Biti ženska na moškem igrišču

V ogromni sprejemni hali v središču Pekinga je vrvelo od ljudi. Mladi natakarice in natakarji so s pladnji s predjedmi in pijačo letali sem in tja, za trenutek postali, poravnali krožnik in pribor ter odhiteli k naslednji mizi. Teh je bilo okrog 140, za vsako je sedelo osem ljudi.

Nisem mogla dobro oceniti, ali je bila večina od njih v vojaški uniformi – vsaj pri mizah, do katerih mi je z zadnje strani hale seglo oko, je bilo tako. Na ramenu sem uzrla našitke držav, med njimi so bile Ekvador, Srbija, Lesoto, Belorusija ...

Bleščečih našitkov in medalj, ki so bingljale z ramen, je bilo toliko kot njihovih lastnikov. Opazovala sem ta, ne bom rekla sejem ničevosti, ker je v rokah kar nekaj posameznikov iz sobe dobesedno usoda sveta. A nekaj je vendarle pritegnilo moj pogled. Za mizami sem komaj lahko uzrla žensko. Špansko govorečemu kolegu sem mimogrede pripomnila, da me vse skupaj spominja na moško igrišče, ko je k mizi prišla vojakinja iz Nove Zelandije.

Bila je ena od vsega dveh žensk, ki sem jih videla na slavnostnem sprejemu ob praznovanju 80. obletnice konca druge svetovne vojne oziroma osvoboditve Kitajske izpod japonskega fašističnega jarma. Prešinilo me je, ne prvič ta dan, kako zelo je svet miru in vojne domena moških.

Novozelandka za mizo je delovala odtujeno, morda celo osamljeno. Dopuščam možnost, da je šlo za jezikovne ovire, da drugi morda niso govorili angleško in da je zato niso vključili v pogovor. Morda bi bilo pretirano domnevati, da je sedem uniformiranih moških, ki so sedeli ob njej, ne jemlje resno. Čeprav je svet res moško igrišče.