

V dneh, preden se s prižigom luči začne najbolj kičast čas v letu, se zdi, kot da v mestu vlada nenavadno zatišje. Odpadlo listje počasi gnije ob pločnikih, ljudje so zatopljeni v filmska platna, ki prikladno razsvetljujejo dolge jesenske večere, med ulicami so razpredene vrvi z lučkami, ki neprižgane delujejo precej klavrno. Sredi tega na Prešernovem trgu stoji smreka in čaka.
Še pred dnevi je rasla na Kržnikovi ulici, ob lekarni v Medvodah. V 20 letih je dosegla 18 metrov, a vse višje drevo je plašilo prebivalce. Ob neurju bi se zaradi plitkih korenin lahko porušilo na sosednji blok, vozila ali mimoidoče, so njihovo skrb prenesli v javnost na občini Medvode. Ponudili so jo Javni razsvetljavi, njeno podiranje v dežju in potovanje v glavno mesto je spremljala javnost, tudi ime je dobila – delavci so jo krstili za Andrejo, čeprav naj bi imel na koncu zadnjo besedo glas ljudstva.

Še bistveno bolj kot o jelki iz Medvod odmevajo zgodbe o božičnih drevesih, ki kraljujejo v veliko večjih mestih. Za najbolj slavno velja tisto, ki stoji ob newyorškem Rockefellerjevem centru. Letošnja 24-metrska norveška smreka je prepotovala 240 kilometrov iz East Greenbusha, preden so jo z žerjavil postavili na častno mesto na Manhattnu. Njeno pot so pospremili mediji, izjava donatorice Judy Russ, da drevo ponosno deli s svetom v spomin na pokojnega moža, je del božične pravljice v New Yorku.
Druga najslavnejša jelka je na londonski Trafalgarski trg priplula po morju. »Kraljica gozda«, kakor so jo veličastno opisali, je visoka več kot 20 metrov, stara od 50 do 60 let in prihaja iz gozdov, ki obkrožajo Oslo. Izberejo jo več mesecev, menda celo let vnaprej, nato pa posekajo med slovesnostjo, na kateri sodelujejo župan Westminstra, britanski veleposlanik na Norveškem in župan Osla.

Tako drevesa, ki bodo kmalu do zadnje vejice prepredena z lučkami, doživljajo svojih zadnjih pet minut slave. Ali sta kraljici iz Londona in New Yorka dobili ime, ne vem, sumim pa, da se bo ljubljanska zapisala v spomin kot Andreja iz Medvod.
Komentarji