Bežen trenutek večnosti

Pred kratkim mi je kantavtorica Ditka zaupala, da si rada privošči trenutke samo zase in da s hvaležnostjo uglasblja pesmi Ferija Lainščka – v želji, da bi njuno sodelovanje trajalo večno.

Življenje se na novo začne, ko jeseni postane sveže, je nekoč zapisal F. Scott Fitzgerald, eden najvidnejših ameriških pisateljev 20. stoletja. V tej preprosti misli se skriva tiha moč sprememb, ki jih prinašajo hladnejši dnevi – tisti neopisljivi trenutki, ko se čas zdi nekoliko počasnejši, zrak pa polnejši. Fitzgeraldova osebna zgodba je tesno prepletena z njegovo literaturo. Veliki Gatsby iz leta 1925 še danes velja za enega največjih romanov ameriške književnosti. Skupaj z ženo Zeldo pa sta postala simbol bleščeče, a nemirne dobe – obdobja po prvi svetovni vojni, ko so ljudje v iskanju smisla utapljali svojo otožnost v ritmih jazza, v glamuroznih zabavah, v opoju pozabe. Fitzgerald je s svojim pisanjem mojstrsko ujel ta trenutek zgodovine, ga naslikal z besedami in ga s tem ohranil za večnost.

A jesen ne prinaša le spominov na preteklost – zna presenetiti tudi s sedanjostjo. Zame je bil najbolj nepozaben trenutek letošnje jeseni prav poseben, srečanje s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom med njegovim nedavnim obiskom v Ljubljani. Prijeten in preprost, kakršnega danes redko srečaš v svetu politike. V njegovi bližini je bilo nekaj sproščenega, skoraj človeško krhkega, kar me je iskreno ganilo, ko mi je stisnil roko in popeljal k zastavam za skupno fotografijo. In v misli privrejo Prévertovi verzi iz pesmi Le Jardin (Vrt): Des milliers et des milliers d'années ne sauraient suffire pour dire la petite seconde d'éternité ... Tisoč in tisoč let bi bilo premalo, da bi se izreči dalo bežen trenutek večnosti ….