Bogataši iz gozda

Daleč so časi, ko se je človek preživljal z lovom in nabiralništvom, hkrati so zapisani globoko v naših genih. Zadnje čase presenečajo moški iz krogov znancev in prijateljev. Tako so se povezali z zemljo, da s skoraj športno strastjo opisujejo svoje podvige. Na srečo so se »specializirali« le za nabiralništvo, za lov imajo – vsaj tako upam – premehko srce.

Iz kavnih skodelic se je še kadilo, ko je potegnil na plan mobilni telefon in pobrskal za fotografijami, ki so nastale ob koncu tedna. Še meni se je smejalo ob pogledu na osupljivo količino jesenskih gobanov, ki jih je nabral na »skrivni lokaciji, ki ga nikoli ne razočara«. Med drsenjem po zaslonu je priznal, da se je vrnil še naslednji dan in da ga je malo zaneslo. Njegova košara, napolnjena z dobrotami gozda, ne bi prestala inšpektorjevega pregleda. Če ni hujšega, sem pomislila, ko sem ga pogledala v oči, v katerih so še vedno odsevali jurčki. Prešla sva, a le verbalno, še na domačo travarico. Prvič jo je delal in imel pri tem srečno roko. Vanjo je vtaknil vse, na kar je naletel med sprehodom po dišečih stezicah jadranskega otoka, in po srečnem naključju se je povezalo v harmoničen zvarek. Zdaj berem na BBC, da je nabiranje vsega, kar nam ponuja narava, od borovnic in gob do morske trave, vse bolj razširjen trend. Nekoč so reveži to počeli iz nuje, zdaj je to menda značilno za bogatejše sloje. Meni se sicer zdi, da gre za bogastvo druge vrste, predvsem za stik z naravo, a morda Britanci na to gledajo drugače.

Kakorkoli, drugi predstavnik močnejšega spola rad pove, da obvlada pesto iz čemaža, ki ga nabere sam, in pripravlja odličen ajvar, za katerega se pulijo prijatelji. Tretjega sem naprosila za sadike čilijev, ne zase, ampak seveda za moškega. Že tedne jih skrbno zaliva in ob popoldnevih naklonjeno opazuje njihovo intenzivno rdečenje. Bliža se njegova prva »žetev« in vse je pripravljeno: olivno olje, majhni stekleni lončki in ženska, ki bo moškega poslušala o njegovem podvigu.