene družbe ... Zame je pravo prijateljstvo ena največjih vrednot.

Pozornost te dni pritegne tudi Pikin pikčasti konj, ki je najraje stal na terasi njene vile Čira-Čara. Letošnje leto bo namreč v znamenju ognjenega konja, ki velja za eno bolj dinamičnih obdobij v 60-letnem ciklu, saj združuje živalski znak konja in element ognja.

Ta kombinacija simbolno poudari hitrost, pogum, ustvarjalni zagon in potrebo po premiku. Naredimo les crêpes Suzette, palačinke Suzette. Flambirane. Ker je življenje prekratko za povprečne palačinke.

Pa amen pod kamen (kot bi rekla Pika Nogavička).