Bernarda

Bernarda. Priimka pravzaprav sploh ni treba dodati. Ker obstaja samo ena. In edina. S svojim izvirnim slogom pisanja, modrostjo in vizionarstvom je za vselej zaznamovala naš prostor s pionirstvom revijalnega tiska in mnogo več. Ljudem je ponujala časopis v drugih časih. Branje je bilo takrat čisto drugačna kategorija.

Bernarda Jeklin. Moja prva in najboljša možna urednica. Pogumno pero. Mentorica in za vedno sopotnica. Ena sama modrost. Odločna. Pravična. Svetovljanka. Potapljačica. Zaščitnica. Napadalna do arogantnih. Nežna do žalostnih. Blaga do krhkih. Ves čas na preži. Dragocena prijateljica. »Cara mia,« kot je rada dejala (tudi meni). Nekoč so jo v nekem mediju označili za rdečo baroneso. Rada si mislim, da zgolj zaradi ognjenega odtenka las.

»Moj daleč največji greh je, da sem bila uspešna«

Pred časom mi je dejala, da ne ve, kako natančno jo ljudje doživljajo: »Kot čisto normalno zagotovo ne, po mojem mnenju se jih kar nekaj še vedno zgraža, ker sem zunaj kalupov, ki si jih postavljajo o tem, kako bi morala gospa v mojih letih živeti. Pa vendarle – imam strašno dobro lastnost, ki jo tudi kar naprej razlagam in mi pomaga srečno živeti. In to je, da javno mnenje mečem čez ramo. Elegantno in popolnoma brez težav se mi zelo živo žvižga, kaj si kdor koli misli o meni. To je božji dar.«

»Žal mi je edinole, da ga v življenju nisem še več srala,« mi je v svojem značilnem slogu dejala legendarna Bernarda, ko sem jo lani obiskala v domu. S svojo energijo, drobno postavo, še vedno gostimi rjavo-rdečkastimi lasmi, ki pa ne gredo več toliko v višino, temveč – kot kitke Pike Nogavičke – bolj v širino, ter s smelo bistrostjo me je spet in kot vsakič prej spomnila na pravljično junakinjo.

Bernarda Jeklin. Kažipotinja moje mladosti danes praznuje 90. rojstni dan. Prepričana sem, da na prav poseben način. Ker navaden preprosto ni njen slog. Nazdravljam v mislih, z njenim najljubšim schweppsom bitter lemon (By Appointment To Her Majesty Queen).